Z vsem napisanim se strinjam. Sosed učitelj je pravilno rekel: "Vsak bi lahko šel za učitelja in bi imel enake privilegije, kot jih imamo mi." Popolnoma realno povedano. AMPAK - on ni eden izmed tistih, ki na veliko jamra, realno pove, da se prvi teden v juliju vsede v avto in via Korčula ter se sredi ali konec avgusta pripelje nazaj (to si ženo lahko privoščita, ker je tudi ona učiteljica). Tudi ne podpira stavke učiteljev, ne meče peska v oči, kako je preobremenjen. Je tudi razrednik, ima mir v razredu, nima problemov z starši, kar pa je imel, jih je lepo dalje napotil ravnatelju.
Kar je gori v alinejah napisano, je na mesečni ravni cca. 30 ur, pri obdobjih konferenc in na začetku leta je malenkost več. Ne pozabit, da so učitelji večino časa med počitnicami doma! Ne vedno in ne vsi, ker so tukaj seminarji, izobraževanja ter šole v naravi, ampak spet ne toliko, kot skušajo prikazat...
Da se razumemo - jaz jim efektivnosti in prostega časa ne očitam. Me pa pogreje, ko začnejo jamrat, da so preobremenjeni, da imajo premale plače, da bodo stavkali, ko se začnejo izgovori, koliko dela imajo doma, pa 1001 izgovor. Tu so pa svetovni prvaki.
In realno rečeno, moja efektivnost je še nižja, moja plača neprimerno višja, firma mi plačuje stanovanje z vsemi stroški, imam črni fond za R&D projekte itd. Ampak jaz ne jamram, ne jamram niti takrat, ko se moram iz danes na jutri vsesti na letalo za Kitajsko, ne jamram, ko moram oddelati tudi 12 urne delovnike in ne skušam vse okrog mene prepričat, da mi je hudo in se mi godi krivica.