S staranjem fleksibilnost možganov začne pešati, kar pomeni, da se nekateri ljudje vse težje privajajo na spremembe. Pri 74 je dovolj mlad, da mu menjava avtomobila ne bo povzročila stresa. Sam se najbolje pozna oz. njegovi bližnji, da poskusi(te) oceniti, koliko se bo na spremembo sposoben privaditi čez npr. 5 let, če se mu avto pokvari takrat. Realno težko pričakuje, da bo ta avto uporaben še naslednjih 15 let in bistveno vprašanje ni ali menjati, ampak kdaj menjati.
Pri nas je babica za 70. RD za darilo dobila nov avto, ki ga je vozila do 90. leta. Bila je fit, tako mentalno kot fizično, in avto ji je dal občutek neodvisnosti in svobode. Z njim je prevozila skoraj 200.000 km, pri 90. se je sama odločila, da vozniške ne bo več podaljšala, ker se je smatrala, da je prestara za na cesto. Danes pravi, da ji je žal, da takrat ni šla vsaj še enkrat na zdravniški pregled, saj bi bi s tem omogočila vsaj še pol leta popolnoma samostojnega življenja.
Po drugi strani imamo v družini tetko, malo starejšo od vašega gospoda, ki vozi avto s preloma tisočletja. Ko je bil čas za menjavo, je mož zbolel, denar sta namenila za nego in dodatna zdravljenja in na koncu je ostala sama s starim avtomobilom. Avto redno uporablja za vzdrževanje socialnih stikov je pa osebnostno malo tečna, ne mara sprememb in ko se ji bo ta avto pokvaril, bo ostala brez, saj bi bil nov drugačen za parkiranje, pa stikala bi bila drugače razporejena ... Posledica izgube mobilnosti bo osamitev, ta pa bo (vsaj pri njej) pripeljala do upada drugih sposobnosti in zdravja.