Citat:
Uporabnik turbox pravi:
Grozote "Krimske jame"
Simbol komunističnega zverinstva in skrajne krvoločnosti – Vprašanje ljubljanskim somišljenikom partizanstva
Krimska jama je čisto navadno kraško brezno, kakršnih je polno po notranjskih gozdovih. Leži sredi rakitniških gozdov, nekako v središču trikotnika Begunje-Borovnica-Rakitna. Njena odprtina meri 3 X 5 m, globočina pa znaša 30 m. Obdana je z mogočnimi jelkami. Kdo bi se danes zanimal zanjo, ko bi bila Krimska jama samo navaden geološki pojav! Toda Krimska jama je simbol, ob
čigar imenu so mesece in mesece trepetala brezmočna človeška srca. »Še je prostor v Krimski jami!« Ta grožnja je kot mora ležala nad nami. Kar so Solovecki otoki za sovjetsko Rusijo, kar so bile zloglasne barcelonske ječe za rdečo Španijo, to je bilo do nedavnega časa za nas Krimska jama: strah vse Notranjske, simbol partizanske krutosti.
Leglo partizanskega tolovajstva
Povest o Krimski jami pa je tale: notranjski fantje so napravili pohod v partizanski tabor, ki je ležal na gozdni rebri, kake četrt ure od Krimske jame. Pot do njega ni bila lahka. Kraj je namreč dobro skrit. Le skrivne, od partizanov izhojene steze vodijo v to
gnezdo . Tabor je obstajal iz približno tridesetih barak. Vse so bile skrite med jelkami in pečinami. Nekatere med njimi pa so bile ali na pol podzemne luknje s strehami, oprtimi na skale. Taborišče je bilo po telefonu zvezano z »bataljonskim štabom« v Rakitni in z drugo partizansko postojanko pri Sv. Vidu. Pozneje je bilo taborišče opuščeno, kajti po drugi protipartizanski ofenzivi v avgustu so postala
»osvoboditeljem« tla prevroča. Tabor so sicer zapustili, ostalo pa je v njem še orožje, strelivo in nešteti dokumenti. Odnesli so s seboj le to, kar spada k osebni opremi posameznega vojaka. Posebno dragoceni so dokumenti. Tu imate tri zaboje propagandnih letakov, pisanih v slovenskem in italijanskem jeziku, inventarske sezname, raporte, povelja, veliko množino fotografij, osebnih izkaznic in delavskih legitimacij. Zastopana so seveda tudi ljubavna pisma. Vse to priča, kako važno vlogo je imel prav »Krimski tabor« v »osvobodilnem« partizanskem boju. Bil je nekako središče notranjskega partizanstva. Iz tega središča, skritega sredi gozdov in oddaljenega od vseh prometnih zvez, so se dajala razbojniška navodila ostalim manjšim taboriščem v bližini. Ptički tega gnezda so bili pritepenci iz vse Ljubljanske pokrajine, posebno še iz Ljubljane in z Notranjske. Med dokumenti so legitimacije zloglasnih domačih tolovajev in partizanskih »majorjev«, dobimo pa med njimi, kar je še posebno važno, tudi izkaznice z znanimi obrazi raznih ljubljanskih inteligentov, komunističnih borcev, ki pač niso mogli najti pripravnejšega mesta svojemu udejstvovanju, kakor je bilo sodelovanje s to morilsko in roparsko sodrgo, ki je pod krinko osvobojenja mesece in mesece strahovala vso Notranjsko.
Mreža partizanskih ovaduhov
Tu so se dan za dnem izrekale smrtne obsodbe nad neštetimi nedolžnimi žrtvami, ki so jih partizani gonili iz vseh notranjskih vasi. Kaj so storili vsi ti? Znano je, da so imeli partizani po vsej Sloveniji razpreženo mrežo svojih zaupnikov. Vsaka zakotna hribovska vas je imela svoj »terenski odbor«. Člani teh odborov so se po navadi rekrutirali iz ljudi kaj sumljive moralne kakovosti. Bili so med njimi zlasti taki, ki so poznali eno samo »osvoboditeljsko« idejo, taki, ki so čakali samo na to, kdaj bomo »delili«. »30% vas bodo pobili Italijani, 30% jih bomo »justificirali« mi, 30% jih bo ugonobila beda, 10% Slovencev pa bo ostalo. Teh 10% tvorimo mi, partizani.« S takimi »osvobodilnimi« prognozami so tolažili partizani naše ljudi.
Sistematično ropanje in ubijanje
Med te čistokrvne partizane, ki so hoteli živeti, so spadali tudi člani terenskih odborov. Imeli so za dobo po »osvobojenju« že točno pripravljen načrt. Sami med sabo so si razdelili posestva svojih sosedov. Da pa se ti načrti tudi uresničijo, so morali te ljudi na neki način spraviti s poti. Zato so pošiljali ovadbo partizanskim poveljstvom: »Pri nas se nahajajo ti in ti belogardisti, ti in ti izdajalci. Vsi so bogati. Ta ima šivalni stroj, ta radijski aparat, ta ima tam in tam zakopano mast itd.«
Krimska jama – grob Slovencev
Na podlagi te ovadbe je politični komisar izdal naredbo, naj se aretira ta in ta belogardist, njegovo imetje pa naj se »rekvirira« v osvobodilne namene. Nesrečna žrtev je bila ponoči odpeljana v »Krimski tabor« in tam so jo po navadi takoj »justificirali«. (Partizani imajo namreč popolnoma svojo terminologijo. Ropati se pravi po partizansko rekvirirati, ubijati pa justificirati!) Krimska jama pa je postala pokopališče teh nesrečnih žrtev, ki so jih lastni bratje »osvobajali« od imetja in od življenja. Okoli brezna se še vidijo sledovi »justifikacij«. Tla, koder so vlačili »izdajalci« v jamo, so vsa steptana in uglajena. Po hojah, ki stoje okrog brezna, pa vidite ostanke las, ki so jih morilske krogle prilepile na debla. Vse te žrtve so po navadi streljali, večkrat pa so tudi kar žive ali na pol žive pometali v jamo.
Ko so prišli fantje do brezna, se je odločil eden od njih, kateremu je bila tudi namenjena smrt v Krimski jami, ki je bil odpeljan v partizanski tabor kot »belogardist«, a je bil drugi dan po čudnem nesporazumu izpuščen, da gre in preišče ta strašni znameniti kraj. Vrv, na kateri so ga spustili v jamo, je segla 23 m v globočino, ostalih 7 m pa je bilo zasutih s človeškimi trupli. Potemtakem bo vendarle res, kar pripovedujejo, da leži v Krimski jami kakih 150 mrličev.
Truplo župnika Žužka
Pogled na to pokopališče je grozen: ogromen kup trupel, večinoma z nogami navzgor, golih, nabreklih, ki jih ni mogoče več prepoznati. Med njimi so stari in mladi, moški in ženske. Posamezna trupla so zamotana z vejami, cunjami in lesom. Na vrhu vseh leži neki moški z manšetami. Ne da se več prepoznati. Toda po vsej verjetnosti bo to župnik od Sv. Vida, g. Karel Žužek, ki je večkrat nosil manšete. Od 14. julija je izginila sleherna sled za njim. Ta dan se je odpeljal s kolesom proti Begunjam, toda na poti so ga morali partizani prestreči. Odpeljali so ga najbrž v Krimski tabor in ga tam umorili. Tako tvori s svojim truplom vrh te grozne piramide mrličev, ki so našli »osvobojenje« v Krimski jami. Kaj je zagrešil? Bil je duhovnik. Umor vseh duhovnikov pa tvori eno izmed bistvenih osnov »osvoboditeljske« partizanske akcije. Partizani izjavljajo:
»Če more kdo slovenskim partizanom kaj očitati, jo to edinole slovenski narod, in sicer to, da so partizani predolgo pustili izdajalsko duhovščino, da je razkrajala narod.« Da bi oprali s sebe ta očitek in čimprej prinesli narodu popolno svobodo, so partizani hiteli z »justifikacijami« duhovnikov in mnogih drugih poštenih ljudi, ki so s svojo poštenostjo in vernostjo tako dolgo razkrajali slovenski narod. De mortuis nil nisi bene! Toda pokojni g. Žužek je bil tudi brez ozira na ta izrek vseskozi lojalen človek, ki ni partizanom tudi z najmanjšo besedo storil nikake krivice. Bil je dober do te mere, da si partizani niso mogli izmisliti glede njega nobene laži o kakršnem koli »izdajstvu«, kakor je njih navada, ampak so njegovo smrt enostavno zamolčali.
Na pol žive metali v jamo
Kakšne grozote še skriva Krimska jama, to bi mogli dognati šele takrat, kadar bi vsa trupla spravili iz jame ter jih natančno preiskali. To pa bi bilo mogoče storiti le z večjimi pripravami in za to primernimi oblekami. Neki ujeti partizan je pripovedoval, da partizani niso metali v jamo samo mrtvih trupel, ampak dostikrat samo obstreljene ali celo žive ljudi. Po več dni se je včasih čulo iz jame ječanje nesrečnih, tako nečloveško »osvobojenih« žrtev. Znano pa je, da Krimska jama, čeprav najbolj razkričana, ni edina svoje vrste.
Poznamo še druga taka brezna, ki so služila partizanom v zverinske »osvobodilne« namene, poznamo tudi žrtve, ki leže v njih in terjajo od nas našo krščansko, pa tudi človečansko dolžnost, da njih trupla poiščemo in pokopljemo v blagoslovljeni zemlji.
Vprašanja partizanskim somišljenikom
Partizanski somišljeniki iz Ljubljane in od drugod! Ali ste še ponosni na svojo vojsko? Slišimo, da so vam ljubši krimski razbojniki kakor pa pošteno slovensko delavno ljudstvo. Slišimo, da se zgražate, ker so vsi dobro misleči Slovenci zagrabili za orožje, da se branijo pred smrtjo. Zmerjate jih z izdajalci. Vprašamo vas, ali vsi ti tisoči, ki so noč za nočjo trepetali za svoje življenje, ki so bili brez obrambe, tolikokrat do kraja izropani, večkrat zverinsko poklani in še po smrti žigosani za izdajalce, ali nimajo vsi ti nikakršne pravice do življenja? Ali imajo to pravico samo roparji in morilci? Ljudstvo je dovolj dolgo trpelo, zdaj pa je potrpljenja konec. Trpljenje bo prešlo, toda narod ostane. Narod se ne da izkoreniniti. Ostali bodo le še spomini: nešteti grobovi, po gozdovih razmetane kosti; vse to bo potomcem pričalo o najsramotnejšem poglavju slovenske zgodovine,
o dobi bratomornega zverinskega klanja, ki so nam ga pripravili partizanski »osvoboditelji«. Naš čas pa bo zgodovina nazvala dobo sadizma, bestializma, satanizma.
http://www.geocities.ws/siorli/krimska_jama_materiali.htm
