Da še jaz delim z vami utrinke iz mojega letošnjega dopusta.
10 dni v septembru; res, da ne ravno pretirano vročih
V objemu kvarnerskih otokov Krka, Cresa in Paga, v podnožju Velebita, leži kot zaspali rak na površini otok Rab. Površina otoka znaša 93,6 km².
Nanj lahko pridemo s trajektom iz Jablanca.
Trajektno pristanišče Mišnjak je s svojim pejsažem še najbolj podobno kakemu nenaseljenemu planetu v vesolju. Gole skale, po katerih pozimi (pa tudi poleti) zavija velebitska burja, pravzaprav varujejo otok pred hladnimi vetrovi.
Megla nad Velebitom
''Umetnine'' ki jih naredi velebitska burja
Na drugi strani otoka pa se nam odpre čisto drugačen svet: pašniki, plodna polja, gozdovi črnega hrasta, bora in cipres, dišeče mediteransko rastlinje in cela vrsta peščenih zalivčkov.
Poleg antičnega mesteca, ki nosi enako ime kot otok, se tu nahaja še sedem idiličnih mest: Barbat, Banjol, Palit, Kampor, Mundanije, Supetarska Draga in Lopar. Na Rabu živi približno 9500 prebivalcev, ukvarjajo pa se s turizmom, kmetijstvom in ribolovom.
Pogled na marino v mestecu Rab
Koze srečaš na vsakem koraku.
Da ne zgubljam besed o ovcah
Pred Rimljani, ki so ga zavzeli v 2. stoletju pr. n. št., so se naseljevala na njem plemena ilirskih Liburnov. Zaradi naravnih lepot in značilnosti so Rimljani na otoku že od začetka svoje vladavine postavili številne stavbe in objekte za oddih, zato lahko rečemo, da je turistična tradicija Raba v nekem smislu daljša od dveh tisočletij. Od 9. do začetka 15. stol. je Rab pripadal Hrvaški, nato pa beneški republiki do 1779. Kot številni drugi primorski kraji je bil tudi Rab za kratek čas v sestavu Napoleonove Ilirije (od 1805 do 1814), nato pa pod avstrijsko oblastjo vse do leta 1918, ko ga je okupirala fašistična Italija. Z rapalsko pogodbo leta 1920 je bil vrnjen Jugoslaviji.
Leta 1075 so Rab oblegali Italski Normani, z napadi so prenehali, ko se je na najvišjem stolpu prikazal sv. Kristofor, ki je takrat postal zaščitnik mesta. Zato se tudi glavni trg imenuje trg sv. Kristoforja.
Stopnišče in del obzidja na glavnem trgu.
Poleti se trg in Srednja ulica spremenita v ogromno galerijo. Povsod najdeš stojnice, kjer lahko kupiš nakit, lestence iz školjk, majice, slike, klobuke in kič vsake sorte. Na vsakem vogalu sedi kakšna bakica, od katere lahko kupiš školjke ali kuhan ''kukuruz''.
Ena od ozkih uličic.
11. in 12. stoletje je zaznamovano z romanskimi cerkvami in zvoniki. Iz tega obdobja so cerkev in zvonik sv. Andreja, zvonik sv. Ivana Evangelista (na cerkev spominjajo samo še temelji) in cerkev sv. Marije Velike (zvonik pa naj bi nastal na začetku 13. stoletja). Cerkev sv. Justine je zgrajena pozneje, vendar je arhitektonsko usklajena z ostalimi zgradbami. O bogastvu meščanov pričajo tudi renesančne palače. V palači Dominis-Nimira je bil v 11. stoletju rojen eden največjih umov svojega časa, to je znanstvenik, duhovnik, pisec in heretik Merkantum de Dominis.
Glavni rabski zvonik – razkošna 26 metrov visoka romantična zgradba.
Zvonik cerkve Sv. Ivana
Pogled iz zvonika
Ostanki cerkve Sv. Ivana v Srednji ulici
Cerkev Sv. Marije
Najopaznejša renesančna palača Dominis Nimira, zgrajena v 15 stoletju.
Ob bogatih renesančnih oknih, pročelje palače krasi grb družine Dominis iz katere izhaja slavni Marko Antun de Dominis.
Mestna loža v srednji ulici. Zgrajena 1509 v renesančnam stilu.
Blizu je tudi benediktinski samostan, zgrajen na steni, ki se strmoglavo spušča v morje. Tu živijo redovnice, ki baje sploh ne vedo, kakšen je Rab (in potem svizec zavije čokolado).
Ljudje pravijo, da jih pripeljejo v samostan ponoči in tako tega čudovitega otoka nikoli ne vidijo.mPosebno znane so po ročnih delih, ki jih izdelujejo. Med njimi so zelo zanimivi čipkasti prti, izdelani iz niti, ki se pridobivajo iz agave.
Samostan Sv. antona
S Trga svobode se po stopnicah spustiš še na drugo stran mesta. Tam je čudovita sprehajalna pot. Na eni strani je morje, na drugi so v skalo vzidane hiše, pod njimi pa rastejo ogromni kaktusi, ki cvetijo vsakih nekaj let.
Cerkev Sv. Petra v Supertski Dragi
Sv. Eufemija Kampor
Na otoku tudi spomenik na koncentracijsko taborišče.
Koncentracijsko taborišče Rab je bilo fašistično koncentracijsko taborišče 2. svetovne vojne. Ustanovila ga je italijanska fašistična oblast julija 1942 v bližini otoškega kraja Kampor, razpuščen pa je bil septembra 1943 ob kapitulaciji Italije.
Bilo je najhujše italijansko taborišče. Obstajalo je razmeroma kratek čas. Dobrih štirinajst mesecev.
Zahtevalo je še neugotovljivo število žrtev. Ves povojni čas se govori o različnih številkah. Največkrat se navaja število 4.641. Ob ureditvi pokopališča leta 1953 je bilo na kamnitih kvadrih pritrjenih 1.079 bakrenih ploščic. Na njih je bila vrezana številka groza ter priimek in ime žrtve.
Skozi koncentracijsko taborišče Kampor na otoku Rabu. Skozi to taborišče je šlo približno 15.000 ljudi. Od tega dve tretjini Slovencev in ena tretjina Hrvatov.
Pogled ob vhodu
Kolone imen in priimkov
Oštevilčene bakrene ploščice
Mozaik na spomin grozote
Le streljaj od Raba leži goli otok.
Po 2. svetovni vojni so ga leta 1946 jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor za politične zapornike, po letu 1948 predvsem za informbirojevce. Po sporu Stalinom je Tito ukazal politične nasprotnike zapreti v posebno taborišče, slovenski politik Edvard Kardelj pa je predlagal Goli otok. Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok.
Pogled na Goli otok
In po desetih dneh smo se spet vkrcali na trajekt in pristali na ''trdnih'' tleh.
10 dni v septembru; res, da ne ravno pretirano vročih
V objemu kvarnerskih otokov Krka, Cresa in Paga, v podnožju Velebita, leži kot zaspali rak na površini otok Rab. Površina otoka znaša 93,6 km².
Nanj lahko pridemo s trajektom iz Jablanca.
Trajektno pristanišče Mišnjak je s svojim pejsažem še najbolj podobno kakemu nenaseljenemu planetu v vesolju. Gole skale, po katerih pozimi (pa tudi poleti) zavija velebitska burja, pravzaprav varujejo otok pred hladnimi vetrovi.
Megla nad Velebitom
''Umetnine'' ki jih naredi velebitska burja
Na drugi strani otoka pa se nam odpre čisto drugačen svet: pašniki, plodna polja, gozdovi črnega hrasta, bora in cipres, dišeče mediteransko rastlinje in cela vrsta peščenih zalivčkov.
Poleg antičnega mesteca, ki nosi enako ime kot otok, se tu nahaja še sedem idiličnih mest: Barbat, Banjol, Palit, Kampor, Mundanije, Supetarska Draga in Lopar. Na Rabu živi približno 9500 prebivalcev, ukvarjajo pa se s turizmom, kmetijstvom in ribolovom.
Pogled na marino v mestecu Rab
Koze srečaš na vsakem koraku.
Da ne zgubljam besed o ovcah
Pred Rimljani, ki so ga zavzeli v 2. stoletju pr. n. št., so se naseljevala na njem plemena ilirskih Liburnov. Zaradi naravnih lepot in značilnosti so Rimljani na otoku že od začetka svoje vladavine postavili številne stavbe in objekte za oddih, zato lahko rečemo, da je turistična tradicija Raba v nekem smislu daljša od dveh tisočletij. Od 9. do začetka 15. stol. je Rab pripadal Hrvaški, nato pa beneški republiki do 1779. Kot številni drugi primorski kraji je bil tudi Rab za kratek čas v sestavu Napoleonove Ilirije (od 1805 do 1814), nato pa pod avstrijsko oblastjo vse do leta 1918, ko ga je okupirala fašistična Italija. Z rapalsko pogodbo leta 1920 je bil vrnjen Jugoslaviji.
Leta 1075 so Rab oblegali Italski Normani, z napadi so prenehali, ko se je na najvišjem stolpu prikazal sv. Kristofor, ki je takrat postal zaščitnik mesta. Zato se tudi glavni trg imenuje trg sv. Kristoforja.
Stopnišče in del obzidja na glavnem trgu.
Poleti se trg in Srednja ulica spremenita v ogromno galerijo. Povsod najdeš stojnice, kjer lahko kupiš nakit, lestence iz školjk, majice, slike, klobuke in kič vsake sorte. Na vsakem vogalu sedi kakšna bakica, od katere lahko kupiš školjke ali kuhan ''kukuruz''.
Ena od ozkih uličic.
11. in 12. stoletje je zaznamovano z romanskimi cerkvami in zvoniki. Iz tega obdobja so cerkev in zvonik sv. Andreja, zvonik sv. Ivana Evangelista (na cerkev spominjajo samo še temelji) in cerkev sv. Marije Velike (zvonik pa naj bi nastal na začetku 13. stoletja). Cerkev sv. Justine je zgrajena pozneje, vendar je arhitektonsko usklajena z ostalimi zgradbami. O bogastvu meščanov pričajo tudi renesančne palače. V palači Dominis-Nimira je bil v 11. stoletju rojen eden največjih umov svojega časa, to je znanstvenik, duhovnik, pisec in heretik Merkantum de Dominis.
Glavni rabski zvonik – razkošna 26 metrov visoka romantična zgradba.
Zvonik cerkve Sv. Ivana
Pogled iz zvonika
Ostanki cerkve Sv. Ivana v Srednji ulici
Cerkev Sv. Marije
Najopaznejša renesančna palača Dominis Nimira, zgrajena v 15 stoletju.
Ob bogatih renesančnih oknih, pročelje palače krasi grb družine Dominis iz katere izhaja slavni Marko Antun de Dominis.
Mestna loža v srednji ulici. Zgrajena 1509 v renesančnam stilu.
Blizu je tudi benediktinski samostan, zgrajen na steni, ki se strmoglavo spušča v morje. Tu živijo redovnice, ki baje sploh ne vedo, kakšen je Rab (in potem svizec zavije čokolado).
Samostan Sv. antona
S Trga svobode se po stopnicah spustiš še na drugo stran mesta. Tam je čudovita sprehajalna pot. Na eni strani je morje, na drugi so v skalo vzidane hiše, pod njimi pa rastejo ogromni kaktusi, ki cvetijo vsakih nekaj let.
Cerkev Sv. Petra v Supertski Dragi
Sv. Eufemija Kampor
Na otoku tudi spomenik na koncentracijsko taborišče.
Koncentracijsko taborišče Rab je bilo fašistično koncentracijsko taborišče 2. svetovne vojne. Ustanovila ga je italijanska fašistična oblast julija 1942 v bližini otoškega kraja Kampor, razpuščen pa je bil septembra 1943 ob kapitulaciji Italije.
Bilo je najhujše italijansko taborišče. Obstajalo je razmeroma kratek čas. Dobrih štirinajst mesecev.
Zahtevalo je še neugotovljivo število žrtev. Ves povojni čas se govori o različnih številkah. Največkrat se navaja število 4.641. Ob ureditvi pokopališča leta 1953 je bilo na kamnitih kvadrih pritrjenih 1.079 bakrenih ploščic. Na njih je bila vrezana številka groza ter priimek in ime žrtve.
Skozi koncentracijsko taborišče Kampor na otoku Rabu. Skozi to taborišče je šlo približno 15.000 ljudi. Od tega dve tretjini Slovencev in ena tretjina Hrvatov.
Pogled ob vhodu
Kolone imen in priimkov
Oštevilčene bakrene ploščice
Mozaik na spomin grozote
Le streljaj od Raba leži goli otok.
Po 2. svetovni vojni so ga leta 1946 jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor za politične zapornike, po letu 1948 predvsem za informbirojevce. Po sporu Stalinom je Tito ukazal politične nasprotnike zapreti v posebno taborišče, slovenski politik Edvard Kardelj pa je predlagal Goli otok. Po Titovem ukazu so v obdobju od 1948 do 1963 aretirali 55.633 ljudi in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali na Goli otok.
Pogled na Goli otok
In po desetih dneh smo se spet vkrcali na trajekt in pristali na ''trdnih'' tleh.
Nazadnje urejeno:
