Ok, jaz bi prosil za kakšen resen nasvet oziroma mnenje, kaj bi vi naredili na mojem mestu. In sicer imam en velik problem s svojo lastno materjo, ki traja že kar nekaj časa, vse skupaj se je začelo, ko sem 6 let nazaj odšel na delo v tujino.
Jaz sem od nekdaj bil sorte da sem se najbolj zanesel na samega sebe, od 16. leta sem vsak prosti moment izkoristil za delo, in sem pridno delal prek študenta, ko sem dopolnil 18 let, sem odšel na delo v tujino, in takrat se je vse skupaj začelo potencirati. Bila je namreč izrecno proti, jaz sem pa imel željo videt svet, zaslužiti za streho nad glavo in ostale stvari. Ko sem bival v tujini, seveda nisem mogel kar naprej viseti na telefonu, in se ji javljati dnevno, ampak sem vsaj enkrat tedensko poklical da smo bili na vezi. Ko sem se vrnil nazaj v Slovenijo, je prvo vprašanje ki me je dočakalo bilo koliko sem zaslužil, in nič drugega, kot kako si se imel in tako naprej. Skoraj eno leto sem živel potem pri njej, dokler sva s punco kupila stanovanje in si ga renovirala in opremila, bil sem brez službe(stroškov ni imela nobenih z menoj, saj sem si vse plačeval sam in prispeval k stroškom), in to eno leto sem neprestano poslušal kako sem jo razočaral v življenju, ker sem nešolan, itn. Neprestano mi je vdirala v privatnost, ko mene ni bilo doma, mi je brskala po predalih, odpirala mojo pošto, na kar sem jo večkrat opozoril da naj tega ne počne, in nazaj dobil odgovore da dokler sem pod njeno streho, lahko počne kar hoče. Sedaj pa ko sva s punco na svojem, in bi lahko imel mir, me na dan kliče po desetkrat, čisto nekonstruktivno ( do kdaj boš v službi?, a si dobil plačo?, kaj boš mel za kosilo? in take stvarii, ki se je na noben način ne tičejo).
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Kako rešiti tak problem, vsak način normalnega pogovora se je še zmeraj kočal tako da sem jaz največje razočaranje ki ga ima, da se vedno samo derem, pa nikoli ne dvignem glasu nanjo.
Z izogibanjem vem da ne bom nič rešil, vsakič kko se pa probam pogovoriti, se to konča na zgoraj omenjeni način. V bistvu se obnaša tako kot da sem ji ne vem kaj še dolžan v življenju.
Jaz sem od nekdaj bil sorte da sem se najbolj zanesel na samega sebe, od 16. leta sem vsak prosti moment izkoristil za delo, in sem pridno delal prek študenta, ko sem dopolnil 18 let, sem odšel na delo v tujino, in takrat se je vse skupaj začelo potencirati. Bila je namreč izrecno proti, jaz sem pa imel željo videt svet, zaslužiti za streho nad glavo in ostale stvari. Ko sem bival v tujini, seveda nisem mogel kar naprej viseti na telefonu, in se ji javljati dnevno, ampak sem vsaj enkrat tedensko poklical da smo bili na vezi. Ko sem se vrnil nazaj v Slovenijo, je prvo vprašanje ki me je dočakalo bilo koliko sem zaslužil, in nič drugega, kot kako si se imel in tako naprej. Skoraj eno leto sem živel potem pri njej, dokler sva s punco kupila stanovanje in si ga renovirala in opremila, bil sem brez službe(stroškov ni imela nobenih z menoj, saj sem si vse plačeval sam in prispeval k stroškom), in to eno leto sem neprestano poslušal kako sem jo razočaral v življenju, ker sem nešolan, itn. Neprestano mi je vdirala v privatnost, ko mene ni bilo doma, mi je brskala po predalih, odpirala mojo pošto, na kar sem jo večkrat opozoril da naj tega ne počne, in nazaj dobil odgovore da dokler sem pod njeno streho, lahko počne kar hoče. Sedaj pa ko sva s punco na svojem, in bi lahko imel mir, me na dan kliče po desetkrat, čisto nekonstruktivno ( do kdaj boš v službi?, a si dobil plačo?, kaj boš mel za kosilo? in take stvarii, ki se je na noben način ne tičejo).
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Kako rešiti tak problem, vsak način normalnega pogovora se je še zmeraj kočal tako da sem jaz največje razočaranje ki ga ima, da se vedno samo derem, pa nikoli ne dvignem glasu nanjo.
Z izogibanjem vem da ne bom nič rešil, vsakič kko se pa probam pogovoriti, se to konča na zgoraj omenjeni način. V bistvu se obnaša tako kot da sem ji ne vem kaj še dolžan v življenju.
!
