Citat:
Uporabnik monaco pravi:
Zakaj pa Colariču nihče ne obira plače? Ker dobro dela in ker so zaposleni pošteno plačani. Problem pri nas je, da so mnogi direktorji velikih firm na svojih položajih zaradi pravih botrov in je koristi od njih bore malo, razmerje med plačami pa enormno...
Upravo določijo lastniki, za to da lastnikom prinaša donos: dividende in/ali kapitalski dobiček.
Kateri direktor je boljši: tisti, ki ima plačo 1.000.000€ letno in prinese 20.000.000€ dobička?
Ali tisti, ki ga plačajo 10.000.000€ letno in prinese 90.000.000€ dobička?
Kakšne so plače v podjetju in kakšna so plačna razmerja v podjetju lastnikov ne zanima. Niti ni to merilo dobrega direktorja.
Pravi način, da se dvigne dohodke prebivalstva, ni razredni boj. To smo poizkusili in se ni najbolje izšlo. Kapitalsko izčrpane firme ne bodo prinašale visoke dodane vrednosti na zaposlenca. Pika.
Pri prvi uri mikroekonomije se naučiš, da če je pri določeni ceni povpraševanje večje od ponudbe, da se mora cena dvigniti. Če je povpraševanje po kvalificiranih delavcih višje od ponudbe (torej, če se firme tepejo za dobre delavce), bodo šli delat tam, kjer bodo dobili za opravljeno delo višjo plačo in ugodnosti.
Naši sindikalisti so se stvari lotili čisto napačno: dvignili so minimalno plačo, čeprav je bilo s tem izgubljenih nekaj deset tisoč delovnih mest, "ki jih nihče ne mara". In s tem so dvignili tudi povprečno plačo in obremenili javne blagajne z izplačevanjem transferjev.
Ontopic: Telekom je podjetje, sicer v lasti davkoplačevalcev. Družbeno koristni cilj je počasna zamenjava bakrenega z optičnim omrežjem. Sem proti temu, da bi birokrati gradili omrežja z denarjem davkoplačevalcev - ni ne najceneje ne najboljše. Vlada in državni zbor bi morala poskrbeti za tako regulacijo, da se operaterjem gradnja optičnega omrežja izplača. Najslabše je, da v urbanih naseljih dva ali trije v eno stanovanjsko enoto pripeljejo svoj priključek, potem pa APEK določi ceno, s katero morajo deliti ta priključek s tretjimi osebami. To uniči poslovni model. Moralo bi biti v komercialnem interesu velikih optičnih operaterjev, da si razdelijo soseske, kjer bo kdo gradil, potem si pa po komercialnih pogojih med seboj delijo priključke. Med enako velikima operaterjema bi bila večina priključkov tako kompenziranih. Npr. T-2 da v najem Telekomu 20.000 optičnih priključkov in Telekom T-2 20.000 optičnih priključkov. Neto noben nikomur ne plača, izraba optične infrastrukture je višja (dohodek na izgrajeni priključek). Torej več denarja ostane za dobiček in nadaljnjo rast infrastrukture.
Ampak ne, v naši kokoški se razmišlja po stalinsko: kako kulake in sovražnike delavskega razreda
prisiliti, da bodo manj "požrešni". Ključna beseda je "prisila". Namesto prisile, bi morali naši oblastniki poskrbeti, da so z regulacijo narejene vzpodbude, ki podjetja privedejo do poslovnih odločitev, ki hkrati dosegajo družbeno zaželene učinke: izgradnjo sodobnih omrežij s čim višjim dobičkom za operaterje, ugodno ceno za uporabnike; večanje BDP, plač in kvalitete življenja. Še enkrat, potrebujemo pametne vzpodbude, ne stalinske prisile.