Po nekaj letih smo se odločili, da z družino spet odletimo čez Atlantik.
V začetku maja sem najprej šel tja sam in v Raleighu (Severna Karolina) en mesec delal na projektu s čednim dekletom iz Sao Paula, Valerio.
Med vikendi sva skupaj hodila na izlete. Za začetek nekaj slik iz Williamsburga (Virginia).
Colonial Williamsburg velja za veliko znamenitost - to je predel mesta, kjer so rekonstruirali stare hiše iz let, ko so bile ZDA še britanska kolonija.
Domačini se oblečejo v oblačila, kakršna so se nosila pred dobrimi dvesto leti, in v svojih trgovinicah prodajajo spominke, hrano in pijačo.
Nedaleč od Williamsburga je Jamestown, prvo stalno britansko naselje na ozemlju ZDA. Naselje je bilo ustanovljeno leta 1607.
V Jamestown sva prišla že precej pozno popoldne, zato ni bilo več kaj dosti videti. So pa zato v Williamsburgu imeli shod lastniki hot-rodov.
Šla sva tudi v Wilmington na atlantski obali. Tam so prebivalcem Raleigha in okolice najbližje plaže - dobri dve uri vožnje.
V pristanišču je zasidrana bojna ladja "North Carolina". V drugi svetovni vojni so jo najprej uporabili v Atlantiku, večino časa pa potem v raznih pomorskih operacijah v Pacifiku.
Na drugi strani reke je bila zasidrana nekoliko drugačna ladja.
Sodišče v Wilmingtonu
Tukaj sva šla na kosilo...
... popoldne pa na ogled akvarija "North Carolina Aquarium" v bližnjem Fort Fisherju. Akvarij je kar zanimiv, notri z lahkoto prebiješ nekaj ur.
Ob koncu dneva sva še malce posedela na plaži. Bilo je precej ljudi, ki so se zelo zabavali v vodi in na suhem, midva sva se pa oba strinjala, da sva videla že dosti lepših plaž. Val je otroška in najstniška leta preživela v Riu in je takole pokomentirala: "Just an ugly beach."
Obiskal sem tudi strica in teto, ki sta ravno zaključevala svoje dvoletno bivanje v Savannah (Georgia). Bila sta tik pred selitvijo v Panama City na Floridi.
Savannah Waterfront.
Stavbe so precej grde, ampak Američani temu rečejo, da so avtentične.
Avtentična stavba bolj od blizu.
Projekta je bilo hitro konec in začel se je dopust. Iz Raleigha sem se odpeljal v Philadelphio, kjer sem na letališču pričakal člane družine.
Še pred tem sem obiskal znanca s spačkarske scene.
V Philadelphii se nismo dolgo zadržali, smo pa zato nekaj časa prebili v Chicagu.
Chicago smo obiskali že pred štirimi leti. Tokrat smo se povzpeli na Willis Tower (prej se je imenoval Sears Tower), ki je najvišja stolpnica v mestu in v Ameriki. Vrsto let je bil najvišja stolpnica na svetu. Ampak dandanes se s svojimi "ubornimi" 442 metri višine ne more kosati s stavbo Burj Khalifa v Dubaju (828 metrov).
Naslednja postaja je bil Millenium Park, kjer sta se otroka zabavala v Crown Fountain.
V Millenium Parku je tudi tole - Cloud Gate.
Sprehodili smo se še do obale jezera Michigan.
Potem pa nazaj v hotel, ker je bilo 35 stopinj C in smo se že nekoliko naveličali vročine, pa še obisk znanca sem pričakoval.
Iz Chicaga smo šli proti zahodu. Naslednji cilj je bil narodni park Badlands v Južni Dakoti.
Sredi precej dolgočasne prerije se naenkrat prikaže pokrajina kakor z drugega planeta.
Popoldne se je prikadila huda nevihta s točo, pred katero smo še pravi čas pobegnili na zahod.
Nedaleč stran je Rapid City, izhodišče za ogled Mount Rushmore-a. Washington, Jefferson, Roosevelt in Lincoln, izklesani v granitnih skalah.
Zamišljeno je bilo, da bi izklesali kipe predsednikov do pasu. Vendar je po štirinajstih letih dela zmanjkalo denarja; dela niso nikoli uspeli dokončati.
Nedaleč stran od Rushmore-a je še nekaj zanimivosti.
Crazy Horse Memorial, kip slavnega indijanskega poglavarja, vklesan v goro. Kip klešejo že dobrih 60 let, pa ni videti, da bodo kmalu končali. Zamisel je, da bi bila reč desetkrat večja od Mount Rushmore-a. S soprogo sva bila tam leta 1999 in v od takrat do danes ni bilo opaziti prav dosti napredka.
Deadwood, slovito mesto, kjer so ustrelili Divjega Billa Hickoka.
Wind Cave, četrta najdaljša podzemna votlina na svetu - z dolžino več kot 200 km.
Mi smo pa šli pogledat Devils Tower, ki je že onstran meje v Wyomingu.
Devils Tower je visok monolit, ki se dviga 386 metrov nad okoliško pokrajino.
Vreme se je pošteno skisalo, ko smo se bližali. Ko smo bili že čisto blizu, samo kilometer ali dva stran, je naenkrat kar izginil. Spet močna nevihta s točo. Obrnil sem avto in pet kilometrov stran smo počakali, da se je nevihta odpeljala proti vzhodu. Vrnili smo se k stolpu in imeli celo nekaj sonca.
Zdaj smo bili že blizu Yellowstone-a, ki smo se ga vsi veselili. Yellowstone je zelo velik narodni park, za ogled si je priporočljivo vzeti vsaj nekaj dni. Ali pa ga obiskati večkrat. S soprogo sva ga obiskala leta 1999, otroka sta pa bila tukaj prvič.
Najprej smo si ogledali vulkansko pokrajino v vzhodnem delu. Vroče vrelce, izvire, gejzire in zanimive kamnite formacije.
Mammoth Hot Springs so blizu mesta Gardiner, kjer je eden od vhodov v narodni park.
V Yellowstone-u živi veliko bizonov - bili so vsepovsod.
Norris Geyser Basin je bil naš naslednji postanek. Področje, kjer mrgoli gejzirjev in vročih izvirov.
Treba je biti previden in hoditi le po poteh. Več obiskovalcev se je že hudo opeklo, nekateri celo do smrti, ko so na tem področju zganjali traparije.
Počasi smo se pripeljali do slovitega gejzirja Old Faithful. Izbruh smo zamudili za nekaj minut in smo počakali uro in pol na naslednjega.
Tačas smo se zabavali z ogledovanjem bizonov in drugih živali.
Med vožnjo proti jezeru Yellowstone smo doživeli prigodo, o kateri sta otroka sanjala še tedne dolgo.
Naenkrat je iz gozda pred avto skoæil medved. Krepko sem moral zavreti, da nisem trčil vanj. Medved se je pa urno pobral na drugo stran ceste in izginil v gozdu.
Yellowstone je ogromen vulkanski krater s premerom okrog 50 kilometrov. Orjaški izbruhi se zgodijo vsakih 600.000 - 700.000 let. Zadnji ogromen izbruh je bil pred 640.000 leti, tako da se v naslednjih nekaj 10.000 letih pričakuje nov velik izbruh.
Najnižje predele kraterja je sčasoma napolnila voda - jezero Yellowstone.
Južno od Yellowstona je Grand Teton, gorovje kot iz razglednice. Tokrat nismo šli tja, ker je bilo še precej zgodaj v letu.
Jezera so bila premrzla za kopanje, zaradi snega pa se tudi ni dalo prav daleč priti.
Pripenjam pa sliko iz leta 1999.
Iz Yellowstone-a smo zavili v Montano, kjer smo si hoteli ogledati Glacier National Park.
Pa nam ni uspelo prav dosti videti. Zaradi slabega vremena in obilice snega je bil prelaz Logan Pass zaprt. Tako je odpadlo prečenje parka po spektakularno speljani cesti Going-To-The-Sun Road. Pred leti sva bila tu s soprogo in takrat je bilo vreme super. Temno modro nebo, ostri vrhovi Skalnega gorovja, sinje modra jezera itd.
Tokrat je bilo pa vse skupaj bolj sivo.
Naslednja postaja - Kanada.
Najprej do Lethbridge-a, potem pa v Drumheller, ki je znan po izvrstnem muzeju Royal Tyrrell Museum.
Muzej in vse mesto sta v znamenju dinozavrov, ker so v okolici Drumhellerja izkopali ogromno njihovih okostij.
Iz Drumhellerja smo šli v Calgary, kjer smo se srečali z znancem, od tam pa v Banff National Park.
Tudi tam je bilo vreme v začetku bolj klavrno, kasneje se je pa nekoliko izboljšalo.
Začeli smo z ogledom jezer Minnewanka in Two Jack Lake.
Ustavili smo se v mestu Banff, potem pa počasi nadaljevali pot proti Lake Louise.
Gore nad Banffom.
Castle Mountain
Lake Louise
Moraine Lake
Pa še nekaj slik v malce lepšem vremenu.
Cascade Mountain nad Banffom.
Trans-Canada Highway.
Še enkrat Castle Mountain.
Zapustili smo Banff in se odpeljali proti Vancouvru.
Zelo lepa pot skozi gorsko pokrajino in mimo nekaj zanimivih mest, npr. Salmon Arm in Kamloops.
V Vancouvru smo se najprej zapeljali po North Shore, potem čez most v Stanley Park in od tam v center.
Nismo se pa prav dolgo zadrževali.
Odrinili smo proti Seattlu, kamor smo prispeli po daljšem čakanju na meji.
Obiskali smo znanca v Aberdeenu, dve uri onstran Seattla. Otroka sta se razveselila ogromnega psa pasme leonberžan.
Aberdeen je blizu obale Pacifika, zato smo popoldne preživeli ob morju. Vreme je bilo spet bolj sivo, ampak otroka sta se vseeno zelo zabavala.
Iz Aberdeena smo se odpeljali proti vulkanu Mount St. Helens, ki je silovito izbruhnil leta 1980. Pa nam je slabo vreme spet prekrižalo načrte.
Gore se zaradi oblakov sploh ni videlo. Cesta proti jezeru Spirit Lake pa je bila tudi zaprta.
Zato smo se malce pozabavali v gozdu ob cesti in nadaljevali pot.
Čez Idaho smo se odpeljali v Utah. Vsi razen soproge smo hoteli videti še Arches.
Tam smo bili že leta 2007 in 2008 in smo rekli, da gremo v Arches še tretjič.
Bilo je precej vroče, zato sem se po nekaterih predelih potepal sam, ostali trije so se pa tačas namakali v bazenu.
Najprej sem pod žgočim soncem šel na pohod do Delicate Archa.
Pa še nekaj drugih lokov. Tole je Double Arch.
North Window Arch.
South Window Arch.
Turret Arch.
North & South Window Arch.
Popoldne smo se pa potepali skupaj.
Najprej po Park Avenue.
Zvečer pa še vsi skupaj do Delicate Archa.
Iz Arches smo se odpeljali proti Denverju. Pričakoval sem, da bo vročina popustila, ker se pot dvigne precej visoko.
A je bilo visoko v Koloradu še kar vroče. Šele na drugi strani, v Denverju, je postalo bolj prijetno.
Iz Denverja nas je čakala dokaj dolgočasna pot do Philadelphie.
Mislim, da je tole York, Nebraska. Kar primeren opis.
Za popestritev sta otroka vsako popoldne uživala v plavanju.
Za konec pa še nekaj slik iz Philadelphie, kjer je bilo spet kar vroče.
Čakal nas je še polet do Muenchna...
... in vožnja do doma.
Na koncu smo šli še po našo žival.
Prtljaga.
Ob vrnitvi so vedno mešani občutki. Človek se ravno navadi potepanja po svetu in bi to počel ves preostanek življenja.
Ali pa vsaj še leto ali dve. Ampak dopusta je konec in naslednji dan se spet začne služba.
Zdoma sem bil dva meseca in pričakala me je meter visoka trava okoli hiše.
Pa še ves izmozgan zaradi dolgega poleta in jet-laga.
Ampak se počasi spet navajam na rat-race življenje.
V začetku maja sem najprej šel tja sam in v Raleighu (Severna Karolina) en mesec delal na projektu s čednim dekletom iz Sao Paula, Valerio.
Med vikendi sva skupaj hodila na izlete. Za začetek nekaj slik iz Williamsburga (Virginia).
Colonial Williamsburg velja za veliko znamenitost - to je predel mesta, kjer so rekonstruirali stare hiše iz let, ko so bile ZDA še britanska kolonija.
Domačini se oblečejo v oblačila, kakršna so se nosila pred dobrimi dvesto leti, in v svojih trgovinicah prodajajo spominke, hrano in pijačo.
Nedaleč od Williamsburga je Jamestown, prvo stalno britansko naselje na ozemlju ZDA. Naselje je bilo ustanovljeno leta 1607.
V Jamestown sva prišla že precej pozno popoldne, zato ni bilo več kaj dosti videti. So pa zato v Williamsburgu imeli shod lastniki hot-rodov.
Šla sva tudi v Wilmington na atlantski obali. Tam so prebivalcem Raleigha in okolice najbližje plaže - dobri dve uri vožnje.
V pristanišču je zasidrana bojna ladja "North Carolina". V drugi svetovni vojni so jo najprej uporabili v Atlantiku, večino časa pa potem v raznih pomorskih operacijah v Pacifiku.
Na drugi strani reke je bila zasidrana nekoliko drugačna ladja.
Sodišče v Wilmingtonu
Tukaj sva šla na kosilo...
... popoldne pa na ogled akvarija "North Carolina Aquarium" v bližnjem Fort Fisherju. Akvarij je kar zanimiv, notri z lahkoto prebiješ nekaj ur.
Ob koncu dneva sva še malce posedela na plaži. Bilo je precej ljudi, ki so se zelo zabavali v vodi in na suhem, midva sva se pa oba strinjala, da sva videla že dosti lepših plaž. Val je otroška in najstniška leta preživela v Riu in je takole pokomentirala: "Just an ugly beach."
Obiskal sem tudi strica in teto, ki sta ravno zaključevala svoje dvoletno bivanje v Savannah (Georgia). Bila sta tik pred selitvijo v Panama City na Floridi.
Savannah Waterfront.
Stavbe so precej grde, ampak Američani temu rečejo, da so avtentične.
Avtentična stavba bolj od blizu.
Projekta je bilo hitro konec in začel se je dopust. Iz Raleigha sem se odpeljal v Philadelphio, kjer sem na letališču pričakal člane družine.
Še pred tem sem obiskal znanca s spačkarske scene.
V Philadelphii se nismo dolgo zadržali, smo pa zato nekaj časa prebili v Chicagu.
Chicago smo obiskali že pred štirimi leti. Tokrat smo se povzpeli na Willis Tower (prej se je imenoval Sears Tower), ki je najvišja stolpnica v mestu in v Ameriki. Vrsto let je bil najvišja stolpnica na svetu. Ampak dandanes se s svojimi "ubornimi" 442 metri višine ne more kosati s stavbo Burj Khalifa v Dubaju (828 metrov).
Naslednja postaja je bil Millenium Park, kjer sta se otroka zabavala v Crown Fountain.
V Millenium Parku je tudi tole - Cloud Gate.
Sprehodili smo se še do obale jezera Michigan.
Potem pa nazaj v hotel, ker je bilo 35 stopinj C in smo se že nekoliko naveličali vročine, pa še obisk znanca sem pričakoval.
Iz Chicaga smo šli proti zahodu. Naslednji cilj je bil narodni park Badlands v Južni Dakoti.
Sredi precej dolgočasne prerije se naenkrat prikaže pokrajina kakor z drugega planeta.
Popoldne se je prikadila huda nevihta s točo, pred katero smo še pravi čas pobegnili na zahod.
Nedaleč stran je Rapid City, izhodišče za ogled Mount Rushmore-a. Washington, Jefferson, Roosevelt in Lincoln, izklesani v granitnih skalah.
Zamišljeno je bilo, da bi izklesali kipe predsednikov do pasu. Vendar je po štirinajstih letih dela zmanjkalo denarja; dela niso nikoli uspeli dokončati.
Nedaleč stran od Rushmore-a je še nekaj zanimivosti.
Crazy Horse Memorial, kip slavnega indijanskega poglavarja, vklesan v goro. Kip klešejo že dobrih 60 let, pa ni videti, da bodo kmalu končali. Zamisel je, da bi bila reč desetkrat večja od Mount Rushmore-a. S soprogo sva bila tam leta 1999 in v od takrat do danes ni bilo opaziti prav dosti napredka.
Deadwood, slovito mesto, kjer so ustrelili Divjega Billa Hickoka.
Wind Cave, četrta najdaljša podzemna votlina na svetu - z dolžino več kot 200 km.
Mi smo pa šli pogledat Devils Tower, ki je že onstran meje v Wyomingu.
Devils Tower je visok monolit, ki se dviga 386 metrov nad okoliško pokrajino.
Vreme se je pošteno skisalo, ko smo se bližali. Ko smo bili že čisto blizu, samo kilometer ali dva stran, je naenkrat kar izginil. Spet močna nevihta s točo. Obrnil sem avto in pet kilometrov stran smo počakali, da se je nevihta odpeljala proti vzhodu. Vrnili smo se k stolpu in imeli celo nekaj sonca.
Zdaj smo bili že blizu Yellowstone-a, ki smo se ga vsi veselili. Yellowstone je zelo velik narodni park, za ogled si je priporočljivo vzeti vsaj nekaj dni. Ali pa ga obiskati večkrat. S soprogo sva ga obiskala leta 1999, otroka sta pa bila tukaj prvič.
Najprej smo si ogledali vulkansko pokrajino v vzhodnem delu. Vroče vrelce, izvire, gejzire in zanimive kamnite formacije.
Mammoth Hot Springs so blizu mesta Gardiner, kjer je eden od vhodov v narodni park.
V Yellowstone-u živi veliko bizonov - bili so vsepovsod.
Norris Geyser Basin je bil naš naslednji postanek. Področje, kjer mrgoli gejzirjev in vročih izvirov.
Treba je biti previden in hoditi le po poteh. Več obiskovalcev se je že hudo opeklo, nekateri celo do smrti, ko so na tem področju zganjali traparije.
Počasi smo se pripeljali do slovitega gejzirja Old Faithful. Izbruh smo zamudili za nekaj minut in smo počakali uro in pol na naslednjega.
Tačas smo se zabavali z ogledovanjem bizonov in drugih živali.
Med vožnjo proti jezeru Yellowstone smo doživeli prigodo, o kateri sta otroka sanjala še tedne dolgo.
Naenkrat je iz gozda pred avto skoæil medved. Krepko sem moral zavreti, da nisem trčil vanj. Medved se je pa urno pobral na drugo stran ceste in izginil v gozdu.
Yellowstone je ogromen vulkanski krater s premerom okrog 50 kilometrov. Orjaški izbruhi se zgodijo vsakih 600.000 - 700.000 let. Zadnji ogromen izbruh je bil pred 640.000 leti, tako da se v naslednjih nekaj 10.000 letih pričakuje nov velik izbruh.
Najnižje predele kraterja je sčasoma napolnila voda - jezero Yellowstone.
Južno od Yellowstona je Grand Teton, gorovje kot iz razglednice. Tokrat nismo šli tja, ker je bilo še precej zgodaj v letu.
Jezera so bila premrzla za kopanje, zaradi snega pa se tudi ni dalo prav daleč priti.
Pripenjam pa sliko iz leta 1999.
Iz Yellowstone-a smo zavili v Montano, kjer smo si hoteli ogledati Glacier National Park.
Pa nam ni uspelo prav dosti videti. Zaradi slabega vremena in obilice snega je bil prelaz Logan Pass zaprt. Tako je odpadlo prečenje parka po spektakularno speljani cesti Going-To-The-Sun Road. Pred leti sva bila tu s soprogo in takrat je bilo vreme super. Temno modro nebo, ostri vrhovi Skalnega gorovja, sinje modra jezera itd.
Tokrat je bilo pa vse skupaj bolj sivo.
Naslednja postaja - Kanada.
Najprej do Lethbridge-a, potem pa v Drumheller, ki je znan po izvrstnem muzeju Royal Tyrrell Museum.
Muzej in vse mesto sta v znamenju dinozavrov, ker so v okolici Drumhellerja izkopali ogromno njihovih okostij.
Iz Drumhellerja smo šli v Calgary, kjer smo se srečali z znancem, od tam pa v Banff National Park.
Tudi tam je bilo vreme v začetku bolj klavrno, kasneje se je pa nekoliko izboljšalo.
Začeli smo z ogledom jezer Minnewanka in Two Jack Lake.
Ustavili smo se v mestu Banff, potem pa počasi nadaljevali pot proti Lake Louise.
Gore nad Banffom.
Castle Mountain
Lake Louise
Moraine Lake
Pa še nekaj slik v malce lepšem vremenu.
Cascade Mountain nad Banffom.
Trans-Canada Highway.
Še enkrat Castle Mountain.
Zapustili smo Banff in se odpeljali proti Vancouvru.
Zelo lepa pot skozi gorsko pokrajino in mimo nekaj zanimivih mest, npr. Salmon Arm in Kamloops.
V Vancouvru smo se najprej zapeljali po North Shore, potem čez most v Stanley Park in od tam v center.
Nismo se pa prav dolgo zadrževali.
Odrinili smo proti Seattlu, kamor smo prispeli po daljšem čakanju na meji.
Obiskali smo znanca v Aberdeenu, dve uri onstran Seattla. Otroka sta se razveselila ogromnega psa pasme leonberžan.
Aberdeen je blizu obale Pacifika, zato smo popoldne preživeli ob morju. Vreme je bilo spet bolj sivo, ampak otroka sta se vseeno zelo zabavala.
Iz Aberdeena smo se odpeljali proti vulkanu Mount St. Helens, ki je silovito izbruhnil leta 1980. Pa nam je slabo vreme spet prekrižalo načrte.
Gore se zaradi oblakov sploh ni videlo. Cesta proti jezeru Spirit Lake pa je bila tudi zaprta.
Zato smo se malce pozabavali v gozdu ob cesti in nadaljevali pot.
Čez Idaho smo se odpeljali v Utah. Vsi razen soproge smo hoteli videti še Arches.
Tam smo bili že leta 2007 in 2008 in smo rekli, da gremo v Arches še tretjič.
Bilo je precej vroče, zato sem se po nekaterih predelih potepal sam, ostali trije so se pa tačas namakali v bazenu.
Najprej sem pod žgočim soncem šel na pohod do Delicate Archa.
Pa še nekaj drugih lokov. Tole je Double Arch.
North Window Arch.
South Window Arch.
Turret Arch.
North & South Window Arch.
Popoldne smo se pa potepali skupaj.
Najprej po Park Avenue.
Zvečer pa še vsi skupaj do Delicate Archa.
Iz Arches smo se odpeljali proti Denverju. Pričakoval sem, da bo vročina popustila, ker se pot dvigne precej visoko.
A je bilo visoko v Koloradu še kar vroče. Šele na drugi strani, v Denverju, je postalo bolj prijetno.
Iz Denverja nas je čakala dokaj dolgočasna pot do Philadelphie.
Mislim, da je tole York, Nebraska. Kar primeren opis.
Za popestritev sta otroka vsako popoldne uživala v plavanju.
Za konec pa še nekaj slik iz Philadelphie, kjer je bilo spet kar vroče.
Čakal nas je še polet do Muenchna...
... in vožnja do doma.
Na koncu smo šli še po našo žival.
Prtljaga.
Ob vrnitvi so vedno mešani občutki. Človek se ravno navadi potepanja po svetu in bi to počel ves preostanek življenja.
Ali pa vsaj še leto ali dve. Ampak dopusta je konec in naslednji dan se spet začne služba.
Zdoma sem bil dva meseca in pričakala me je meter visoka trava okoli hiše.
Pa še ves izmozgan zaradi dolgega poleta in jet-laga.
Ampak se počasi spet navajam na rat-race življenje.