Prva stvar je, da se dogovorita kako bosta ravnala. Najbolje je, da ob joku posreduje tisti, ki je bolj "trdosrčen". Moj fant je zdaj star 2 leti, na samostojno spanje je bil navajen že pri enem letu, vendar sva z ženo pri sinovi bolezni popustila in mu dva tedna delala družbo pred spanjem, kar je pomenilo da ga je bilo treba navaditi na novo. To se je zgodilo pred enim mesecem. Preden ga daste spat, naj bo vse po ustaljenem redu, od katerega čim manj odstopa. Mi imamo večerjo med 18h in 19h, potem kake pol ure pavze, da se trebušček umiri. Potem sledi kopanje (včasih le tuširanje, mu pa večinoma pustimo malo več vode, da se igra od četrt do pol ure) in umivanje zob. Pri tem se trudite, da čimveč dela sam (moj itak hoče vse sam). V veliko pomoč bo, če si istočasno vsi umivate zobe skupaj, saj se to otrokom zdi zabavno. Pa še posnema vaju (ali enega, če ne moreta oba). Mi imamo veliko težavo ga spravit iz vode, a se vse da doseči s pogovorom. V kopalnem plaščku gremo v njegovo sobo, kjer ga pripravimo za spanje. Dobi dudo (to ga bo treba še odvadit) in stekleničko z vodo. Ugasnemo luč in pustimo odprta vrata. Zunaj se z ženo normalno pogovarjava ali gledava TV. Včasih je treba še malo nazaj v sobo, ker se sin želi prepričat če sva še tam. Ponavadi zaspi v roku 20 minut in takrat zapreva vrata. Spi do jutra. Se zgodi, da ima slab dan in zvečer protestira in joka, a to je vse del "šole". Na začetku sem moral tudi večkrat nazaj in vsakič lepo razložiti da sva doma in da če kaj rabi, lahko pokliče in bova takoj prišla. On samo rabi sigurnost, boji se. Ko dojame, da je res kar govoriva, se umiri in zaspi. Največja napaka, ki jo lahko naredita je ta, da popustita in otrok zmaga. Make a plan and stick to it!