ksz
sama še nimam otrok, tako da ne bom nekaj pametovala, opisala bom samo mojo izkušnjo, iz katere izvira tudi moj pogled na vzgojo-kako mislim, da je pravilno vzgajati mulce. Oziroma kako jih ne vzgajat. Moj fotr je bil v mladosti deležen 'palica' vzgoje, ko si ga pač fasal takrat, ko si kej naredil narobe. In na nek absurden način se mu je zdel, da bo to palil tut pri nama z bratom. Sploh v mlajših letih je fotr pač mislil, da je stroga vzgoja pravilni način. Jst sicer niti nisem bla tok deležna nasilja, ker pač nisem bla tok težavna-v šoli mi je šlo, glasbeno sm furala, ma ni da ni. Brat je bil pa pač mal bolj problematičen. In je temu primerno tok večkrat fasal. :bonk
:
Dans smo že vsi kolikor toliko odrasli ljudje, odnosi so se pošlihtal kokr tok, ampak lahko rečem, da je na bratu vzgoja, kakršna je pač bla, pustila dolgotrajne posledice-nesposoben zaupat svoje težave komurkoli, ohranjanje videza, da je vse kul, čeprav ni, kadarkoli mu rečeš kaj, kar mu ne paše, popizdi dobesedno in se začne branit in napadat nazaj. To se sicer ne zgodi več velikrat, se pa dogaja.
Jaz, nasprotno, s temi stvarmi nimam težav, ampak je trajal precej časa in zahteval velik truda, da sem si pošlihtala 'podstrešje', Pri tem mi pa brez res fantastičnih frendov nikol ne bi ratal. Pa ne, da bi bla kak psiho prej
Zato bom, če bom le kdaj mela froce, prepovedala kakršnokoli nasilje nad njimi. Lepa beseda lepo mesto najde. In postavljati meje ter ne odstopati od njih.