V zvezi z integracijo Romov je več realnosti....
1. je ta kot omenjajo marsikateri, da so otroci ključ do denarja, sploh za mlada dekleta ki so porinjena v to da morajo rojevati otroke:
Spodaj je odlomek iz zapisa Maje Regina, nekdanje uslužbenke Razvojno-izobraževalnega centra Novo mesto, ki je več let delala v romskih naseljih na Dolenjskem. Zapis je bil najprej objavljen na njenem Facebook profilu, danes pa tudi v Mladini. Njeno pričevanje razgalja vsakdanjo realnost, ki se običajno ne pojavi v uradnih poročilih ali medijskih razpravah.
"... Od leta 2016 do 2021 sem delala v štirih romskih naseljih. Dobrih pet let sem torej po sedem ur na dan preživela med prebivalci naselja, tako rekoč pred njihovimi vhodnimi vrati ... Začela sem v romskem naselju Šmihel v Novem mestu, kamor sva s sodelavko prihajali vsak dan in izvajali dejavnosti za predšolske in šolske otroke. Že na samem začetku je bilo dogajanje precej pestro. Prebivalci so se med seboj redno prepirali, obmetavali z žaljivkami, občasno tudi s kamni, kar sva seveda skupaj z otroki dan za dnem spremljali. Bili so navajeni na to, midve pa sva njihovo dinamiko tudi nekako sprejeli.
Približno enkrat na teden smo imeli v naselju policijo, ki je posredovala zaradi takega ali drugačnega nasilja, nekateri prebivalci so grozili tudi nama, saj so mislili, da sva jih prišli opazovat pri njihovih poslih. Vztrajali sva, čeprav je bilo pogosto zelo stresno, hkrati pa sva nadrejenim vsak dan poročali o razmerah v naselju. To je bila najina služba.
Od otrok, ki so obiskovali dejavnosti, sva izvedeli marsikaj o dogajanju v skupnosti med drugim tudi, da nekateri Neromi redno prihajajo v naselje, da kupijo orožje, ki ga imajo skritega pod gromozanskim kupom starega železja, in drogo, s katero Romi ogromno zaslužijo. Nenavadno se mi je zdelo, da so bili pred nekaterimi hišami bolje preskrbljenih družin že pred začetkom poletja parkirani avtodomi. Razlog? Ne, ne hodijo na zgodnje dopuste, ko cene še niso tako visoke, ampak se odpravijo v Italijo in tam kupijo drogo in orožje za preprodajo. Mimogrede, nekateri prebivalci tega naselja zelo dobro govorijo italijansko, to sem zasledila pri nekaterih romskih udeležencih, ko sem bila zaposlena še v RIC Novo mesto. Eden izmed teh udeležencev je bil letos zaradi umora iz ljubosumja in maščevanja obsojen na 30 let zapora. ...
V podkrepitev moram na tem mestu zapisati zgodbo deklice iz istega romskega naselja, ki se je dogajala pred mojimi očmi, hkrati pa je podobna usoda večine romskih deklet. Spoznali sva se, ko je obiskovala peti razred osnovne šole. V večnamenski romski center je prihajala skoraj vsak dan. Po pouku je skupaj z nami izvajalci delala domače naloge ter se učila. Rada se je pogovarjala, zaupala nam je svoje stiske in lepa doživetja. V tistem obdobju je njo in njeno mlajso sestro zapustila mama - zaradi drugega moškega ali pa morda tudi zato, ker je očetova družina ni marala in jo je zaničevala. Nato je v nenavadnih okolišči nah umrl še oče. Deklici sta ostali brez staršev, njuna skrbnica je postala babica.
Opazila sem, da deklica izjemno rada riše, zato sva ob vsaki priložnosti izkoristili čas, da je lahko vadila, ustvarjala in se sproščala. Na spletu je gledala slike in posnetke ter prerisovala. Iz leta v leto je postajala boljša. V šoli je imela razstavo, z njenimi ilustracijami pa je opremljen zbornik, ki ga je izdal CSOD. Z recitacijo je nastopila na prireditvi ob svetovnem dnevu Romov v državnem zboru in se vključevala v vse mogoče dejavnosti. Bila je res obetavna romska deklica, osnovno solo je končala brez ponavljanja razreda.
Potem je prišel čas za vpis v srednjo šolo. Pogovarjali smo se o različnih možnostih. Razmišljala je, da bi postala slaščičarka, saj je izjemno rada sodelovala v kuharskih dejavnostih. Zamišljala si je, kako bo ustvarjala torte in jih prodajala. V osnovni šoli, ki jo je takrat obiskovala, je svetovalna delavka pripravila vso potrebno dokumentacijo za vpis. Ker je bila skrbnica babica, smo jo poskušali prepričati, da je to za deklico dobra odločitev. Poleg tega si je tudi sama šolanje želela nadaljevati. Po dolgotrajnem prepričevanju je babica privolila v vpis.
Ko pa je prišel dan, ko naj bi s sodelavko deklico odpeljali na ogled njene bodoče srednje šole v Novem mestu, jo je babica namenoma odpeljala iz naselja. Vsi sorodniki so se obrnili proti nam zaposlenim, ki smo jo spodbujali k vpisu v srednjo šolo in ji ponujali podporo, in to z grožnjami, da bomo mi krivi, če bo na srednji šoli spoznala kakšnega fanta in zato odšla od doma. Zadevo smo prijavili na CSD, na zaslišanjih na sodišču pa se je deklica zlomila in rekla, da ne želi obiskovati srednje šole. Družine ni bilo mogoče prepričati, da bo imela s končano srednjo šolo boljše možnosti za življenje. Med drugim nam je še zaupala, da so jo sorodniki na zabavi v naselju želeli opiti, da bi tako končala z nekim nebodigatreba iz naselja, s katerim pa ni želela biti. Vdala se je pod pritiski družine in lastne skupnosti. V težavnih najstniških letih se je znašla v položaju, ki mu noben mladostnik ne bi bil kos. Tako je bila pri svojih 15 letih, ker ni bila vpisana v srednjo šolo, upravičena do prejemanja denarne socialne pomoči, kar so sorodniki seveda izkoristili, saj se dodatnega dohodka v družini niso branili. Tako so dolgoletno delo ter ambicije in želje te deklice padli v vodo, saj so sorodniki do konca nasprotovali temu, da nadaljuje šolanje in pridobi poklic.
Največ, kar smo zaposleni v večnamenskem centru lahko naredili, je bilo, da smo zadevo prijavili in izročili CSD, ta pa jo je poslal naprej na sodišče, kjer se stvari ustavijo in tako ali drugače zaključijo. Sodniki so pred seboj imeli le še en romski primer, ki so ga rešili po hitrem postopku. Odločili so, da srednja šola po zakonu ni obvezna, deklica pa je na sodišču na koncu zaslišanj sama rekla, da srednje šole ne želi obiskovati. To je pisalo v zapisniku, zadeva je bila zaključena. In vse to, čeprav je naša svetovalna delavka uslužbencem CSD predstavila celoten položaj. Najverjetneje ti odločevalci niso razmišljali o posledicah svoje odločitve.
Z omenjeno deklico se občasno slišiva ali srečava. Nekaj informacij (takšnih, ki mi jih sama ne bi zaupala) o njenih trenutnih življenjskih razmerah sem dobila od nekdanje sodelavke v naselju. Še pred nekaj leti romska deklica s številnimi možnostmi zdaj živi v nekem drugem romskem zaselku, v revščini in obdana s psihičnim in fizičnim nasiljem, ki ga nad njo izvajajo partner in njegova družina. Postala je ujetnica, nesvobodna. Njen trenutno najpomembnejši cilj pa je zanositi oziroma rojevati, saj bo le tako (p)ostala vsaj malo vredna v očeh lastne družine in romske skupnosti. Samo tako bo lahko sprejeta v skupnosti in bo izpolnila njena pričakovanja. Ter seveda z vsakim rojenim otrokom in pripadajo čim otroškim dodatkom zagotovila boljši finančni položaj družine.
To je njihova stvarnost in zgodba le enega izmed množice romskih deklet, ki gredo po isti poti. Tudi dečki niso dosti na boljšem, saj jih nekateri bolj izkušeni moški pripadniki romske skupnosti karseda hitro vpeljejo v sumljive posle, pri katerih lahko tudi kaj malega zaslužijo, zato jih družine spodbujajo, da ne hodijo v šolo. Tako nastane začarani krog.
S tem zapisom bi rada le opomnila na nevzdržne razmere med Romi sami mi, na katere smo zaposleni v teh romskih centrih ves čas opozarjali in z njimi seznanjali nadrejene. Iz leta v leto je bilo delo napornejše, stopnjevale so se grožnje, dogajali so se napadi, vlomi in poškodovanje osebne lastnine, nekateri zaposleni so bili priča tudi sosedskim obračunom s strelnim orožjem. ..."
Ponovno objavljam svoj včerajšnji zapis, ker se ga menda ni dalo deliti. Hvala vsem, ki ste ga prebrali, saj je romska problematika večplastna. Pričel je čas, ko si več ne smemo in ne moremo...
www.facebook.com
