To je vse na nek način res. Na nek način pa je res tudi, da je kmetijstvo samo najbolj krivo, da je tako. Ima kup šibkih nepovezanih zadrug, ki druga drugi hodijo v zelje. Če bi se povezali po produktih, bi vseeno bili nek faktor na trgu. Ne moreš biti faktor na trgu, če lahko dobaviš nekaj 10 bikov tedensko ali nekaj 1000 litrov mleka dnevno.
Kdor je pšenico skladiščil do sedaj, se mu je splačalo. Sedaj pa bodo kvazi strokovnjaki spet ugotavljali, da so problem energetske rastline na kmetijski zemlji. Ko pa pred nekaj leti pšenice nisi mogel nobenemu prodati, pa se ti "strokovnjaki" niso nič oglašali. Konec koncev ima cena pšenice za ceno kruha verjetno manjši pomen kot za ceno mesa. Če bila cena kruha bistveno odvisna od pšenice, bi bil kruh zmeraj manj < 1€. Meni se zdi, da bi država bolje naložila denar, če bi namesto nekih pavšalnih subvencij, garantirala najnižjo ceno za neko kakovost osnovnega pridelka. Pa četudi je to 100€/tono pšenice za naslednja 3 leta. V primeru nižje cene poseže. Potem pa naj se vsak sam odloči kako in kaj bo. Minimum bi moral biti realen, ne kot je pri denimo odkupna cena kwh pri sončnih elektrarnah.
Glede trgovcev nič novega: po 2. svetovni vojni je veljalo "proizvajalec je kralj", pozneje "kupec je kralj", danes pa velja "trgovec je kralj". Ni zraslo na mojem zelniku, to sem nekje slišal ali prebral.