Obstajajo tri kategorije žensk. V prvo kategorijo sodijo tiste, ki so mile, so lepega vedenja, so prikupne in lepe. Izžarevajo svojo pravo ženstveno naravo. Take nikoli nimajo težav s svojimi moškimi. Očarljivo so jim podrejene, ne želijo glavne besede, do njih so skrajno dobrohotne. Vedo, da bodo nekoč ti moški očetje njihovih otrok. V postelji so sproščene, energične in ponavadi so odlične matere, ki si želio moškega v centru vzgoje in družinskega življenja. V njihovih družinah je moški centralni del odločanja, mislec in načrtovalec. V drugo kategorijo sodijo t.i upornice. So še vedno prikupne, lepe, vendar so jih vzgojili tako, da si jemljejo glavno besedo, hočejo soodločati, saj so že zastrupljene. Največkrat govorijo, ko so v težko izborjeni zvezi, midva to, midva ono. Vse midva. Večkrat zaradi svoje agresije izgubijo svoje moške. Prisiljene so, da menjavajo partnerje, ker so jim libertartne matere v duše vsadile idejo, da so moškim enakovredne. Upornice večkrat v zakonu potegnejo kratko. So ločenke, zagrenjenke, dvojne ločenke, na stara leta osamljene in nesrečne, večkrat na skrivaj alkoholizirane. V ideji, da sta mož in žena enakovredna grenkobno vzgajajo svoje otroke. Tem do skrajnosti zagrenijo svoje očete. Tretja kategorija pa so grde račke. Te se kasneje preimenujejo v feministke. To so ženske, ki so vse življenje hrepenele po moškem. Kakršnemkoli moškem. Vendar jih je narava ustvarila tako, da jih noben moški ne povoha tudi od daleč ne, saj ni ničesar, kar bi te vleklo tja. Vso mladost ostajajo zagrenjene, vedno bolj razdražene device. Nikoli niso imele te časti, da bi se seksualno podredile moškemu, ki bi prodrl v njih. Ta grenkoba in žalost je tako velika, da jim popolnoma zamegli pogled na svet in družbo. In take potem besno študirajo, največkrat levičarske teorije o enakosti spolov. Nato zavladajo po državnih agencijah in ministrstvih. Njihove kolegice že desetletja uživajo polnokrvno spolno življenje, porajajo otroke in se z njimi veselijo življenja. Pa so jim tem nepotešene feministike zavistne. Ni moških, ni veselja, ni ničesar, ki bi jih lahko ustanovilo kot prave ženske in matere. In to je glavni problem. Zdaj pa bi one regulirale naše odnose, se vmešavale v družinsko in osebno življenje. Odrejale, kaj se sme in kaj ne. Ta tretja kategorija žensk je najbolj žalostna in pokvarjena kategorija našega življenja na tem planetu. Za njih ni ne rešitve in ne nobenega upanja. Tako je to.
