NASILJE NAD OTROKI
- Ustvarjalec teme Zascitnikotrok
- Začetni datum
malce offtopic, a kakorkoli: jezikoslovci bi morali najti neko drugo besedo za takšne "nesreče". Nesreča je če ti pade meteor na glavo in te ubije. V tem primeru pa, če se prav spomnim, ali pa je bil nek podoben, je voznik imel tako debel fascikel preteklih prekrškov da se ga sodnici ali tožilki sploh ni ljubilo prebrati v celoti
Jezikoslovci so že zdavnaj našli pravo besedo za takšne "nesreče", vendar jo malokdo še uporablja.
Temu se pravilno reče NEZGODA. Uprabljajo jo edino še zavarovalnice ko rečejo da gre za nezgodno zavarovanje.
Ja, nesreča je, če ti meteor pade na glavo, če je potres, če te strela trofne, ko je pa prisoten človeški faktor, se pa temu pravilno reče nezgoda. Vse "prometne nesreče" so pravilno rečeno nezgode.
Zgornje branje mi je zbudilo nekaj starih spomniov. V kranjski gimnaziji, kjer je učil psihologijo, je imel krožek duhovnost (mislim da je z njim začel 1993). V spominu imam 10 imen članov, tedaj dijakov gimnazije. Sprva je bil Milan prijazen in tudi zabaven. Precej smo se smejali in iz krožka odhajali z dobrim občutkom. Zdelo se mi je, da si širim obzorja, duhovno rastemo in spoznavam pot do zdravih odnosov s prijatelji, starši in nasploh. Kakšna zmota! S svojo močno osebnostjo me je prikovali nase. Sproščenost v družbi prijateljev je izginila, odnos do staršev se je poslabšal. Tudi sam pri sebi se nisem počutil dobro. Pridobil sem nek čuden vseprisoten strah, da bom kaj zafrknil. Govoril nam je, naj se v dani situaciji vprašamo kako bi on odreagiral. S svojimi nasveti in usmerjanjem ter ustvarjeno zavestjo, da duhovno rastemo in odkrivamo pravo naravo odnosov nas je naredil odvisnike od sebe, potem, ko nam je odvzel naš pravi svet oz ga popolnoma spremeni in oblikoval po svojih željah. Bili smo mu popolnoma podrejeni, poslušni in v zunanjem svetu nismo nikoli govorili o dogajanju v skupini. Naredili smo vse, kar je želel. S kranjske gimnazije je, tako se je govorilo, moral iti. Menda ga je ravnatelj Pivk zalotil v neki kočljivi situaciji.
Po njegovem odhodu na šolo, na kateri je ravnateljeval njegov brat Rajko (poštarska), smo se ob petkih popoldan dobivali na OŠ Mirana Jarca za Bežigradom. Tamkaj so se nam pridružili tudi novi člani. Kakor se spomnim, je bil vsakič kdo na tapeti. To je bilo totalno razgaljanje, ponižanje dotične osebe pred njo samo in ostalimi, ki smo bili temu priča. To je bilo res zelo težko spremljati. Padale so večinoma močne in hitre dvojne klofute, tako da sta na koncu telo in glava ostala zravnana, modrice pa pri tem ni bilo. Kadar je kdo prišel plav okrog oči, si vedel, da niso Pele dlani ampak pesti. Konkretni šamarji. Govoril je, da nam s tem pomaga, da nas rešuje napačnih vzorcev ... Tako Špela kot tudi Tomaž sta bila pogosto v obravnavi. Ja, nosili smo mu denar, povedal nam je, da je prav, da v zameno za njegov trud z nami in porabljen čas dobi nekaj v zameno, dajali smo mu, kolikor je vsak lahko dal po svojih močeh. Preko študenta smo delali, da smo mu lahko dajali. No denar je vsak petek zvečer položil na račun ali pa ga je zamenjal v nemške marke, tega se ne spomnim dobro. V nekaj letih je veselo oznanil, da je prišparal prvih 100000 mark. Študentu arhitekture in ljubiteljskemu fotografu je zaplenil profesionalni fotoaparat, češ da si ga bolj zasluži kot on. Po srečanjih nas je pogosto povabil (dva, tri) in odpeljal k sebi domov v stanovanje na Clevelandski, predvsem, da bi se družili s njegovimi otroci.Takšnega povabila si nikoli nisem upal odkloniti in spomini na to še zdaleč niso prijetni. Vozil nas je tudi v Pulju. Tam je bila doma njegova mama (mogoče je še). O teh spominih kdaj drugič. Želim povedati da so mi petkih predstavljali čedalje večjo težavo in predvsem stalni strah in stres. Ena izmed naših nalog je bila tudi, da mu prinašamo svoje zapise, naša razmišljanja o dogajanju. Svoje delo z nami je opisal v magisteriju, kjer seveda ni pisal o tem, kako nas je tepel, poniževal in služil z nami.
Ko sem zbral pogum sem nekega petka na skupino prišel le zato, da sem povedal, da srečanj ne bom obiskoval več, da grem. Tedaj me je označil za največjo smet na svetu.To smet sem nekaj let prebavljal. Počasi sem našel zopet sebe, si oddahnil od stalne napetosti in sprejel, da največkrat nima smisla secirati, analizirati in sintetizirati zakaj se je nekaj zgodilo, (npr zakaj si se znašel v prometnem zastoju, za katerega sem bil po njegovem krivec jaz) ter si tako ustvarjati stalni pritisk in preizpraševanje.
Življenje je lepo, če si ga prilastimo. Preveč je psihopatov, ki si lastijo življenja drugih.
Po njegovem odhodu na šolo, na kateri je ravnateljeval njegov brat Rajko (poštarska), smo se ob petkih popoldan dobivali na OŠ Mirana Jarca za Bežigradom. Tamkaj so se nam pridružili tudi novi člani. Kakor se spomnim, je bil vsakič kdo na tapeti. To je bilo totalno razgaljanje, ponižanje dotične osebe pred njo samo in ostalimi, ki smo bili temu priča. To je bilo res zelo težko spremljati. Padale so večinoma močne in hitre dvojne klofute, tako da sta na koncu telo in glava ostala zravnana, modrice pa pri tem ni bilo. Kadar je kdo prišel plav okrog oči, si vedel, da niso Pele dlani ampak pesti. Konkretni šamarji. Govoril je, da nam s tem pomaga, da nas rešuje napačnih vzorcev ... Tako Špela kot tudi Tomaž sta bila pogosto v obravnavi. Ja, nosili smo mu denar, povedal nam je, da je prav, da v zameno za njegov trud z nami in porabljen čas dobi nekaj v zameno, dajali smo mu, kolikor je vsak lahko dal po svojih močeh. Preko študenta smo delali, da smo mu lahko dajali. No denar je vsak petek zvečer položil na račun ali pa ga je zamenjal v nemške marke, tega se ne spomnim dobro. V nekaj letih je veselo oznanil, da je prišparal prvih 100000 mark. Študentu arhitekture in ljubiteljskemu fotografu je zaplenil profesionalni fotoaparat, češ da si ga bolj zasluži kot on. Po srečanjih nas je pogosto povabil (dva, tri) in odpeljal k sebi domov v stanovanje na Clevelandski, predvsem, da bi se družili s njegovimi otroci.Takšnega povabila si nikoli nisem upal odkloniti in spomini na to še zdaleč niso prijetni. Vozil nas je tudi v Pulju. Tam je bila doma njegova mama (mogoče je še). O teh spominih kdaj drugič. Želim povedati da so mi petkih predstavljali čedalje večjo težavo in predvsem stalni strah in stres. Ena izmed naših nalog je bila tudi, da mu prinašamo svoje zapise, naša razmišljanja o dogajanju. Svoje delo z nami je opisal v magisteriju, kjer seveda ni pisal o tem, kako nas je tepel, poniževal in služil z nami.
Ko sem zbral pogum sem nekega petka na skupino prišel le zato, da sem povedal, da srečanj ne bom obiskoval več, da grem. Tedaj me je označil za največjo smet na svetu.To smet sem nekaj let prebavljal. Počasi sem našel zopet sebe, si oddahnil od stalne napetosti in sprejel, da največkrat nima smisla secirati, analizirati in sintetizirati zakaj se je nekaj zgodilo, (npr zakaj si se znašel v prometnem zastoju, za katerega sem bil po njegovem krivec jaz) ter si tako ustvarjati stalni pritisk in preizpraševanje.
Življenje je lepo, če si ga prilastimo. Preveč je psihopatov, ki si lastijo življenja drugih.
Tedaj so bili drugi časi. V 90-ih starši niso hodili na faks lobirati ali se zgolj zanimati za svoje otroke. V mojem primeru niso imeli nobene možnosti, da ne usmerjajo. Vsi poskusi so se v zametki izjalovili.
S starši še danes dobro razumem in predvsem - imamo se radi.
Aleš Razinger
S starši še danes dobro razumem in predvsem - imamo se radi.
Aleš Razinger
