Kninska razglednica iz Ukrajine
Aleš Maver 14.4.2014 6:1011 komentarjev
putinZelo verjetno bo čez nekaj desetletij moč prebrati, da se je 13. aprila 2014, na cvetno nedeljo, začel konec režima Vladimirja Vladimiroviča Putina.
Zgodba z brado
Toda vmes bo, kot nas poučujeta zgleda njegovega nemškega ali srbskega vzornika iz 20. stoletja, bržkone minilo nekaj let oboroženih konfliktov z ničkoliko žrtvami. Včeraj in v soboto se je začelo razkosavanje Ukrajine, ki bo, če ga ne ustavi kak precejšen čudež, precej bolj boleče od amputacije Krima. Človek je najbolj žalosten, ker se vnovič odvijajo stvari, ki jih je evropski del nekdanje Sovjetske zveze doživljal že med letoma 1939 in 1941 in ki jih je naša generacija vsaj na televizijskih sprejemnikih dokaj od blizu spremljala v naši hrvaški soseščini.
Pri tem ne gre samo za to, da se vnovič potrjuje, kako malo nam je zgodovinska izkušnja dejansko v pomoč. Tudi ne gre za to, da bi se dalo kagebejevskemu oficirčku, ki je po spletu okoliščin postal predsednik močne svetovne države, v tem položaju še karkoli dopovedati, saj je »solidna sovjetska patriotska vzgoja« nepopravljivo naredila svoje.
Priložnost je bila zamujena v letih, ko je Vladimir Putin še gradil svojo oblast. Vse preveč je bilo tedaj vsepovsod dobrohotnega razumevanja za njegovo postopno, vztrajno prizadevanje za izvotlitev demokratičnih ustanov, za utišanje liberalno misleče javnosti in za podreditev medijev. Nekako preveč samoumevno se je vsem zdelo, da Rusija pač potrebuje trdo roko, da ni zmožna demokratičnega življenja. Še za odtenek bolj sprevrženo je bilo mnenje, da lahko državam, ki so desetletja ječale pod sovjetskim jarmom, Rusi še naprej narekujejo, kaj smejo početa in česa ne. Pri tem je bilo bolj ali manj vseskozi na dlani, da so razmeroma skromni socialni bonbončki in betonska sovjetska monolitnost edino, kar lahko ponudi Putinov model.
Slednjič si je s svojo avtoritarnostjo novodobni ruski car predvsem v Evropi pridobil oboževalce po skoraj celotnem političnem spektru, od skrajne desnice do skrajne levice. Za ene je bil dobrodošla protiutež Ameriki, saj so z njim delili (in delijo) paranoični antiamerikanizem, ki so ga sicer še podžigale neposrečne ameriške eskapade predvsem v Bushevem obdobju. Druge je skoraj do solz spravil s svojim domnevnim poudarjanjem tradicionalnih moralnih in družinskih vrednot. Res upam, da mi bodo naši duhovniki vsaj ob letošnjih velikonočnih praznikih prizanesli z jokavimi pravljicami o tem, kako je lepo v Rusiji, ker tam za veliko noč celo predsednik poljubi križ ali ikono ali oboje. Že iz slovenske izkušnje bi lahko vedeli, da ni umu kagebejevca nič bolj tuje kot verska izkušnja in da ničesar bolj ne prezira, še celo liberalcev, židov in homoseksualcev ne. Končno je levico Putin preslepil s svojim obujanjem sovjetske ikonografije. Toda za rdečo zvezdo ni »rdeče vsebine«, je le rusko-putinovska različica kapitalizma,
Kaj sploh ostane Ukrajini?
V past tega in takega Vladimirja Vladimiroviča Putina je padla v evropskih okvirih velika, v primerjavi z njim pa mala Ukrajina. Vse, kar naredi njena nova vlada, bo narobe, pomoč od zunaj pa bo, kot nas ravno tako učijo izkušnje, nezadostna ali prepozna ali je sploh ne bo. Najverjetneje bo torej morala prehoditi celoten križev pot, prav takega, kot je pred dobrima dvema desetletjema vodil Hrvaško od Knina do Vukovarja in Dubrovnika. Človeka je že ob sami misli na to sram. Morda imajo Ukrajinci nekaj sreče v tem, ker bo vsaj napol že od vsega začetka jasno, kdo je edini agresor. Menda vendar ne bo nihče resen odkupil teh slabih sovjetskih kopij Majdana, kot jih zdaj Rusi uprizarjajo na vzhodu Ukrajine.
Najmanj, kar je, bo kratko potegnila demokratizacija ukrajinske družbe, za katero so na osrednji kijevski trg odšli prvi in najbolj iskreni protestniki. Da so v predsedniški tekmi ostali sami stari obrazi z začetki karier v dobi Leonida Kučme, ki je najbolj oblikoval sedanjo Ukrajino in sploh omogočil vzpon nekoga, kot je Viktor Janukovič, pove o tem dovolj. A že, če volitve 25. maja sploh bodo, bo velik uspeh. Spomnimo: Putinov vzornik iz Avstrije je s svojim vkorakanjem 12. marca 1938 kanclerju Schuschniggu preprečil izvedbo pristnega referenduma o nadaljnji usodi avstrijske države. Verjetno se tudi ne bo možno izogniti iz hrvaške zgodbe znanim »ruskim avtonomnim pokrajinam«, če ne bodo te kar takoj in brez vprašanja priključene neposredno Ruski federaciji. Pravi Putinov cilj je kajpak zamenjava sedanje Jacenjukove vlade z marionetnim, iz sovjetskih časov, ki so za kagebejevca edina referenca, znanim režimom.
