Še mojih 5 centov. Leta nazaj: s prijateljem se vračava iz Uršlje gore in na poti nabaševa na denarnico - notri nekaj denarja in seveda vsi dokumenti, ampak nobenih "telefonskih". Poklical na informacije - povedal naslov iz osebne in "teti" razložil zakaj potrebujem "domačo" telefonsko tega naslova. Te mi seveda ni smela dati - pa še ni bilo GDPRja. Povedal mojo mobilno - in lepo prosil naj ona pokliče in pove, da imava denarnico "enega njihovih" - čez dobrih 5 minut mi zvoni na mobitelu in me kliče "sine" in mi pove kje je - se zmeniva kje se dobimo in mu dam denarnico.
Na vse kriplje naju je "silil" v prvo gostilno - ker je pač želel plačati "večerjo" ozr. kar bom pojedli in spili - na koncu sem popustil in je pač plačal "večerjo" - sama sva pa plačala pijačo za vse tri (nisva hotla, da bi ga vse skupaj stalo več, kot vsi dokumenti vredni ...).
Poanta zgodbe - da se marsikaj, če so vsi udeleženi "ljudje" ("teta" na informacijah bi lahko rekla "ne smem, ne gre"). Še posebej je pa lepo, da se zna izkazati "hvaležnost" (pa ne, da sem pričakoval neko nagrado). Predvsem pa bi (je) veliko vredno, da se spet začne ceniti "poštenost" / "morala" - in tega nam vedno bolj primanjkuje, ker vsi samo "sebe" in svoje pravice poudarjajo.