Smernice o videonadzoru (informacijski pooblaščenec):
Vprašanje: Videonadzor izvajam doma in snemam zgolj svojo posest. Moram objaviti obvestilo?
Odgovor: Ne, če res snemate zgolj svojo posest.
1. odst. 7. člena ZVOP-1 določa, da se ta zakon (torej ZVOP-1) ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo posamezniki izključno za osebno uporabo, družinsko življenje ali za druge domače potrebe.
V primeru, ko gre samo za nadzor nad posestjo posameznika (npr. stanovanjsko hišo, gospodarskim poslopjem in zasebno parcelo), IP ne vidi razlogov, da bi takšnemu izvajalcu videonadzor preprečevali oziroma prepovedovali uvedbo
videonadzora. Kamere pa nikakor ne smejo biti usmerjene na del dvorišča, kjer se gibljejo tudi drugi oz. po katerem ima služnost za prevoz tudi sosed, ali na javne površine.
IP ob tem poudarja, da kljub dejstvu, da takšnih primerov ZVOP-1 ne ureja, ne pomeni, da posameznik nima pravnega varstva, če meni, da mu je bila zaradi izvajanja videonadzora kršena njegova pravica do zasebnosti. Če izvajalec videonadzora v takem primeru brez dovoljenja in vednosti snema tudi druge ljudi na zemljišču izven meja svojih nepremičnin, je za svoja dejanja lahko kazensko odgovoren. Posameznik, katerega pravica do zasebnosti je kratena, pa lahko po 134. členu Obligacijskega zakonika vloži tožbo na sodišče, s katero sodišču predlaga, da odredi prenehanje dejanja (videonadzora), s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica.
Vprašanje: Kaj pa, če s kamero, nameščeno na hiši, snemam tudi sosednja zemljišča ali javne površine?
Odgovor: Takšen videonadzor praviloma ne bo dovoljen.
Tujega zasebnega zemljišča ni dovoljeno snemati brez privolitve lastnika tega zemljišča.
Pri snemanju javnega zemljišča je treba upoštevati nedavno prakso Sodišča EU, po kateri uporabe kamere, ki jo je fizična oseba namestila na družinsko hišo zaradi varovanja premoženja, zdravja in življenja lastnikov hiše, pri tem pa nesorazmerno nadzira tudi javni prostor, ni več mogoče šteti za izključno osebno uporabo8.
Če torej upravljavec brez dovoljenja in njihove vednosti snema tudi druge ljudi na zemljišču izven meja svojih nepremičnin, je lahko za svoja dejanja odgovoren odškodninsko in kazensko. Prizadeti posamezniki lahko namreč po 134. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 - UBP, glej
http://bit.ly/1sDSEUC, v nadaljevanju OZ) vložijo tožbo na sodišče, ki lahko odredi prenehanje dejanja (videonadzora), s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica. Prav tako lahko po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti od izvajalca videonadzora zahtevajo odškodnino. V hujših primerih lahko takšno samovoljno snemanje 8 Glej sodbo Sodišče EU v zadevi C-212/13, František Ryneš proti Úřad pro ochranu osobních údajů.
predstavlja tudi kaznivo dejanje po 138. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 - UBP, glej
http://bit.ly/1ClkDKO, v nadaljevanju KZ-1), ki določa, da se, kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in s tem občutno poseže v njegovo zasebnost, kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.