Citat:
Tam so ga zaslišali. V brigadi so Grozdeta prepoznali nekateri študentje bogoslovja in se z njim pogovarjali o študiju in profesorjih. »Ni bilo nič kritičnega. Verjeli so mu, da je šel le na obisk,« pravi Kocijan. Pozornejši pa so postali, ko so pri njem našli v časopis zavito knjigo. V časopisu je bil objavljen članek o Tomšičevi brigadi, v knjigi pa sta bila prepustnica in nenaslovljeno pismo. Na italijanski prepustnici je pisalo, da ima Lojze Grozde 24-urni neomejen dostop po Ljubljanski pokrajini. Takrat dovolj za sodišče.
Grozde ni hotel povedati, kdo mu je dal pismo, ki je bilo namenjeno župniku na Mirni. V pismu je njegov pošiljatelj zahteval, da mu mirnski župnik Jakob Širaj, ki je organiziral belo gardo v mirnski dolini, preskrbi seznam partizanov in aktivistov.
Župnik je bil po vojni obsojen na štiri leta zapora, odsedel pa je dve leti. Po tehtanju sodišča so Grozdeta obsodili na smrt. Petsto metrov od gradu so ga ustrelili s pištolo. Uro so mu vzeli ob odkritju trupla otroci, to so sami povedali Kocijanu. Tudi oni niso opazili ran na truplu, ki so ga nato odpeljali v Šentrupert, kjer je živela Grozdetova teta.
Lado Kocijan pripoveduje, da je bil za sodišče Grozde belogardistični kurir in zato obsojen na smrt.
