
Sam sem od mojih 15 ur do sedaj s profitom prodal 2 uri in to enega Poljota, katerim je cena v 20 letih precej zrasla in pa enega Tudorja, ki sem ga kupil rabljenega, potem pa so ga nehali prodajat pa je cena šla gor. Pa brez težav bi sedaj eno prodal s profitom, če bi želel, samo tega nočem, ker mi je ena najljubših. Vse ostalo je minus, ni to investicija.Saj ura za 200 ali 300 eur je čisto super, totalno opravlja svoje delo. Nabavna cena za trgovca je itak pod 100 eur in tu so lahko popusti tudi 50%. Sem 1x kupu mehanskega Hamiltona v Slowatch outletu po takem znižanju.
Problem je potem, če te začne zanimat mehanika, pa bi to, pa bi ono..pa te malo preveč zanese v te vode![]()

Mislim, da so si to "investicijo" izmislili trgovci. Naceloma ni investicija.Ok ure po par 100€ niso investicija.
Koliko pa se je potrebno stegniti, da bi lahko rekel, da je potencialna investicija? Ce sploh?
Najprej definirajmo pojem investicija. Zame je to nekaj v kar daš xxxxx eur in dobiš ven več ko si dal notri.Ok ure po par 100€ niso investicija.
Koliko pa se je potrebno stegniti, da bi lahko rekel, da je potencialna investicija? Ce sploh?
Bolha, Chrono24Kontra vprasanje. Kam s starimi urami ala Darwil klasika? Urarju za dele? Gre za zenske. Pa ena Seiko 5 iz davnine, moska.Bi se rad resil.
Jaz sem imel pred časom idejo, da bi kupil kakšno uro, za katero se ocenjuje, da ji bo s časom cena rasla kao "za vnuke". Iz denarja, ki ga ne rabim in bi bila to veliko bolj čustvena investicija kot neka delnica ali kripto kovanec. Nekaj fizičnega, kar lahko primeš.Najprej definirajmo pojem investicija. Zame je to nekaj v kar daš xxxxx eur in dobiš ven več ko si dal notri.
Zato sem pa napisal, da ure niso investicija. Jaz jih nosim iz čistega veselja in so mi že skoraj hobi. Drag hobi, ampak kaj češ.Jaz sem imel pred časom idejo, da bi kupil kakšno uro, za katero se ocenjuje, da ji bo s časom cena rasla kao "za vnuke". Iz denarja, ki ga ne rabim in bi bila to veliko bolj čustvena investicija kot neka delnica ali kripto kovanec. Nekaj fizičnega, kar lahko primeš.
V principu se mi je zdelo precej zanimivo in sem si predstavljal, da bi bil lahko res carski deda, ki tala drage ure, ko sem pa malo prespal in pogledal s praktične strani, sem pa idejo opustil.
Prvič je cela znanost kaj sploh kupiti.
Drugič kako naj vem, da bodo neke mehanske ure čez xy let sploh še imele kakšno vrednost. V trenutnih časih blaginje ja, kaj pa če se časi spremenijo? Tehnološke spremembe? Sprememba definicije merjenja časa?
Tretjič kje jo na leta hraniti, da je kdo ne vzame, da je ne izgubim v naravni katastrofi, požaru ali ropu bančnih sefov ...
Četrtič pa mogoče še najbolj praktično - kako naj vem, da bom sploh imel vnuke, če je še moj otrok šele v vrtcu. Koliko vnukov, enega, šest, tri, deset, nobenega? Kako naj zagotovim, da se bo vrednost vseh ur enako plemenitila ... Si predstavljaš, da enemu (you are my favourite) daš Patek Philippe, ki ga lahko zamenja za stanovanje na 5. aveniji, drugemu pa casio, za katerega mora plačati ekološko takso za razgradnjo starih predmetov. Idealen scenarij za doživljenjski družinski prepir.
Skratka, na koncu sem denar dal raje v bolj tradicionalne in manj emocionalne naložbe, s tem kaj jim kupiti ko če, se bom pa obremenjeval ko bo čas za to.
Sam ur ne nosim, ker me živcirajo. Žena me je poskusila navaditi nanje, ampak so v predalu. Mogoče bo pa kakšna od njih imela vsaj emocionalno vrednost.
