Pred kratkim sem se vrnil (tokrat z dopusta in ne potovanja) iz Mehike, kjer je bil glavni cilj (in dolgoletna želja) najinega 14 dnevnega obiska te velike in lepe dežele, plavanje z največjimi ribami na svetu, morskimi psi kitovci (to so do 18 metrov dolge ribe, ki pa se hranijo s planktonom in so zato popolnoma nenevarne in sva jih neuspešno "iskala" že na Filipinih, Tajski, Maleziji, Maldivih in Dominikanski republiki) in na Yucatunu jih od junija do septembra vidiš zanesljivo, 100%.
Pot sva, kot je v zadnjih letih za naju običajno, začela na železniški postaji v Ljubljani,
nadaljevala v Munchnu s S bahnom
do letališča,
od tam poletela v Madrid
in nato od tam v Cancun
Takoj, ko sva se nastanila v hotelu
in odpočila od 36 urnega potovanja, sva začela iskati najugodnejše variante za
1. plavanje s kitovci
2. izlet v Chichen Itzo
3. izlet na otok Isla Muheres
4. hranjenje (pravih, mesojedih) morskih psov, v vodi, iz kletke.
Začela sva z Isla Muheres, lepim otokom s še lepšimi plažami,
le nakaj kilometrov stran od Cancuna. Tja vozijo res hitri katamarani. Tam sva (po naklučju) našla daleč najugodnejšo varianto za plavanje s kitovci.
Višek tokratnega dopusta je bilo seveda to, da sva plavala s kitovci, kar je prav neverjetna izkušnja, ko si od 15 metrskega orjaka oddaljen le nekaj 10 centimetrov. Vse skupaj sem spravil v video reportaži:
Žal podvodni posnetki niso najboljši, ker je morje tam zelo motno, vse polno planktona (ravno zato kitovci pridejo tja, da se hranijo). Drugi in tretji problem pa sta bila v temperaturah plasti vode, zgornja je imela kakih 22, čisto na dnu, 6 metrov globoko, pa manj kot 15 (toliko mi je pokazal termometer na moji uri), posledica tega je bilo močno mešanje plasti vode različnih temperatur in zato še slabša vidljivost in pa neznosen mraz na dnu, kjer pa je bila vidljivost še najboljša.
Cel izlet pa je bil na splotno prav prijetna izkušnja: zjutraj so nas pobrali v hotelu, nas odpeljali v pristanišče, kake pol ure severno, nam dali zajtrk, nas nato seznanili z vsem potrebnim (varnost, znaki, obvezna nošnja rešilnih jopičev???, ...) in nas s 500 KS in povprečno hitrostjo 50 km/h odpeljali kako urico proti SV (smer Kube). Ko smo našli prvega kitovca, smo šli lahko (iz enega čolna le en par naenkrat) k njemu v vodo in se nato izmenjavali, dokler smo imeli še kaj energije. Ko je večina obnemogla, smo se odpeljali še malo naprej, kjer so (za Karibe) lepi podvodni vrtovi, nato imeli na čolnu, ki je premogel tudi tuš in WC, okusno kosilo (neka njihova tradicionalna jed iz morskih sadežev) in se popoldan polni vtisov in utrujeni vrnili nazaj v hotel.
FT2 je moj izdelek, WS80 pa Tanjin, ki s podvodno fotografijo nima izkušenj več kot par ur, pa še njen podvodni fotoaparat je bistveno slabši od mojega. Na izletu smo videli (in z njimi in ob njih plavali) 3 kitovce, dolgi naj bi bili 15, 10 in 10 (vodič je navedel malo večje cifre). Žal se jih nismo smeli dotikati, čeprav sem imel možnost, ko sem se potopil do dna in ker je bila vidljivost manj kot 5 metrov (s te razdalje kitovca sploh nisi več videl) in me nihče ne bi videl, a sem vodji Martinu obljubil da se jih prav zares ne bom in se jih res nisem, v zameno pa sem se lahko prosto potapljal brez rešilnega jopiča, po mili volji.
Potem sva par dni uživala v jutranjem in popoldanske kopanju, vmes pa obiskala tudi kako nakupovalno središče (ki jih je tam res na tone), pa ne da bi tam kupovala, ampak zlasti zato, da bi videla kaj naprimer imajo v centrih v turističnem delu Cancuna in kaj v centrih, kjer kupujejo v glavnem domačini. Opazovala sva kaj le ti kupujejo in po koliko ter tako dobilo malo boljšo sliko o načinu življenja in standardu tam.
V enem od takih središč sva doživela tudi tale prizor
Naslednji večji izlet je bil ogled starodavnega majevskega mesta Chichen Itza. Po tehtnem premisleku sva se odločila, da greva tja organizirano, saj sva na tak način izvedela največ o tem delu Yucatana in o kulturi Majev
Pot nas je vodila iz Cancuna, skozi prelepo mesto Valladolid, do cilja Chichen Itze. Vmes smo se ustavili v jami, ki jim tam rečejo Cenote in iz kakršnih so Maji pridobivali vodo, se v njej tudi ohladili s plavanjem in nato imeli kosilo v malče kičasti restavraciji, opravili nekaj nakupov in na koncu le pristali pod piramidami.
Odlični vodič (žal samo tisti, ki nam je razkazal Chichen Itzo) nam je zelo natančno in razumljivo povedal kup stvari, ki jih kljub kanalom kot sta NationalGeographic in Discovery Channel, še nismo vedeli.
Spet je sledilo nekaj dni aktivnega počitka, trpljenja (celega hotela) ob nogometu, uživanja v (best ever) hotelski hrani, kjer ni da ni in nato je prišel dan, ko sva šla v kletko (iz pleksi stekla), kjer so nas skupaj z mojstrom potopili v kakih 7 metrov globoko vodo, kjer so okoli nas plavali morski psi, naštel sem jih 5, največji pa je bil bull shark (malo manj kot 4 metre), mi pa smo jih hranili. Zanimiva izkušnja, žal pa je bilo fotografiranje skoraj nemogoče (slaba svetloba, prepoved fleša in zlasti neprimeren fotoaparat). Nekaj materiala imam in ga bom mogoče objavil kasneje.
Vmes sva naredila nekaj manjših izletov v okoliška mesta in znamenitosti, vse z lokalnimi prevozi, kjer sva srečala tudi verske blazneže, ki širijo vero
ali pa posebneže, ki na avtobus pridejo pet ali pa igrat.
Nahranila sva tudi nekaj lačnih psov,
na tržinicah videla prav neverjeten kič
in uživala v neverjetno raznolikem in odličnem sadju.
Zanimivo v Mehiki je tudi to, da ima vsak večji kraj ogromno zastavo (človek spodaj levo izgleda kot mravlja)
Med bivanjem v Cancunu sva doživela tudi hurikian z imen Alex (kar grozna zadeva) a sončni zahod večer preden se je razdivjal je bil edinstven
Še nekaj fotk sem objavil na FOTKI
In kar naenkrat je prišel konec, pakiranje, let v Madrid, nato v Munchen in na koncu vlak v Ljubljano. Groza!
No ja, oktobra pa spet v Egipt na foto safari
Pot sva, kot je v zadnjih letih za naju običajno, začela na železniški postaji v Ljubljani,
nadaljevala v Munchnu s S bahnom
do letališča,
od tam poletela v Madrid
in nato od tam v Cancun
Takoj, ko sva se nastanila v hotelu
in odpočila od 36 urnega potovanja, sva začela iskati najugodnejše variante za
1. plavanje s kitovci
2. izlet v Chichen Itzo
3. izlet na otok Isla Muheres
4. hranjenje (pravih, mesojedih) morskih psov, v vodi, iz kletke.
Začela sva z Isla Muheres, lepim otokom s še lepšimi plažami,
le nakaj kilometrov stran od Cancuna. Tja vozijo res hitri katamarani. Tam sva (po naklučju) našla daleč najugodnejšo varianto za plavanje s kitovci.
Višek tokratnega dopusta je bilo seveda to, da sva plavala s kitovci, kar je prav neverjetna izkušnja, ko si od 15 metrskega orjaka oddaljen le nekaj 10 centimetrov. Vse skupaj sem spravil v video reportaži:
Žal podvodni posnetki niso najboljši, ker je morje tam zelo motno, vse polno planktona (ravno zato kitovci pridejo tja, da se hranijo). Drugi in tretji problem pa sta bila v temperaturah plasti vode, zgornja je imela kakih 22, čisto na dnu, 6 metrov globoko, pa manj kot 15 (toliko mi je pokazal termometer na moji uri), posledica tega je bilo močno mešanje plasti vode različnih temperatur in zato še slabša vidljivost in pa neznosen mraz na dnu, kjer pa je bila vidljivost še najboljša.
Cel izlet pa je bil na splotno prav prijetna izkušnja: zjutraj so nas pobrali v hotelu, nas odpeljali v pristanišče, kake pol ure severno, nam dali zajtrk, nas nato seznanili z vsem potrebnim (varnost, znaki, obvezna nošnja rešilnih jopičev???, ...) in nas s 500 KS in povprečno hitrostjo 50 km/h odpeljali kako urico proti SV (smer Kube). Ko smo našli prvega kitovca, smo šli lahko (iz enega čolna le en par naenkrat) k njemu v vodo in se nato izmenjavali, dokler smo imeli še kaj energije. Ko je večina obnemogla, smo se odpeljali še malo naprej, kjer so (za Karibe) lepi podvodni vrtovi, nato imeli na čolnu, ki je premogel tudi tuš in WC, okusno kosilo (neka njihova tradicionalna jed iz morskih sadežev) in se popoldan polni vtisov in utrujeni vrnili nazaj v hotel.
FT2 je moj izdelek, WS80 pa Tanjin, ki s podvodno fotografijo nima izkušenj več kot par ur, pa še njen podvodni fotoaparat je bistveno slabši od mojega. Na izletu smo videli (in z njimi in ob njih plavali) 3 kitovce, dolgi naj bi bili 15, 10 in 10 (vodič je navedel malo večje cifre). Žal se jih nismo smeli dotikati, čeprav sem imel možnost, ko sem se potopil do dna in ker je bila vidljivost manj kot 5 metrov (s te razdalje kitovca sploh nisi več videl) in me nihče ne bi videl, a sem vodji Martinu obljubil da se jih prav zares ne bom in se jih res nisem, v zameno pa sem se lahko prosto potapljal brez rešilnega jopiča, po mili volji.
Potem sva par dni uživala v jutranjem in popoldanske kopanju, vmes pa obiskala tudi kako nakupovalno središče (ki jih je tam res na tone), pa ne da bi tam kupovala, ampak zlasti zato, da bi videla kaj naprimer imajo v centrih v turističnem delu Cancuna in kaj v centrih, kjer kupujejo v glavnem domačini. Opazovala sva kaj le ti kupujejo in po koliko ter tako dobilo malo boljšo sliko o načinu življenja in standardu tam.
V enem od takih središč sva doživela tudi tale prizor
Naslednji večji izlet je bil ogled starodavnega majevskega mesta Chichen Itza. Po tehtnem premisleku sva se odločila, da greva tja organizirano, saj sva na tak način izvedela največ o tem delu Yucatana in o kulturi Majev
Pot nas je vodila iz Cancuna, skozi prelepo mesto Valladolid, do cilja Chichen Itze. Vmes smo se ustavili v jami, ki jim tam rečejo Cenote in iz kakršnih so Maji pridobivali vodo, se v njej tudi ohladili s plavanjem in nato imeli kosilo v malče kičasti restavraciji, opravili nekaj nakupov in na koncu le pristali pod piramidami.
Odlični vodič (žal samo tisti, ki nam je razkazal Chichen Itzo) nam je zelo natančno in razumljivo povedal kup stvari, ki jih kljub kanalom kot sta NationalGeographic in Discovery Channel, še nismo vedeli.
Spet je sledilo nekaj dni aktivnega počitka, trpljenja (celega hotela) ob nogometu, uživanja v (best ever) hotelski hrani, kjer ni da ni in nato je prišel dan, ko sva šla v kletko (iz pleksi stekla), kjer so nas skupaj z mojstrom potopili v kakih 7 metrov globoko vodo, kjer so okoli nas plavali morski psi, naštel sem jih 5, največji pa je bil bull shark (malo manj kot 4 metre), mi pa smo jih hranili. Zanimiva izkušnja, žal pa je bilo fotografiranje skoraj nemogoče (slaba svetloba, prepoved fleša in zlasti neprimeren fotoaparat). Nekaj materiala imam in ga bom mogoče objavil kasneje.
Vmes sva naredila nekaj manjših izletov v okoliška mesta in znamenitosti, vse z lokalnimi prevozi, kjer sva srečala tudi verske blazneže, ki širijo vero
ali pa posebneže, ki na avtobus pridejo pet ali pa igrat.
Nahranila sva tudi nekaj lačnih psov,
na tržinicah videla prav neverjeten kič
in uživala v neverjetno raznolikem in odličnem sadju.
Zanimivo v Mehiki je tudi to, da ima vsak večji kraj ogromno zastavo (človek spodaj levo izgleda kot mravlja)
Med bivanjem v Cancunu sva doživela tudi hurikian z imen Alex (kar grozna zadeva) a sončni zahod večer preden se je razdivjal je bil edinstven
Še nekaj fotk sem objavil na FOTKI
In kar naenkrat je prišel konec, pakiranje, let v Madrid, nato v Munchen in na koncu vlak v Ljubljano. Groza!
No ja, oktobra pa spet v Egipt na foto safari
Nazadnje urejeno: