Ker zelo dobro poznam primer prijateljice. Živela je od vsega začetka pri mami, stikov ni imela, dekle je že odraslo v žensko in še danes nima stikov z očetom. Nikoli ni bila prikrajšana da česar nebi imela kljub temu, da oče ni nikoli plačeval zanjo preživnine, niti vprašal po njej, nič. Vse kar ji je vedno v otroštvu v pomanjkanje je to, da pač je bila ena izmed redkih v razredu (OŠ), ki je bila njena mama samohranilka. In veš kako je to, ko otroci sprašujejo " ja kje pa ti imaš očeta " .. " kako je tvojemu očetu ime " .. edina stvar, ko vidiš nekoga kako zelo ga razžalosti. Sem pa mnenja, da je včasih boljše živeti z enostransko ljubeznijo starša, kot pa že kot otrok imeti neke more, posledice otroštva.. se učiti slabih stvari, ščuvanja partnerja proti drugemu, otrok sploh neve kje mu je pravi dom, itd,itd.. Bi se dalo marsikaj napisat. Veliko poudarka mi je pa prijateljica povedala o tem, da če ravno je zrasla v pravo odraslo žensko ima kot neko posledico in to je, da se vedno boji izgubiti najdražjega. Nerada o tem razmišlja, ampak podzavest pač naredi včasih svoje. Ne želi da izkusijo še tega pač njeni otroci, itd...
Ločenci in otroci ločencev
- Ustvarjalec teme softi
- Začetni datum
Slej ko prej otroc pogruntajo, je pa zelo žalostno, ker vse to uničuje njihovo otroštvo, ti pa tule jamraš večinoma kako si ti bogi. Ti si vedel v kakšno babnico spuščaš seme, oni so se v to rodili. Glavo gor, ne jamrat in bodi tam za otroke. Slej ko prej bodo pogruntali da si tam.
ksz
večina tule gor je zlo pametnih, kar pomeni, da s svoje udobne pozicije odgovarjajo na nekaj, kar sploh ni vprašanje.
Prej bi gledal, prej bi se pogovoril, zakaj si takega izbral......ljudje se sčasoma spreminjamo. In marsikaj spoznaš šele v kritičnih situacijah, takrat se pokaže pravi karakter ljudi.
Tudi ostali, ki mislte, kako pametno ste izbrali, ne veste, kaj se vam lahko zgodi jutri in kako boste reagirali.
večina tule gor je zlo pametnih, kar pomeni, da s svoje udobne pozicije odgovarjajo na nekaj, kar sploh ni vprašanje.
Prej bi gledal, prej bi se pogovoril, zakaj si takega izbral......ljudje se sčasoma spreminjamo. In marsikaj spoznaš šele v kritičnih situacijah, takrat se pokaže pravi karakter ljudi.
Tudi ostali, ki mislte, kako pametno ste izbrali, ne veste, kaj se vam lahko zgodi jutri in kako boste reagirali.
Tudi jaz sem otrok ločencev in moja tudi. Mogoče zaradi zgodovine bolj drživa skupaj kot bi sicer, ne vem, ampak zaenkrat deluje.
Mogoče še pogled otroka ločencev, ki je imel priložnost videti obkladanje očeta in mame in se je počutil hudo krivega za vse kar se je dogajalo. Živel sem pri mami, ki o očetu ni imela kaj dobrega za povedati. Odšel je zelo zgodaj in po pripovedovanju kaj dosti name ni dal oz. je bila njegova prva želja splav. Kasneje, ko sem bil v osnovni šoli sem hodil redno na stik 1x na teden za 1 dan, pa še to ne polni. Ko sem bil tam, sem se igral na računalniku in se moral ukvarjati z njegovo trenutno priležnico ali pa sva počela kaj od njegovih hobijev. Občasno sva celo kaj počela skupaj, vendar je bilo tega malo. Vsakič me je bilo na smrt strah kdaj me bo pripeljal domov, saj je bila ura določena in če sem prišel kasneje je bil ogenj v strehi. Najprej kreg med nima, potem sem jih poslušal še jaz.
Vsak teden sem živæno gledal na uro, kdaj bomo šli na večerjo/pico, ker sem računal ali bom potem pravočasno doma ali ne in vsakič je fotr verjetno zanalašč peljal prepozno. Plačeval preživnine praktično ni, mimogrede.
Ko sem bil dovolj velik, sem se odločil, da na stike klasično ne hodim več, pač pa se domenim z njim kakor nama pače. Žal sem vedno poslušal od njega kako me mama zadržuje in preprečuje stike, čeprav tega ni delala nikoli, kako je ona kriva, ker nisem ok v šoli, leprav seveda ni bila kriva nič, pač pa sem bil jaz len. Od nje sem poslušal kako je ničvreden, da ne plačuje, da mi ni dal nič za rojstni dan, da se me ne ogleda...skratka ping pong. In nek dan sem imel tega dovolj.
Če bi imel bolj normalna starša, bi me mogoče oče kdaj vzel za več časa in bi imel nek pristen stik, tako pa je bilo tega premalo. Če se danes spomnim kaj vse počnem z mojim otrokom in kako jaz tega pač nisem nikoli doživel z mojim očetom ti postane hudo, samo kaj moreš, tako je. Kako sem si želel, da bi kdaj šla kam recimo kampirat, BREZ ure kdaj moram nazaj, BREZ obveznih vprašanj o težavah, šoli in seveda materi, ker moraš v tistih nekaj urah na teden pač vse spraviti pod streho.
Očeta sem en dan odrezal iz življenja in moram reči, da sem takrat šele zaživel, ko nisem bil že par dni vnaprej živčen pred stikom, živčen med stikom in na koncu z živci na koncu stika. Ni bil kriv le oče, seveda je pritisk mogoče nezavedoma delala tudi mama, ampak kljub vsemu me je ona vzgajala in ostala ko sem bil mali, ne pa dala rep med noge in zbežala ter s slabo plačo pač vozila kakor se je dalo.
Sedaj z njim nimam stika. Vem, da bo nekega dne potrebno tole rešiti, ampak ne vem kako, ker po njegovem so vsi ostali krivi za vse, samo on ne.
No evo, to je pogled otroka ločencev. Ni lepo, zato svetujem vsem, da se klub težavam na vaši strani potrudite in NE tolčite po bivši/bivšem vpričo otrok ter imejte kar največ stika kolikor je mogoče.
Mogoče še pogled otroka ločencev, ki je imel priložnost videti obkladanje očeta in mame in se je počutil hudo krivega za vse kar se je dogajalo. Živel sem pri mami, ki o očetu ni imela kaj dobrega za povedati. Odšel je zelo zgodaj in po pripovedovanju kaj dosti name ni dal oz. je bila njegova prva želja splav. Kasneje, ko sem bil v osnovni šoli sem hodil redno na stik 1x na teden za 1 dan, pa še to ne polni. Ko sem bil tam, sem se igral na računalniku in se moral ukvarjati z njegovo trenutno priležnico ali pa sva počela kaj od njegovih hobijev. Občasno sva celo kaj počela skupaj, vendar je bilo tega malo. Vsakič me je bilo na smrt strah kdaj me bo pripeljal domov, saj je bila ura določena in če sem prišel kasneje je bil ogenj v strehi. Najprej kreg med nima, potem sem jih poslušal še jaz.
Vsak teden sem živæno gledal na uro, kdaj bomo šli na večerjo/pico, ker sem računal ali bom potem pravočasno doma ali ne in vsakič je fotr verjetno zanalašč peljal prepozno. Plačeval preživnine praktično ni, mimogrede.
Ko sem bil dovolj velik, sem se odločil, da na stike klasično ne hodim več, pač pa se domenim z njim kakor nama pače. Žal sem vedno poslušal od njega kako me mama zadržuje in preprečuje stike, čeprav tega ni delala nikoli, kako je ona kriva, ker nisem ok v šoli, leprav seveda ni bila kriva nič, pač pa sem bil jaz len. Od nje sem poslušal kako je ničvreden, da ne plačuje, da mi ni dal nič za rojstni dan, da se me ne ogleda...skratka ping pong. In nek dan sem imel tega dovolj.
Če bi imel bolj normalna starša, bi me mogoče oče kdaj vzel za več časa in bi imel nek pristen stik, tako pa je bilo tega premalo. Če se danes spomnim kaj vse počnem z mojim otrokom in kako jaz tega pač nisem nikoli doživel z mojim očetom ti postane hudo, samo kaj moreš, tako je. Kako sem si želel, da bi kdaj šla kam recimo kampirat, BREZ ure kdaj moram nazaj, BREZ obveznih vprašanj o težavah, šoli in seveda materi, ker moraš v tistih nekaj urah na teden pač vse spraviti pod streho.
Očeta sem en dan odrezal iz življenja in moram reči, da sem takrat šele zaživel, ko nisem bil že par dni vnaprej živčen pred stikom, živčen med stikom in na koncu z živci na koncu stika. Ni bil kriv le oče, seveda je pritisk mogoče nezavedoma delala tudi mama, ampak kljub vsemu me je ona vzgajala in ostala ko sem bil mali, ne pa dala rep med noge in zbežala ter s slabo plačo pač vozila kakor se je dalo.
Sedaj z njim nimam stika. Vem, da bo nekega dne potrebno tole rešiti, ampak ne vem kako, ker po njegovem so vsi ostali krivi za vse, samo on ne.
No evo, to je pogled otroka ločencev. Ni lepo, zato svetujem vsem, da se klub težavam na vaši strani potrudite in NE tolčite po bivši/bivšem vpričo otrok ter imejte kar največ stika kolikor je mogoče.
smo zašli s teme, ampak ja, človek se spreminja in okoliščine v katerih živimo se spreminjajo. sam lahko rečem, da sem se v času zakona spremenil, po zakonu še bolj. isto trdim za njo. in tukaj je še vse ok. imam se in imamo se pravico spreminjat. v to nikoli nisem dvomil in nisem obsojal. imamo pravico odločati se. narobe je, da odločitev drugega ne sprejmemo in potem se razvije kar se razvije.
vsak reče, a nisi videl. ne, nisem videl. videl sem posamezne izseke, ki pa niso bili namenjeni meni in sem jih sprejel oz ignoriral. pač niso bili moja stvar. ni moje kako se ona obnaša do tega ali onega. nimam pravice vleči vzporednic na sebe in sklepati.
in potem otroci, prvi, drugi, tretji. z vsakim naslednjim sem opažal ugašanje energije. pravijo poporodna depresija. no, men se zdi bolj poporodni egoizem, egocentričnost, posesivnost, padec samozavesti. nič se ni dalo narediti, vse bo jutri, nobene volje do ničesar, umikanje vsemu. a sem upal, upal, da mine. poporodna depresija pač. pa se je malo umirilo, mogoče bi rekel sem sprejel nove okoliščine, spremembo, potem drugi otrok..ponovitev..še slabše. sem tudi to sprejel. pač v dobrem in v zlu. ne moreš se umaknit, ne moreš bežat. otroc so..ona je. rabi me. potem pogovori o tretjem, ne bi..in nosečnost. k strela z jasnega. rojstvo..navzdol. in vse sem sprejel. spet. sej bo, bo minilo. dobro nam gre. imamo vse. kaj nam manjka..
vse do enega bednega dne, ko sem zajebal in nisem šel z njo k zdravniku z najmanjšo. vedno sem hodil. da sem vozil, da ni bilo treba iskat parkinga, da sem počakal v avtu blizu, da sem kaj pomagal. občasno, da sem šel v ambulanto zraven, ker sme uredil parking itd. takrat sem zajebal. zame rutinski pregled, z morjem parkingov..zajebal. konec..zajebal.
klic. s tamalo je full narobe. kaj je narobe? poklič v zd pa ti bodo povedal. povej mi kaj je narobe prosim. ne, ne bom. bi šel zraven in bi slišal. pokliči zd in naj ti povedo. prosim povej. ne, hudo je narobe, nisi šel zraven, pokliči v zd.
kličem v zd. konec ambulante, pokličite v ponedeljek.
letim dam, razbijem avto. pridem..kaj je narobe. ne povem, pokliči v zd. sem klical, ni nobenega. tvoj problem. šel bi zraven in bi vedel.
vse to mrtvo hladno, brez čustev. takrat je nekdo prižgal luč na koncu tunela. takrat sem dojel s kom živim in s kom naj bi živel. takrat sem dojel, da to ne gre nikamor. svet se mi ni sesul, ker ga je sesulo to, da je z otrokom nekaj hudo narobe.
da bo tako, nisem slutil. da živim s takim človekom..nisem sanjal. sem se pa odločil, da živel ne bom. ko sem se sestavil, prišel k sebi, ko je prvič prišlo do resnega krega po tem spoznanju sem rekel ne. ločujem se, ali ostajam zaradi otrok. in je rekla loči se. in tisti obraz, tista hladnost tistega sončnega spomladanskega petka je od takrat vedno na sporedu. hladno laže, zanemarja otroke, jih odvrača. uničuje.
preživel sem tisti petek in preživim vse ostale petke. vse skupaj je samo še igra. igra, ki jo igra ona jaz pa gledam. gledam otroke, ki so v tej igri kolateralna škoda. in se sprašujem to kar sprašujem vas v tej temi. bi bilo otrokom bolje, če bi se umaknil. kako se boriti vem. kaj pravi sistem vem in sem okusil. kaki so procesi, pravice, zakoni..vse vem. ne vem samo kaj otroci doživljajo, nosijo v eni opciji in kaj v drugi.
vsak reče, a nisi videl. ne, nisem videl. videl sem posamezne izseke, ki pa niso bili namenjeni meni in sem jih sprejel oz ignoriral. pač niso bili moja stvar. ni moje kako se ona obnaša do tega ali onega. nimam pravice vleči vzporednic na sebe in sklepati.
in potem otroci, prvi, drugi, tretji. z vsakim naslednjim sem opažal ugašanje energije. pravijo poporodna depresija. no, men se zdi bolj poporodni egoizem, egocentričnost, posesivnost, padec samozavesti. nič se ni dalo narediti, vse bo jutri, nobene volje do ničesar, umikanje vsemu. a sem upal, upal, da mine. poporodna depresija pač. pa se je malo umirilo, mogoče bi rekel sem sprejel nove okoliščine, spremembo, potem drugi otrok..ponovitev..še slabše. sem tudi to sprejel. pač v dobrem in v zlu. ne moreš se umaknit, ne moreš bežat. otroc so..ona je. rabi me. potem pogovori o tretjem, ne bi..in nosečnost. k strela z jasnega. rojstvo..navzdol. in vse sem sprejel. spet. sej bo, bo minilo. dobro nam gre. imamo vse. kaj nam manjka..
vse do enega bednega dne, ko sem zajebal in nisem šel z njo k zdravniku z najmanjšo. vedno sem hodil. da sem vozil, da ni bilo treba iskat parkinga, da sem počakal v avtu blizu, da sem kaj pomagal. občasno, da sem šel v ambulanto zraven, ker sme uredil parking itd. takrat sem zajebal. zame rutinski pregled, z morjem parkingov..zajebal. konec..zajebal.
klic. s tamalo je full narobe. kaj je narobe? poklič v zd pa ti bodo povedal. povej mi kaj je narobe prosim. ne, ne bom. bi šel zraven in bi slišal. pokliči zd in naj ti povedo. prosim povej. ne, hudo je narobe, nisi šel zraven, pokliči v zd.
kličem v zd. konec ambulante, pokličite v ponedeljek.
letim dam, razbijem avto. pridem..kaj je narobe. ne povem, pokliči v zd. sem klical, ni nobenega. tvoj problem. šel bi zraven in bi vedel.
vse to mrtvo hladno, brez čustev. takrat je nekdo prižgal luč na koncu tunela. takrat sem dojel s kom živim in s kom naj bi živel. takrat sem dojel, da to ne gre nikamor. svet se mi ni sesul, ker ga je sesulo to, da je z otrokom nekaj hudo narobe.
da bo tako, nisem slutil. da živim s takim človekom..nisem sanjal. sem se pa odločil, da živel ne bom. ko sem se sestavil, prišel k sebi, ko je prvič prišlo do resnega krega po tem spoznanju sem rekel ne. ločujem se, ali ostajam zaradi otrok. in je rekla loči se. in tisti obraz, tista hladnost tistega sončnega spomladanskega petka je od takrat vedno na sporedu. hladno laže, zanemarja otroke, jih odvrača. uničuje.
preživel sem tisti petek in preživim vse ostale petke. vse skupaj je samo še igra. igra, ki jo igra ona jaz pa gledam. gledam otroke, ki so v tej igri kolateralna škoda. in se sprašujem to kar sprašujem vas v tej temi. bi bilo otrokom bolje, če bi se umaknil. kako se boriti vem. kaj pravi sistem vem in sem okusil. kaki so procesi, pravice, zakoni..vse vem. ne vem samo kaj otroci doživljajo, nosijo v eni opciji in kaj v drugi.
Stari, v tej temi boš deležen tolaženja in obsojanja. Nič od tega ne rabiš. Razmišljaj o sebi in delaj na sebi. Spremeniš lahko samo sebe. Ne otrok, ne jedine ne moreš. Ne govorim o certifikatih ampak o pravem srečanju s samim seboj. S čustvi in vsemi spoznanji in preteklostjo, ki jih prinesejo. Ločitev gor ali dol. Življenje gre hitro naprej, ti pa živiš neko novo zgodbo.
Kot tole razumem je zgodba taka:
Ženski se je zmešalo ob spoznanju da je otrok resno bolan. Čutila se je krivo ampak, ker že prej ni bila sposobna sprejemat odgovornosti (lenoba), si je našla dežurnega krivca. Kriv si pa ti (v njenih očeh) zaradi:
1. Naredil so otroka, ki ga ona ni hotela
2. Otrok je bolan, ker nisi šel zraven na pregled
3. Si najbolj pri roki
4. Sovraštvo si še poglobil, ker si jo pustil samo, ko te je najbolj potrebovala
V bistvu je ona tukaj žrtev svojega živčnega zloma.
Če se ti ljubi ukvarjat, potem moraš rešiti probleme iz zgornjih točk ali pa prenašat situacijo dokler otroci ne zrastejo in začnejo sami razmišljat. Vprašanje v kakšnem psihičnem stanju bodo takrat...
lp
Ženski se je zmešalo ob spoznanju da je otrok resno bolan. Čutila se je krivo ampak, ker že prej ni bila sposobna sprejemat odgovornosti (lenoba), si je našla dežurnega krivca. Kriv si pa ti (v njenih očeh) zaradi:
1. Naredil so otroka, ki ga ona ni hotela
2. Otrok je bolan, ker nisi šel zraven na pregled
3. Si najbolj pri roki
4. Sovraštvo si še poglobil, ker si jo pustil samo, ko te je najbolj potrebovala
V bistvu je ona tukaj žrtev svojega živčnega zloma.
Če se ti ljubi ukvarjat, potem moraš rešiti probleme iz zgornjih točk ali pa prenašat situacijo dokler otroci ne zrastejo in začnejo sami razmišljat. Vprašanje v kakšnem psihičnem stanju bodo takrat...
lp
Ja, vem za.jebano je, druge besede za to ni. Zato nikakor ne bo bolje, če se umakneš, bodi tam, za tvoje otroke. kot sem rekel, ti bi lahko vedel s kom imaš otroke, so bili alarmi že prej, otroci so se v štalo rodili. Pa to ni obtoževanje, samo če je tebi težko računaj, da je otrokom še težje. Tole bi moral moj foter brat, kaj vse daste skozi očetje, ki so vam onemogočani stiki, on je pa luftal.
NE OBUPAJ!!! ZA TVOJE OTROKE GRE!
NE OBUPAJ!!! ZA TVOJE OTROKE GRE!
sulc sej nima stikov (kot je za razbrat).
drugače pa, edino kar me muči, sofit, je to da kako to, da prej nisi videl kakšna je in si naredil 3 (tri) otroke... hmm...
kurva ostane kurva...
drugače pa, edino kar me muči, sofit, je to da kako to, da prej nisi videl kakšna je in si naredil 3 (tri) otroke... hmm...
kurva ostane kurva...
robi,
sem vedel sem... veš, čudeži se dogajajo
drugače pa dečko, ne pametuj! raje delaj tako kot uči cerkev!
sem vedel sem... veš, čudeži se dogajajo
drugače pa dečko, ne pametuj! raje delaj tako kot uči cerkev!
@softi
kaj bi bilo, če bi enkrat prevzel otroke in jih odpeljal, za ta dovoljen čas, nekam iz kraja?
kaj bi bilo, če bi nekoč prelomil dogovor z njo - tak manjši enostavnejši - in stvar naredil po svoje?
kaj bi bilo, če bi v šolo/vrtec prišel ravno takrat - nenapovedano - , ko jih prevzema ona?(naj jih vzame, sam da te otroc tam vidio. pa ona tudi: oh sam pogledat sem jih prišel, bi rekel.
zakaj jih enkrat ne vrneš njej z nečem, kar bodo otroc kometirali: to je od atija
zakaj ne daš za parking 10€ - ali grete s taxsijem, saj si razbil/na servisu avto, pa ste pri zdravniki v ordinaciji - skupaj?
zakaj ne prideš skupaj z novo spremljevalko - če je - pred policijo in prevzameš otroke?
zakaj je ne pokličeš in vprašaš, kaj hudiča pa je bilo v šoli? otroc se tako čudno vedejo. kako? ja ne vem, čudno. ja kako čudno. ja čudno a ne! daj ji mislit !!
nekaj morajo imeti radi. in to spotenciraj, da se bo govorilo pri njej doma.
malo po malo, pa ji boš prste zmečkal !!
kaj bi bilo, če bi enkrat prevzel otroke in jih odpeljal, za ta dovoljen čas, nekam iz kraja?
kaj bi bilo, če bi nekoč prelomil dogovor z njo - tak manjši enostavnejši - in stvar naredil po svoje?
kaj bi bilo, če bi v šolo/vrtec prišel ravno takrat - nenapovedano - , ko jih prevzema ona?(naj jih vzame, sam da te otroc tam vidio. pa ona tudi: oh sam pogledat sem jih prišel, bi rekel.
zakaj jih enkrat ne vrneš njej z nečem, kar bodo otroc kometirali: to je od atija
zakaj ne daš za parking 10€ - ali grete s taxsijem, saj si razbil/na servisu avto, pa ste pri zdravniki v ordinaciji - skupaj?
zakaj ne prideš skupaj z novo spremljevalko - če je - pred policijo in prevzameš otroke?
zakaj je ne pokličeš in vprašaš, kaj hudiča pa je bilo v šoli? otroc se tako čudno vedejo. kako? ja ne vem, čudno. ja kako čudno. ja čudno a ne! daj ji mislit !!
nekaj morajo imeti radi. in to spotenciraj, da se bo govorilo pri njej doma.
malo po malo, pa ji boš prste zmečkal !!
