Članek je zaklenjen, zato v celoti:
Ljubljana je bolana, 2.
“Boris, ne me jebat!« mi je v nekem trenutku navrgel znervirani župan Ljubljane Zoran Janković. In revež ni imel pojma, kako blizu je bil resnim batinam.
Pred dvema mesecema sem se namreč na rojstnodnevni zabavi velikega Vlada Kreslina v Klubu CD Cankarjevega doma v nekem trenutku znašel za mizo z Radetom Šerbedžijo in županom Jankovićem: nesreča je bila, da je ravno v tistih dneh v Dnevnikovem Objektivu izšla moja kolumna z naslovom »Ljubljana je bolana«, v kateri sem s pesmijo Pankrtov brez ovinkarjenja polemiziral z županovo tezo, da je »Ljubljana premajhna za gentrifikacijo«.
Glasno smo kričali drug na drugega, skušali preglasiti glasnega Pera Lovšina na odru in prekinjali razpravo samo toliko, da smo odpili požirek vina: Janković me je prepričeval, da Ljubljana ne bo ponovila napake evropskih mest, ki jih je evtanazirala gentrifikacija, jaz pa sem mu pojasnjeval, da so povsem enako govorili tudi župani Splita, vse dokler v nekem trenutku – ravno v trenutku, ko je k mizi prišla moja žena – Janković ni navrgel: »Boris, ne me jebat!«
»Kdo je pa to?« mi je prišepnila vidno šokirana Rose, ki je bila vse do takrat sproščena v prepričanju, da sva vsaj na Vladovem rojstnem dnevu – v zaprtem klubu v šestem nadstropju Cankarjevega doma, petsto kilometrov daleč od Splita – varna pred divjimi razgrajači, ki me vsak dan ustavljajo na ulici, kričijo in grozijo. »Kdo je ta tip,« je ponovila z naprej iztegnjenimi nalakiranimi nohti, pripravljena, da kot tigrica skoči čez mizo in opravi z njim z enim dobro odmerjenim udarcem sredi obraza. Pred Rose mi nihče ne govori »ne me jebat«.
»Pomiri se, to je župan Ljubljane,« sem jo mirno prijel za roke, jezna Rose – navajena na najbolj neumne in najbolj neverjetne laži, na kakršne sem pripravljen samo zato, da bi jo umiril – pa je »župana« samo prestrelila s pogledom in odšla za šank. Ta tip ne ve, kakšne so Dalmatinke. Še dandanes nima pojma o tem, kako blizu resnim batinam je bil tisti večer.
Živo in hrupno razpravo o gentrifikaciji Ljubljane sva z županom končala s stavo in dogovorom, da nadaljujeva na istem mestu, ko bo Vlado praznoval petinsedemdeset let. Pet let – vem iz splitskih izkušenj – je včasih čisto dovolj, da se ubije celo mesto, kaj šele, da se vidijo rezultati mestnih politik in strategij.
Včasih je potrebno tudi precej manj: niti dva meseca po najini živi in glasni razpravi za mizo Kluba CD berem v Dnevniku komentar Mihe Turka o najnovejšem poročilu evropske komisije, ki vsaka tri leta med evropskimi državljani izvede veliko raziskavo o tem, kako so zadovoljni z življenjem v svojem mestu. »Na splošno so Ljubljančani s kakovostjo življenja v mestu zadovoljni, vendar to zadovoljstvo v zadnjih letih stagnira, v nekaterih ključnih kategorijah pa celo
upada,« sklene Turk v svojem tekstu.
S čim so torej Ljubljančani še vedno zadovoljni? Raziskava je pokazala, da so Ljubljančani še vedno zadovoljni s kakovostjo zraka, dostopnostjo in varnostjo javnega prevoza ter z dostopnostjo kulturnih, športnih in drugih javnih površin in dogodkov. S čim pa niso tako zadovoljni? Več kot sedemdeset odstotkov Ljubljančanov je na primer zelo nezadovoljnih z dostopnostjo zdravstvenih storitev, kar je posebno skrb zbujajoče, če se ve, da je bila v enaki raziskavi samo tri leta prej z zdravstvom nezadovoljna le nekaj več kot polovica meščanov. Zdravstvena oskrba pri tem ni edina socialna, torej »ključna kategorija«, nad katero prebivalci Ljubljane niso navdušeni: komaj osemintrideset odstotkov jih meni, da je v mestu še vedno razmeroma lahko najti delo, samo četrtina pa, da stanovanje v Ljubljani ni nerešljiv problem. »Omenjeni podatki,« pravi avtor, »morda pomagajo razumeti tudi najbolj presenetljivo ugotovitev raziskave«: samo sedeminpetdeset odstotkov vprašanih meščanov Ljubljane ima svoje mesto za prijazno do družin z majhnimi otroki, migrantov in starejših oseb, po čemer je slovenska prestolnica med najslabšimi v Evropi!
Skratka, saj ste razumeli, Ljubljana je vse manj mesto za svoje meščane, vse bolj pa za privilegirano in premožno novo buržoazijo ter vplivneže dvomljivega slovesa, backpackerje, citybreakerje in žurerje iz boljših družin. Ljubljančani tako niso zadovoljni ravno s tistimi kategorijami, po katerih mesto ocenjujejo ljudje, ki v njem živijo – socialno infrastrukturo, zdravstvo, stanovanje, zaposlovanje ali odprtost do starejših oseb in družin z majhnimi otroki – zadovoljni pa so ravno s tistimi kategorijami, s katerimi bi bili zadovoljni tudi turisti, kot so kakovost zraka ali kulturnih, športnih in zabavnih vsebin ter varnega javnega prevoza: o dejstvu, da so Ljubljančani zadovoljni z dostopnostjo in varnostjo javnega prevoza, tako več pove samo dejstvo, da ga po enaki raziskavi uporablja manj kot trideset odstotkov meščanov ali osem odstotkov manj kot tri leta prej. Podatki še vedno niso dramatični in alarmantni, a – bom zaklical in preglasil Lovšina na tribuni – takrat niso bili niti v Splitu. »Ljubljana je bolana,« vidimo se na Kreslinovem rojstnem dnevu čez pet let. Navsezadnje je edino, kar je povsem gotovo in zanesljivo, to, da bo leta 2028 Vlado Kreslin še naprej bog Cankarjevega doma, Zoran Janković pa župan Ljubljane.
S to razliko, da Vladu v nasprotju z Jankovićem tega ne bo treba dokazovati moji ženi.