Bila so tudi pisma, maršalatu ali kako se je takrat reklo, koliko so hasnila, pa ne vem. Vem pa, da malo pa že, ker smo se šli čisti socializem in takole pismo je bila čudovita cvetka na renomeju komunistične partije. Takrat se ni zatiralo človeka kot danes, ampak se ga je slišalo. Če se je morda malce bolj prav pisal, se ga je slišalo pa še bolj. V glavnem se ga pa je.
Sej - zato pa gospodarstvo ni šlo. Ker se je več zdevalo za socialo, kot se je pa naredilo v proizvodnji. Pa še vedno so direktorji pazili na ravnotežje. Organizirali so marsikaj, samo da bi bila motivacija visoka. Ljudje so se v lokalni fabriki videli, osebno. Ker so vedeli, da jim bo omogočila dobre kredite, mladim družinam stanovanje, razne ugodnosti vsepovsod ...
Ko ji je zmanjkovalo delavcev, jih je pa uvozila iz juga, toda z vsemi bonitetami, od stanovanja naprej. Kdo je zidal bloke - lokalne fabrike vendar. Ki so bile sicer državne, seveda. In če se ti je nekje zalomilo in se naredila neka krivica, si pisal(a) pismo Titu. To so ljudje delali. Če so kaj dobili nazaj ali pa nič, - to so delali. Ker so verjeli. Motivacija in morala je bila takrat neizmerna.