Objavljeno v "levičarskem" Dnevniku
Politična korektnost kot poskus preusmeritve pozornosti
Velika Britanija je 12. marca 2018 v francoskem pristaniškem mestecu Calais najprej na podlagi 7. razdelka zakona o terorizmu pridržala kanadsko (aka »desničarsko«) novinarko in internetno komunikatorko Lauren Southern, potem pa ji po zaslišanju preprečila vstop v državo. Ostro sankcioniranje so britanske oblasti zagovarjale s tem, da je bila Southernova v preteklosti že obtožena »razširjanja rasističnih vsebin«.
Razplet incidenta odpira več vprašanj, kot daje odgovorov. Poleg definiranja temeljnih konceptov, kot sta svoboda izražanja in njen pre-pogosto zlorabljen subordinat sovražni govor (na kar zadnja leta posebej odmevno opozarja na primer dr. Jordan Peterson), bi se morali povprašati o stopnjujočem se problemu viktimizacije takšnih ali drugačnih družbenih skupin (upravičeno ali ne označevanih kot »manjšin«), ki ne stremi k rektifikaciji njihovega družbenega in političnega položaja, temveč k površinskemu sprejemanju njihovih primanjkljajev in institucionaliziranemu udejanjenju superiornosti vladajočega razreda.
Kaj sploh (še) je svoboda izražanja?
Teorija svobode izražanja uči, da ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica zajema tako pravico svobodnega mišljenja kot tudi pravico sprejemanja in sporočanja obvestil ter idej, ne glede na državne meje in brez vmešavanja državnih oblasti. Poleg tega – kar je morda najpomembnejše pri razumevanju neopravičljivega posega britanskih oblasti – svoboda izražanja ne velja zgolj za informacije in ideje, katerih sprejemanje je blagohotno za družbo, temveč tudi za tiste, ki žalijo, prizadenejo, vznemirjajo ali šokirajo javnost. Posebej ironično je zato dejstvo, da je bil omenjeni temelj svobode izražanja postavljen leta 1967 prav v Veliki Britaniji, ko je evropsko sodišče za človekove pravice dosodilo v prid Richarda Handysida (precedens Handyside proti Združenemu kraljestvu).
Britanski zakon o terorizmu?
Nekaj dni po incidentu je Southernova dobila priložnost spregovoriti pred evropskim parlamentom. V sklopu nagovora je dejala, da so jo britanske oblasti pridržale na podlagi 7. razdelka zakona o terorizmu v Veliki Britaniji. Glede na ta zakon lahko oblasti Velike Britanije na mejnih prehodih, kar vključuje ladijska pristanišča, letališča, cestni promet in drugo, pridržijo ter temeljito preiščejo osebe tudi brez razumnega suma (angl. without reasonable suspicion). Oseba je lahko pridržana do devet ur in mora odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja. V primeru, da nanje ne želi odgovoriti, se zoper njo sproži dodaten pravni postopek.
Zasliševanje je strukturirano iz kopice vprašanj – na primer verska in politična opredelitev, definiranje pojmov, kot je denimo »nacionalist«, in drugo. Morda najbolj bizarna vprašanja pa so tista, ki se nanašajo na simpatiziranje s teroristi. Southernovo so namreč vprašali, kakšno je njeno mnenje o napadih z vozili.
In kako je Velika Britanija opravičila poseg v svobodo izražanja? Britanske oblasti so preprečitev vstopa v državo opravičile na podlagi lastnega priznanja (angl. by your own admission) v zvezi z dogodki, ki so se pripetili 24. februarja 2018 na ulicah mesta Luton, ko se je Southernova preoblekla v LGBT-aktivistko in razširjala pamflete z napisom: »Allah is gay. Allah is trans. Allah is lesbian. Allah is intersex. Allah is feminist. Allah is queer. Allah is all of us… LGBT for Islam UK.« Kako lahko kategoriziramo takšne vsebine? Britanske oblasti so namreč to dejanje označile za razširjanje rasističnih vsebin.
Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Markt Intern GambH in Klaus Bermann proti Nemčiji oblikovalo tri standarde, na podlagi katerih lahko država opraviči poseg v svobodo izražanja, in sicer: (1) če je ukrep nujen v demokratični družbi, (2) če je utemeljena družbena nujnost državnega poseganja v svobodo izražanja ali obstajajo neodložljive družbene potrebe in (3) če so bili ukrepi države upravičeni in sorazmerni. Upoštevajoč standarde se ponuja sklep, da so britanske oblasti v izpostavljenem primeru delovale nepravno. Incident v Lutonu, kjer naj bi Southernova z razširjanjem domnevno rasističnih vsebin užalila kopico mimoidočih muslimanov, vsekakor ni dovolj dober razlog za sklicevanje na nujnost izvršenega ukrepa.
Prav tako takšnega izražanja ne moremo kategorizirati kot sovražni govor, kajti ta bi moral temeljiti na izražanju ksenofobije, sovraštva in diskriminatornih predsodkov zoper točno določene in same po sebi ogrožene posameznike ali skupine ljudi, zaradi njihovih osebnih okoliščin, na katere ne morejo vplivati (na primer rasa, etnična ali nacionalna pripadnost, spolna usmerjenost in podobno). In to kot odraz prepričanja o njihovi manjvrednosti. Morda je Southernova res želela užaliti, prizadeti, vznemiriti ali šokirati javnost, predvsem muslimansko manjšino, ni pa izražala ksenofobije, sovraštva ali diskriminatornih predsodkov. Teoretično to nima ničesar opraviti z dolgotrajno in izdelano teorijo sovražnega govora.
Poleg jasno definirane oblike izražanja moramo biti pri opredeljevanju sovražnega govora pozorni tudi na obstoj »žrtve«. Ali je kopica užaljenih pripadnikov določene veroizpovedi, ki se ne strinjajo z osrednjim sporočilom demonstracije, res dovolj dober razlog za sklicevanje na sovražni govor? Vsekakor ne.
Pa zamenjajmo obtožnico in se lotimo hipotetičnega primera, v katerem so prav pripadniki muslimanske LGBT-skupnosti tisti, ki razširjajo idejo o Alahu kot božanstvu za homoseksualce, in ne »desno« opredeljeni aktivisti. Po takšni logiki bi morali eno družbeno skupino s statusom ogrožene žrtve obsoditi zaradi razširjanja avtentičnih idej, ki niso v skladu z mišljenjem druge družbene skupine s statusom ogrožene žrtve. Popoln absurd.
Več kot očitno je bilo dejanje mišljeno kot duhovita/komična satira, katere osrednji cilj ni bilo ustvarjanje ksenofobije ali spodbujanje nasilja, temveč kritika sodobnega javnega diskurza, kjer so nekatere tematike nedotakljive v imenu »politične korektnosti« (nanjo kot problem zelo kritično že leta opozarja tudi slovenski filozof Žižek). V tem pogledu so desničarski aktivisti vsekakor dosegli zastavljeni cilj.
Nebulozno razlaganje politične korektnosti
Politična korektnost je termin, ki opisuje izogibanje dejanjem in oblikam izražanja, ki izključujejo, marginalizirajo ali žalijo socialno prikrajšanje in diskriminirane skupine ljudi (torej manjšine). Vse pogosteje pa se ta izraz uporablja celo še širše – kar za vsako vznemirjanje in domnevno užaljenost kogarkoli. V nasprotju s termini, kot sta denimo svoboda izražanja in sovražni govor, s točno določeno pravno definicijo, je politična korektnost nebulozen termin, brez vsakršne pravne podlage. To pomeni, da si ga lahko vsakdo razlaga na svoj način (nadvse slikovito je to, v povezavi s pravilnim razumevanjem sovražnega govora, nedavno pojasnil dr. A. Teršek:
Svoboda izražanja in naslavljanje transspolnih oseb, Pravnik, št. 34/2017).
Morda eden najbolj problematičnih vidikov pa izhaja iz dejstva, da ta v veliki meri temelji na subjektivnem ovrednotenju dejanj in situacij. Potemtakem je resnica, ki bi morala temeljiti na dokazanih dejstvih, mnogokrat poenostavljena na grob in nepremišljen čustveni odziv opazovalcev.
V prihodnosti bo proliferacija uporabe politične korektnosti igrala ključno vlogo pri ohranjanju državnega nadzora. V prvi vrsti bo služila kot aparat omejevanja, kajti kar njo ločuje od preostalih oblik pravnega nadzora, je nezavezujoč občutek družbene blagodejnosti pri omejevanju razširjanja škodljivih idej. Pri tem pa bi se morali vprašati, kdo narekuje kategoriziranje smernic za prepoznavanje ksenofobnega in diskriminatornega izražanja. Ali to počne prevladujoči politični diskurz ali pa uporabnik politične korektnosti?
Slavoj Žižek (
Nasilje, 2007, str. 16) se čudi nad pretiranim osredotočenjem na subjektivno nasilje, kakor da bi želeli preusmeriti pozornost od pravih težav in izbrisati druge oblike nasilja, v katerih sami aktivno sodelujemo. To nas pripelje do drugotne vloge politične korektnosti pri ohranjanju državnega nadzora, in sicer do preusmeritve pozornosti. Politična korektnost je za rektifikacijo ogroženih skupin oziroma manjšin učinkovita kakor povoj na zlomljeni nogi, saj le površinsko zakriva simptome večjega problema, ki izhaja iz dolgoletne slabe politike zahodnega sveta. In izogibanje mišljenjski ter delujoči odgovornosti. Bolj kot omejevanje svobodnega izražanja nekaterih individuumov potrebujemo pameten dialog v javnem prostoru.
Nenazadnje politična korektnost z omejevanjem svobodnega izražanja uničuje možnost ustvarjanja javnega diskurza med različnimi pogledi na družbo. Morda bi bilo treba javnost poučiti o vrednosti lastnega podoživljanja realnosti, saj osebnega mnenja ne moremo in ne smemo enačiti z resnico.
Prav ta različna mnenja in dojemanja kulture, politike in drugih aspektov družbenega življenja, ki se prepletajo v javnem diskurzu, stremijo k družbenemu napredku. Že Hegel je dejal, da neizogibno trčenje prepozicije oziroma teze in njene negacije, ki jo imenujemo tudi antiteza, ustvarja sintezo. Namreč, vsiljevanje enega in edinega pogleda na svet je najhujši nasprotnik družbenega napredka.
Emanuel Lipovac je študent medijskih študijev na UP FHŠ.
. Pa brez panike, kot pravi Erlah, bo bog že vedel, keri so naši.
