Glej z vidika prodajalca: njemu robo dobavi distributer. Distributer dobi od predstavnistva v Evropi, ki ima takeintake cene, na kar doda svojo marzo oz. dobi rabat. Za manj ne bo dobavljal robe, ker se mu ne splaca (sploh pri tehnicni robi, kjer je konkurence ogromno). Ko to trgovina dobi, mora pokriti stroske, placati cesarju, kar je cesarjevega, in nekaj zasluziti. Tudi oni pod doloceno ceno ne bodo sli, spustili jo bodo pa toliko, kolikor le lahko, da se niso v rdecem. Kdor ima manj overheada, lahko ceno spusti nizje, kdor ga ima vec (denimo zaradi velike fizicne trgovine z mnogo osebja ...), tega ne more narediti. Posledicno so cene take, kot pac so.
Ce bi slo za kaksno silno eksotiko (kot je npr. profesionalna merilna oprema za elektroniko - tam so marze lahko kolosalne), potem je razumljivo, da bi lahko spusiti cene, pa bi se vedno bili v plusu, ceprav ne bi prodali omembe vredno vec, ker eksotiko potrebuje zelo malo ljudi in ti bodo kupili tudi ce je cena nekoliko visja ze samo zaradi lokalne podpore in servisa. Ce gre pa za stvari kot so TVji, racunalniki in podobno, pa v celi verigi koncni prodajalci zasluzijo se manj kot kaksen Mercator pri zemljicah in salami, se najvec pa na racun dragega evra potegnejo proizvajalci.
