Prilepim tule:
Kolesarska kolumna
Obstaja način, kako popolnoma pozabiti na tegobe tega sveta.
Finance Live
Avtor
Matej Avbelj
02.08.2025 06:00
Čas branja: 4 min
Obstaja način, kako popolnoma pozabiti na tegobe tega sveta. Pa to ni, kot je nekoč zapisal neki profesor prava, samo alkohol, ki priskoči na pomoč, ko izzveni mladost in izpuhti ljubezen. Ne, ta način je mnogo bolj prvinski, zlit z naravo, primeren tako za ženske kot za moške, čeprav ga bolj uporabljajo slednji. Tedaj, ko prožnost zapušča njihove sklepe, ko ni več mogoče preteči na desetine kilometrov na teden ali pa se poditi v nedogled za žogo.
Uporabljajoč ta način sprostitve in, če ste v pravi družbi, tudi sklepanja poslov, si dokažete, kajpak sami sebi, da še niste za odpis. Ko to počnete skrbno napravljeni v drese naših največjih šampionov Rogliča in Pogačarja, ste spet skorajdaotroško mladi in vse na svetu, vsaj dokler traja povišana doza serotonina, je spet na svojem mestu. Vse to vam lahko da kolesarjenje, že v času teh počitnic.
Slovenski kolesarski čudež
Ko gre za kolesa, smo Slovenci še boljši kot Kitajci. Kolo ima vsak drugi Slovenec in kolo ima šele vsak tretji Kitajec. Podatek je pomenljiv, sploh glede na to, da so se Kitajci še pred kratkim prevažali večinoma s kolesi. Slovenci smo torej kolesarka velesila. Najprej kot kavč trenerji, ko se od maja do septembra naslajamo nad uspehi naših kolesarskih velikanov. Pogačarjeve zmage na Touru; Rogličeve Vuelte ter neponovljiv ikonični Giro kronometer na Višarje; Mohoričevi pobegi; padci in porazi, vse to je v zadnjem desetletju izrazito klesalo naš narodni značaj.
Drugače od politike in medijev, ki so v našo politično skupnost ves čas prilivali vitriol razdora in pelin grenkobe, so nam kolesarji pripovedovali povsem drugačno zgodbo. Le trdo delo, garanje in nečloveški napori so tisti, ki jamčijo pot do resnično zasluženega uspeha in osebne samozavesti. To sporočilo je na podzavestni ravni pronicalo v vse pore narodovega značaja in njegov utrip lahko vsakodnevno spremljate na cestah, ki vodijo iz slovenskih mest, vasi in trgov. Takoj ko se naredi dan, ko posije, zlasti po dežju, sonce, tedaj se kot prikazni dvignejo iz asfalta podobe kolesarjev, ki se zapodijo po osebni mir, srečo, samozavest, preprosto po odklop.
Tukaj ne maramo kolesarjev
No, navdušenja nad kolesarjenjem in še posebej nad kolesarji ne delijo čisto vsi. Najprej so tu neredki vozniki avtomobilov. Tisti, ki sami še nikdar niso sedli na kolo, s kolesarji navadno obračunajo na dva načina. Bodisi nekontrolirano trobijo na povsem praznem cestišču, da kolesarja skorajda odnese v lokalni graben, bodisi se mu z vozilom tako zelo približajo, da kolesar malodane pristane na sovoznikovem sedežu. To je nevarno.
Nevarne so tudi slovenske ceste same po sebi. Zlasti zaradi svojih preštevilnih preglobokih lukenj, ki kolesarjenje pogosto napravljajo podobno surfanju na oceanskih valovih. Ampak za popravilo teh cest, zlasti lokalnih, obstaja denar. Evropska kohezijska sredstva, pa tudi sredstva iz poplavne obnove so prinesla številne kilometre povsem svežega asfalta tudi v najbolj civilizacijsko odročne in zato za kolesarje najlepše slovenske kraje.
Toda pozor, ko poganjate tja, ne pozabite. Domačini sami zase odkrito povedo, da ne marajo kolesarjev. Ti so jim samo v napoto. Morebitne kolesarske poti so v njihovih očeh stran vržen denar in še starih razdrapanih cest bi se oklepali v zameno za odsotnost kolesarjev. Navsezadnje je za traktorje vse dobro.
Slovenija je kolesarski raj
Opisani odnos neke generacije slovenskih podeželskih domorodcev pa je vendarle vse redkejši in v nobenem primeru ne pretehta nad neizpodbitnim dejstvom, da je Slovenija geografski raj za kolesarjenje. Redkokje v Evropi imate priložnost, da v manj kot pol ure iz urbanega središča pobegnete v neokrnjeno, nepopisno lepo naravo, prežeto z nešteto razgledi, po cestah, kjer kar naenkrat, razen vas, ni prav nikogar več.
Boste rekli, kaj pa Toskana? Kaj pa Avstrija? Kaj pa Nizozemska in Danska? Toskana je prelepa, a njene lokalne ceste v Chiantiju preozke in prepolne vozil. Avstrija nas nedvomno prekaša po kolesarski infrastrukturi, ne more pa nas ujeti po geografski raznolikosti na tako ozemeljsko kompaktnem področju. Na Nizozemskem in Danskem pa, slednjič, umrete od ravninskega dolgčasa in često turobnega vremena. Pa še nobena od teh destinacij ni pol ure stran od vašega doma.
Najlepša slovenska kolesarska destinacija
O. K., če vse to drži, kam naj se gre torej kolesarit, da bo res raj. Odgovor je odvisen od vrste kolesa, vaše kolesarske pripravljenosti in družbe, v kateri kolesarite. Za specialkarje, ki se gredo odklopit sami, v dobri družbi prijateljev ali pa utrjevat vezi med poslovnimi partnerji in startajo iz Ljubljane, pa verjetno ni boljše destinacije, kot so Polhograjski Dolomiti. Ne samo, da je občina Dobrova - Polhov Gradec v zadnjih letih zgradila številne kilometre novih kolesarskih poti, po katerih se varno pripeljete iz Ljubljane, ko ste enkrat mimo Polhovega Gradca, ni prav nobenega prometa več.
Ostanete samo še vi ter na desetine kilometrov asfaltiranih podeželskih cest – ja, v bistvu je Slovenija zelo bogata država –, ki vodijo do osamljenih kmetij, preštevilnih cerkva in ponujajo razglede na vse konce Slovenije od Triglava do Nanosa, Snežnika ter prek Krima daleč na Dolenjsko.
Iz Črnega Vrha, ki je menda priljubljena kolesarka destinacija nekdanjega predsednika Boruta Pahorja, lahko izberete Tavčarjevo Poljansko dolino, od koder romate naprej na Stari vrh. Ali pa se držite bolj na jugozahodno stran, prečkate nekdanjo italijansko-nemško mejo, sopihate ob Rupnikovi liniji, postavljeni pred drugo svetovno vojno, ki je prav v teh krajih z dolomitsko izjavo na Babni Gori, prvo vaško stražo v Šentjoštu in grozoviti povojnimi umori fantov iz Rovt razkrila vso mizernost človeka in brutalnost zgodovine.
Kako so lahko tako lepi kraji, pravi naravni raj na Zemlji, rodili tako grozovite stvari? In kam so vsa ta bolečina, gnev, ljubezen in sovraštvo izpred nekaj desetletij poniknili v današnji čas? Ali se lahko ponovijo? Se že ponavljajo? S temi mislimi lahko odkolesarite nazaj v Ljubljano.
Hej, kaj pa pivo?
Toda ne še tako hitro. Dobrega kolesarjenja ni brez vrčka piva. Tam se postavi pika ni. Izrečejo se besede samohvale. Če kolesarite tudi za biznis, se na pivu, ko so hormoni sreče na vrhuncu, potegnejo konkretne poteze za podjeme, ki sledijo v prihodnje. Predvsem pa se priseže, da bomo šli še. V vsesplošnih salvah zadovoljstva grenak priokus pušča le dejstvo, da so dobri kolesarski punkti za pivo in še kaj, kar sodi k zadovoljitvi po dobrem kolesarskem izletu, v zaledju Ljubljane še vedno precej skromni in redki.
Ko gre za kolesarsko infrastrukturo, Slovenija namreč še zdaleč ni raj. Pa tu nimamo v mislih samo posebnih kolesarskih poti – teh, roko na srce, specialkarji, električarji in drugi, ki gredo na dolge podeželske ture, v Sloveniji niti ne potrebujejo –, ampak tisto, kar je ob poteh za kolesarje. Kolesarske nastanitve, hoteli, penzioni, kmečki turizmi, gostilne in kolesarski Buschenschanki ter Mostschenki. Na tem področju se lahko marsikaj naučimo od naših severnih sosedov Avstrijcev.
Ti so iz kolesarskega turizma naredili odlično nišno in zelo dobičkonosno gospodarsko panogo. Sedem tisoč kilometrov klasičnih ter več kot 26 tisoč kilometrov gorskih kolesarskih poti, obdanih z vso mogočo spremljajočo infrastrukturo, privablja ljudi, ki imajo čas. Čas pa imajo oni, ki so v življenju že vse naredili in bi ga zdaj, pa čeprav na električnih kolesih, končno radi užili. Ter drugi, ki delajo preveč in bi se radi vsaj občasno odklopili od tegob tega sveta ter se prepustili hormonom sreče v neokrnjeni naravi, dokazujoč, da so še fit in še zdaleč ne za odpis. Pa naj to stane, kolikor hoče. Zato, naj velja za to poletje, na kolo in pivo za zdravo telo, pa zraven še za dober biznis.
). V Gorenji vasi na pumpi nafilal bidone, čeprav bi jih lahko že prej.