moja mama je tako razmišljala. hotela da gre sestra ne na gimnazijo, ker kaj če ne bo naredila. ali pa potem faksa, kamor z gimnazijo mora iti. kaj če bi šla raje na ekonomsko, da bo vsaj poklic imela, ker tisto recimo bi pa zdelala. (to so bili časi, ko je bila gimnazija ena in to klasična, zdaj ne folgam več vseh tekstilnih gimnazij in tega). zdaj je že kar nekaj save preteklo od takrat, moja sestra je starejša od mene. bi človek mislil, da je že zdavnej pozabljeno, ampak je to vseeno edina zamera, ki jo do mame goji. takrat je bil na njeni strani moj oče pa je rekel, da naj gre kamor hoče, če nau šlo, bo šla pa potem drugam, ni to neka kriza svetovnih razsežnosti. tako, da je šla na gimnazijo in potem naprej na MF, kjer je tudi doktorirala. Ampak mami se je 20 let nazaj bala, da bo punca brez poklica, ker mogoče ni dovolj sposobna. da bo za ziher pa to...
staršem je itak težko oceniti sposobnost svojega mulca, ker prvič ga gleda z drugimi očmi in drugič ker nima nikakršnega vplogleda kam paše (niso to neki učitelji in strokovni delavci, ki vidijo in precenijo na stotine otrok, pa ga nekam lahko rangirajo). ni fajn, da se otroka preveč forsira, ampak to lažje razumem, kot da se ga dol tlači...
No, če ne drugega, je bilo to enkrat in edinkrat, da je naša mami priznala svojo drugače pregovorno "nezmotljivost". Ne vem, če ja ta ženska sicer kdaj priznala, da se moti.
in to redno v 1 poizkusu vse... 
