Imam kolege, ki v Dubaju ali Abu Dhabiju živijo že vrsto let in so videti zadovoljni.
V Dubaju se več dogaja, Abu Dhabi je bolj umirjen.
Sam sem bil tam enkrat (leta 2007) in nisem bil prav preveč navdušen.
Promet je bil obupen. Sredi noči je trajalo eno uro in pol, da sem s taksijem sploh prišel z letališča.
Zjutraj so ceste zablokirane proti mestu, zvečer pa ven iz mesta.
Skoraj pol leta je prevroče, da bi kaj počel na prostem.
Za koga, ki je povsem zadovoljen, če prosti čas preživlja v shopping mallu ali v baru, to najbrž ni preveč moteče. Jaz pa rad kdaj splezam na kako goro, grem na jogging in sem nasploh čimveč aktiven zunaj. Ne predstavljam si, da bi tam živel z družino. Sploh z otrokoma, ki sta tu navajena, da se ves dan podita na prostem.
Rad se tudi usedem v avto in se zapeljem po Evropi. Do Avstrije, Nemčije, Nizozemske itd.
Tam se da zapeljati edino v Oman (Saud. Arabija ne pride v poštev).
Emirati so sicer ena bolj naprednih dežel v tistem koncu, ampak vseeno imajo skorajda sužnjelastniški sistem. Množice brezpravnih in mizerno plačanih delavcev iz jugovzhodne Azije garajo na gradbiščih, opravljajo težaška in umazana dela ali pa strežejo bogatim domačinom.
Dežele po mojem okusu so čisto drugačne - take, kjer je družbena blaginja bolj enakomerna (recimo Skandinavija).
Tu in tam sem v shopping mallih sicer videl tudi kako dekle v kratkem krilcu, ampak odnos do lepšega spola je vseeno dokaj srednjeveški.
To ni okolje, kjer bi želel, da odraščata moja otroka.
V bistvu ne najdem nobene svetle točke, zaradi česar bi želel tam živeti.
Pred slabim letom dni so mi ponudili delo v Emiratih (po želji Dubai ali Abu Dhabi). Ponudba: 100k USD (celoten package). Odgovoril sem, da za manj kot 150k USD ne pridem. Predvidevam, da bi se naj v tem trenutku začel pogajati z njimi in bi se srečali nekje vmes. Ampak sem jim še enkrat povedal, da je 150k USD minimum in smo zaključili debato.
V Dubaju se več dogaja, Abu Dhabi je bolj umirjen.
Sam sem bil tam enkrat (leta 2007) in nisem bil prav preveč navdušen.
Promet je bil obupen. Sredi noči je trajalo eno uro in pol, da sem s taksijem sploh prišel z letališča.
Zjutraj so ceste zablokirane proti mestu, zvečer pa ven iz mesta.
Skoraj pol leta je prevroče, da bi kaj počel na prostem.
Za koga, ki je povsem zadovoljen, če prosti čas preživlja v shopping mallu ali v baru, to najbrž ni preveč moteče. Jaz pa rad kdaj splezam na kako goro, grem na jogging in sem nasploh čimveč aktiven zunaj. Ne predstavljam si, da bi tam živel z družino. Sploh z otrokoma, ki sta tu navajena, da se ves dan podita na prostem.
Rad se tudi usedem v avto in se zapeljem po Evropi. Do Avstrije, Nemčije, Nizozemske itd.
Tam se da zapeljati edino v Oman (Saud. Arabija ne pride v poštev).
Emirati so sicer ena bolj naprednih dežel v tistem koncu, ampak vseeno imajo skorajda sužnjelastniški sistem. Množice brezpravnih in mizerno plačanih delavcev iz jugovzhodne Azije garajo na gradbiščih, opravljajo težaška in umazana dela ali pa strežejo bogatim domačinom.
Dežele po mojem okusu so čisto drugačne - take, kjer je družbena blaginja bolj enakomerna (recimo Skandinavija).
Tu in tam sem v shopping mallih sicer videl tudi kako dekle v kratkem krilcu, ampak odnos do lepšega spola je vseeno dokaj srednjeveški.
To ni okolje, kjer bi želel, da odraščata moja otroka.
V bistvu ne najdem nobene svetle točke, zaradi česar bi želel tam živeti.
Pred slabim letom dni so mi ponudili delo v Emiratih (po želji Dubai ali Abu Dhabi). Ponudba: 100k USD (celoten package). Odgovoril sem, da za manj kot 150k USD ne pridem. Predvidevam, da bi se naj v tem trenutku začel pogajati z njimi in bi se srečali nekje vmes. Ampak sem jim še enkrat povedal, da je 150k USD minimum in smo zaključili debato.
