Po dveh desetletjih "izogibanja" Indiji (vmes sva prepotovala večji del JV Azije) sva lani
( Indija za pokušino - Goa (februar 2012) ) končno le odpotovala tudi na to podcelino in bila navdušena. Zato sva letos ponovila vajo. Še vedno nisva šla v tiste za popotnika "najtežje" dele Indije (to puščava za prihodnja leta), ampak sva se odločila za, kot pravijo, najlepši del Indije, Keralo, ki je znana po začimbah, dobri hrani in po BackWaters v bližini mesta Kochi. Morja z lepimi in prostranimi plažami pa tam kot da nimajo, vsaj tako bi lahko sodil po vodiču Lonely Planet. Pa seveda ni tako, še dobro, saj obožujeva neskončne prazne plaže, z morjem, ki ima temperaturo preko 28 stopinj.
Tudi tokrat je pot trajala praktično 3 tedne: štartala sva iz Ljubljane in tako preko Franfurta in Dohe "končala" v Kochiju (nazaj pa podobno, le da je Frankfurt zamenjal Munchen). Let v ta del Indije je sorazmerno kratek (če ga primerjamo z dolžino letov v druge del JV Azije), cena okrog 800 EUR pa tudi ni bila pretirana. Ker sva v Indiji pristala sredi noči in je letališče kakih 40 km od mesta Kochi, sva se že prej dogovorilaz lastnikom enega od homestayev, da naju pride iskat, ki naju je nato odplejal v mesto, kjer sva pristala. In to je bilo vse, kar sva se dogovorila vnaprej. Vse naslednje poti in prevozna sredstva sva nato izbirala po trenutnem navdihu, sva pa imela generalni plan, da si ogledava zahodni del Kerale, vse do njene najjužnejše točke, mesta Kovalam.
Tudi Kerala seveda ni tista tipična Indija, ki jo vidimo na TV, ko nam kažejo obupno revščino in onesnaženost. Seveda se kaj takega, v manjšem merilu, vidi tudi tam, vendar pa je Kerala je najbolj
urejena država v Indiji, na oblasti pa so, indijski komunisti.
Železnice so prav posebno poglavje. Tokrat sva brez vnaprejšnjih rezervacij uspela dobiti vozovnice
za vlake za prav vse destinacije, ki sva jih obiskala. Ko sva lani sva iskala vozovnice, pa je bilo
menda vse zasedeno in rezervirano za mesece vnaprej. Letos pa sva v mestu Allepy najela sobo le 100
m od železniške postaje in zato imela možnost naštudirati njihov sistem. Res je, da ko prideš na
postajo vozovnic ne moreš dobiti, ker naj bi bile že vse rezervirane in plačane tedne in mesece
vnaprej, vendar pa so sedaj uvedli sitem, ki ga imenujejo Tatkal (nihče mi ni znal povedati kaj to
pomeni) in ki začne delovati ob 10ih dopoldan. Preko tega sistema pa lahko dobiš vozovnice za dan ali dva naprej, le 150 rupij (cca 2 EUR) je potrebno doplačat. Skratka, če bi to vedela lani, ...., pa nisva.
Letos sva na ta način preizkusila vse vrste vlakov in kategorij, od luksuza z AC, do vagonov, kjer
je bilo 5 ljudi na kvadratni meter, na treh višinskih nivojih. To slednje na TV izgleda grozno, v
resnici in za krajše razdalje (ura do dve), je pa čisto sprejemljivo in zanimivo.
Skratka, potovanja med kraji, plažami in znamenitostmi so minila brez problemov in tekoče, hrana je,
vsaj zame, še vedno najboljša na svetu. Pa letos v vsem času tam mesa (razen kake ribice v kariju,
seveda) nisem niti poizkusil. Pa niti pod razno nisem vegetarijanec, ampak k vsem tistim karijem in
masalam meso (in tud alkohol) enostavno ne paše. Jedla sva najraje tam, kjer jedo domačini, ker je
tam hrana sveža in najboljša, pa nisva staknila niti ene prebavne motnje, kaj šele okužbe.
Aja, morje: v vodičih plaže omenjajo le v Varkali in Kovalamu, sva pa najlepše (ogromne in prazne z res toplim morjem) našla zahodno od mesta Allepy, ki je poznano po najlepših BackWaters v Indiji. Gre pa za ogromno jezero z mnogo otoki, otočki, prekopi, parki, nasadi začimb (večina izgleda kot plevel), itd. Praktično ves turizem Kerale je usmerjen le na trženje tega. Kljub temu, da imajo plaž vsaj toliko kot v Goi, pa jih v Kerali tržijo le v Varkali in Kovalamu. Obisk slednjega pa močno odsvetujem, saj so kraj preplavili Rusi in kot je v takih primerih po celem svetu, se tam pogoji bivanja poslabšajo, cene vsega močno zvišajo, izbira in kvaliteta hrane pa pade tako, da ne moreš verjeti, da si še vedno v Indiji. Prav tako je v Kovalamu narava skoraj popolnoma uničena. Na srečo pa je Varkala še vedno sprejemljiva in res nekaj posebnega.
Začetek na Brniku (to je vsa najina prtljaga)
in preko Dohe v Kochi
Kochi je znan po
sončni zahod v Kochiju
backwaters JV od Kochija
kosilo
domačin
plaža, zahodno od Allepyja
eno od najinih lokalnih prevoznih sredstev
večerja
tudi tak spomenik najdeš v Indiji
celo za otroke s posebnimi potrebami je poskrbljeno
sončni zahod
tipična železniška postaja
Vlaki
študentki zadnjega letnika stomatologije, ki sta nama med večurnim potovanjem povedali o Indiji vse, kar naju je zanimalo in tudi vse, kar Indijci želijo, da mi vemo o njih
Kovalam
Varkala
To je le majhen del posnetega materiala. Malce več je na
- http://www.flickr.com/photos/primozp/sets/72157633777201039
- http://www.flickr.com/photos/primozp/sets
Ostalih 1000 in nekaj fotk ter filmčkov pa je v arhivu.
( Indija za pokušino - Goa (februar 2012) ) končno le odpotovala tudi na to podcelino in bila navdušena. Zato sva letos ponovila vajo. Še vedno nisva šla v tiste za popotnika "najtežje" dele Indije (to puščava za prihodnja leta), ampak sva se odločila za, kot pravijo, najlepši del Indije, Keralo, ki je znana po začimbah, dobri hrani in po BackWaters v bližini mesta Kochi. Morja z lepimi in prostranimi plažami pa tam kot da nimajo, vsaj tako bi lahko sodil po vodiču Lonely Planet. Pa seveda ni tako, še dobro, saj obožujeva neskončne prazne plaže, z morjem, ki ima temperaturo preko 28 stopinj.
Tudi tokrat je pot trajala praktično 3 tedne: štartala sva iz Ljubljane in tako preko Franfurta in Dohe "končala" v Kochiju (nazaj pa podobno, le da je Frankfurt zamenjal Munchen). Let v ta del Indije je sorazmerno kratek (če ga primerjamo z dolžino letov v druge del JV Azije), cena okrog 800 EUR pa tudi ni bila pretirana. Ker sva v Indiji pristala sredi noči in je letališče kakih 40 km od mesta Kochi, sva se že prej dogovorilaz lastnikom enega od homestayev, da naju pride iskat, ki naju je nato odplejal v mesto, kjer sva pristala. In to je bilo vse, kar sva se dogovorila vnaprej. Vse naslednje poti in prevozna sredstva sva nato izbirala po trenutnem navdihu, sva pa imela generalni plan, da si ogledava zahodni del Kerale, vse do njene najjužnejše točke, mesta Kovalam.
Tudi Kerala seveda ni tista tipična Indija, ki jo vidimo na TV, ko nam kažejo obupno revščino in onesnaženost. Seveda se kaj takega, v manjšem merilu, vidi tudi tam, vendar pa je Kerala je najbolj
urejena država v Indiji, na oblasti pa so, indijski komunisti.
Železnice so prav posebno poglavje. Tokrat sva brez vnaprejšnjih rezervacij uspela dobiti vozovnice
za vlake za prav vse destinacije, ki sva jih obiskala. Ko sva lani sva iskala vozovnice, pa je bilo
menda vse zasedeno in rezervirano za mesece vnaprej. Letos pa sva v mestu Allepy najela sobo le 100
m od železniške postaje in zato imela možnost naštudirati njihov sistem. Res je, da ko prideš na
postajo vozovnic ne moreš dobiti, ker naj bi bile že vse rezervirane in plačane tedne in mesece
vnaprej, vendar pa so sedaj uvedli sitem, ki ga imenujejo Tatkal (nihče mi ni znal povedati kaj to
pomeni) in ki začne delovati ob 10ih dopoldan. Preko tega sistema pa lahko dobiš vozovnice za dan ali dva naprej, le 150 rupij (cca 2 EUR) je potrebno doplačat. Skratka, če bi to vedela lani, ...., pa nisva.
Letos sva na ta način preizkusila vse vrste vlakov in kategorij, od luksuza z AC, do vagonov, kjer
je bilo 5 ljudi na kvadratni meter, na treh višinskih nivojih. To slednje na TV izgleda grozno, v
resnici in za krajše razdalje (ura do dve), je pa čisto sprejemljivo in zanimivo.
Skratka, potovanja med kraji, plažami in znamenitostmi so minila brez problemov in tekoče, hrana je,
vsaj zame, še vedno najboljša na svetu. Pa letos v vsem času tam mesa (razen kake ribice v kariju,
seveda) nisem niti poizkusil. Pa niti pod razno nisem vegetarijanec, ampak k vsem tistim karijem in
masalam meso (in tud alkohol) enostavno ne paše. Jedla sva najraje tam, kjer jedo domačini, ker je
tam hrana sveža in najboljša, pa nisva staknila niti ene prebavne motnje, kaj šele okužbe.
Aja, morje: v vodičih plaže omenjajo le v Varkali in Kovalamu, sva pa najlepše (ogromne in prazne z res toplim morjem) našla zahodno od mesta Allepy, ki je poznano po najlepših BackWaters v Indiji. Gre pa za ogromno jezero z mnogo otoki, otočki, prekopi, parki, nasadi začimb (večina izgleda kot plevel), itd. Praktično ves turizem Kerale je usmerjen le na trženje tega. Kljub temu, da imajo plaž vsaj toliko kot v Goi, pa jih v Kerali tržijo le v Varkali in Kovalamu. Obisk slednjega pa močno odsvetujem, saj so kraj preplavili Rusi in kot je v takih primerih po celem svetu, se tam pogoji bivanja poslabšajo, cene vsega močno zvišajo, izbira in kvaliteta hrane pa pade tako, da ne moreš verjeti, da si še vedno v Indiji. Prav tako je v Kovalamu narava skoraj popolnoma uničena. Na srečo pa je Varkala še vedno sprejemljiva in res nekaj posebnega.
Začetek na Brniku (to je vsa najina prtljaga)
in preko Dohe v Kochi
Kochi je znan po
sončni zahod v Kochiju
backwaters JV od Kochija
kosilo
domačin
plaža, zahodno od Allepyja
eno od najinih lokalnih prevoznih sredstev
večerja
tudi tak spomenik najdeš v Indiji
celo za otroke s posebnimi potrebami je poskrbljeno
sončni zahod
tipična železniška postaja
Vlaki
študentki zadnjega letnika stomatologije, ki sta nama med večurnim potovanjem povedali o Indiji vse, kar naju je zanimalo in tudi vse, kar Indijci želijo, da mi vemo o njih
Kovalam
Varkala
To je le majhen del posnetega materiala. Malce več je na
- http://www.flickr.com/photos/primozp/sets/72157633777201039
- http://www.flickr.com/photos/primozp/sets
Ostalih 1000 in nekaj fotk ter filmčkov pa je v arhivu.
Nazadnje urejeno:
