Infrastrukturno ministrstvo je potrdilo, da je od ameriške strani prejelo nov delovni osnutek medvladnega sporazuma o sodelovanju na področju jedrske energije. Stari osnutek sporazuma je s spleta umaknilo, zahtevo za dostop do novega dokumenta zavrnilo.
Hlapec Jernej in njegova pravica
Prevod:
zakaj so postopki pri JEK 2 tako izrazito netransparentni ter prikriti pred očmi javnosti. Odločevalci prikrivajo dokumente preprosto zato, ker bi ekonomska in tehnološka dejstva trenutne svetovne gradnje jedrskih elektrarn takoj razgalila nesmiselnost njihove politične izbire.
Podatki o ceni gradnje na 1 MW električne moči jasno kažejo, zakaj so postopki pri JEK 2 netransparentno prirejeni:
Kitajska (CNNC - Hualong One) in Rusija (Rosatom - VVER): Gradita najhitreje in edini znotraj obljubljenih finančnih okvirjev. Cena znaša med 2 in 4 milijone USD na MW. Rosatom kljub sankcijam ostaja globalno dominanten, saj Zahod nima lastnih zmogljivosti za obogatenje urana.
Južna Koreja (KEPCO): Dosega konkurenčno ceno okoli 3,5 do 4,5 milijona USD na MW (kot dokazuje projekt Barakah), vendar so Korejci tehnološko blokirani zaradi ameriških patentnih tožb.
Francija (EDF - EPR): Projekti v Flamanvillu in Hinkley Pointu beležijo astronomske podražitve, cena na MW pa se je povzpela na 8 do 12 milijonov USD.
ZDA (Westinghouse - AP1000): Realizirane gradnje (npr. Vogtle) so po stečajih in preoblikovanjih dosegle svetovni rekord – preko 15 milijonov USD na MW.
Forsiranje Američanov, ki sami nimajo operativne sposobnosti in izsiljujejo celo Korejce, pomeni, da Slovenija zavestno kupuje najdražjo in najmanj zanesljivo opcijo na trgu. Brez odprte primerjave cen celotnega življenjskega cikla in jasne izstopne strategije silimo v investicijo, ki bo s lahkoto presegla 30 milijard evrov in dolgoročno pokopala slovenske javne finance.
Da bomo točni: Naš javni dolg praktično podvojimo.
Poleg tega velja:
Za celovito razumevanje te energetske kapitulacije pa moramo pogledati še tretjo, najbolj skrito past: lobistični inženiring in finančno zanko, v katero nas prostovoljno potiskajo. Podpisovanje tajnih medvladnih sporazumov z ZDA ni tehnološka, temveč čista geopolitična odločitev, sprejeta pod pritiski tujih ambasad.
Slovenija nima 30 milijard evrov. To pomeni, da nas bo izbira Westinghousea prisilila v najemanje astronomskih kreditov pri tujih finančnih institucijah. Odiranje pri živi koži se ne bo zgodilo le pri sami gradnji, ampak skozi oderške obresti in pogoje financiranja, ki bodo narekovali našo proračunsko politiko za naslednja desetletja.
Hkrati se zavestno zamolči dejstvo, da z nakupom ameriške tehnologije ne kupujemo avtonomije, ampak doživljenjsko odvisnost. Slovenija nima lastnega kadra, operativnega znanja in industrijske baze, da bi takšen projekt nadzirala. Vsak rezervni del, vsaka programska posodobitev in vsak remont bodo naslednjih 60 let potekali izključno pod ameriškimi pogoji in po njihovih cenah.
Ameriški jedrski lobi je znan po tem, da začetne pogodbe zaklene z ekskluzivnimi klavzulami, ki kasneje onemogočajo kakršnokoli konkurenco pri vzdrževanju – s tem pa iz igre vnaprej izločijo celo Južne Korejce ali Japonce, čeprav slednji delujejo ravno na podlagi ameriških licenc in bi lahko ponudili bistveno bolj zanesljivo izvedbo.
Ko vse povežemo v celoto – od birokratskega prikrivanja dokumentov, preko lažne zahodne "avtonomije", pa do finančnega podjarmljenja države –, postane jasno, da je JEK 2 v tej obliki projekt za likvidacijo slovenske ekonomske suverenosti. Kdor to podpira brez javnih razpisov, zavestno sodeluje pri ropu prihodnjih generacij.