Kdo bo Nemčijo rešil pred samouničenjem?
Nemško gospodarstvo je v recesiji, vsi indeksi poslovnih sentimentov so globoko v rdečem, obseg proizvodnje energetsko intenzivnih dejavnosti je za 10 do 20 odstotkov nižji kot leta 2019, celo nižji kot v času covida, število stečajev je na rekordni ravni, dve petini podjetij razmišlja o relokaciji v tujino ali pa so to že storila. Zakaj je Nemčija postala največji bolnik Evrope?
Najkrajši odgovor je: vladni zeleni energetski prehod, križan z odzivom na ukrajinsko vojno.
Najprej se je Nemčija povsem prostovoljno samopoškodovala z napačno energetsko politiko, kjer je z zapiranjem jedrskih elektrarn in prehodom na obnovljive vire sonca in vetra za več kot polovico dvignila cene električne energije. Nakar je prek vzvodov v evropski komisiji v isto nepremišljeno norost kvazizelenega prehoda s fosilnih na obnovljive vire za seboj potegnila še ostale članice EU.
V tretjem koraku sta Nemčija in evropska komisija družno z napačnim odzivom na vojno v Ukrajini Evropo še odrezali od poceni ruskega zemeljskega plina. Članice EU so, razen redkih izjem, ruski zemeljski plin zamenjale za dražji utekočinjeni plin iz ZDA in iz Rusije (letos povečanje za 40 odstotkov glede na isto obdobje 2019). S tem so evropsko industrijo in potrošnike podvrgle nekajkratnemu dvigu cen plina. Nemška energetsko intenzivna podjetja, na čelu z gigantom BASF, ob takšnih cenah plina in elektrike ne morejo biti konkurenčna, zato so najprej zmanjšala proizvodnjo, zaprla nekaj obratov in prenesla proizvodnjo na Kitajsko. Vse skupaj je v kulminaciji Evropo vrglo v stagnacijo (ob povišani inflaciji), Nemčijo pa v recesijo in deindustrializacijo.
Mnogi komentatorji se sprašujejo, kaj se je zgodilo z državo, ki je veljala za vzor racionalnosti in utemeljevanja odločitev na dejstvih, podprtih s stroko in znanostjo. Vendar je v resnici nemška racionalnost, utemeljena na stroki, bolj mit kot realnost.
Tipičen primer je doktrina varčevanja na narodnogospodarski ravni, ki jo je Nemčija v času največje finančne krize po drugi svetovni vojni prek evropske komisije po letu 2010 vsilila vsem članicam EU. Za to doktrino ni nobene ne teoretske ne empirične potrditve. Gre zgolj za ideologijo. Vsak študent ekonomije, ki je absolviral predmet makroekonomije v drugem letniku, vam bo znal sredi noči to doktrino logično razcefrati kot ekonomsko norost.
Podoben primer je nemški energiewende, ki ga je leta 1980 v javni diskurz uvedla publikacija nemškega Öko-Instituta, ki so ga financirale skrajne okoljske in verske organizacije. Glavna teza: gospodarska rast je mogoča brez povečane porabe energije in treba je popolnoma opustiti jedrsko energijo in nafto. Retoriko je prevzelo nemško ministrstvo za okolje. Leta 2010 je nemški vladni dokument še dopuščal jedrsko energijo v tranziciji k obnovljivim virom, toda nesreča v Fukušimi je pospešila proces in do letos je Nemčija predčasno zaprla vseh 17 jedrskih elektrarn ter uvaža manjkajočo elektriko.
Najbolj fascinantno pri energiewende je dvoje. Prvič, da nima nobene znanstvene podlage. Nihče še ni teoretično dokazal, da je mogoče elektroenergetski sistem stabilno upravljati zgolj na podlagi spremenljive energije vetra in sonca. In drugič, prehod na energijo vetra in sonca ne prinaša bistvenega razogljičenja, saj je treba nadomestno energijo v času, ko ni sonca in vetra, ter za regulacijo sistema proizvajati s fosilnimi viri (premog, plin).
Energiewende je vrhunski nateg. Toda težava je, ker to ni več samo nemški problem. Nemško gospodarstvo je motor Evrope, ki prek mreže dobavnih verig integrira precejšen del vzhodne, srednje in južne Evrope. Nemčija s svojo politično sproženo samomorilsko deindustrializacijo s seboj v brezno vleče pretežni del Evrope.
Potem je tu še geopolitični problem: kako bo v situaciji, ko vodstvo EU propagira strateško odcepljanje od Kitajske in zmanjševanje tveganj s premikom proizvodnje ključnih komponent nazaj v Evropo, ta ista EU lahko izvedla zeleni in tehnološki prehod, če ne bo imela zagotovljenih domačih ključnih materialov? Teh pa ob tako visokih cenah energije ne more imeti.
Izkušnje kažejo, da Nemci svoje zmote ne bodo spoznali. Niso je glede doktrine varčevanja. Če ne bi bilo Maria Draghija na čelu ECB, ki je s kupovanjem obveznic omogočila znižanje cene refinanciranja šibkejšim evrskim državam, bi evrska monetarna unija razpadla. Danes nemški finančni minister spet predlaga novo rundo politike varčevanja.
Torej, kdo bo Nemčijo rešil pred samouničenjem in posledično nas? Glede na izkušnje se zdi, da mora EU najprej skozi novo bolečino recesije, ki bo zaostrila zavedanje problema visokih cen energije za preživetje Evrope. In priti mora do spremembe na vrhu evropske komisije. Prihodnje leto so evropske volitve. Če bodo bolj uspešne desne stranke in če bo Francija dobila večjo vlogo, obstaja možnost, da se tej »solarni norosti« vzame veter iz jader. Dovolj je, da se uradna narativa glede energetskega prehoda premakne z obnovljivih na nizkoogljične vire. In seveda, vojna v Ukrajini se mora končati ter z njo nesmiselne, samouničujoče sankcije glede uvoza ruskih energentov.
Sem optimist? Ne, ker smo v teh nekaj letih zanemarili razvoj. Kitajska je v dveh letih razvila lastne 7-nanometrske čipe in postala strateško neodvisna glede visokih tehnologij, Evropa pa se je namesto tega ukvarjala s solarno norostjo in samouničevalno prepovedjo uvoza ruskih energentov. Evropa je tehnološko zaostala, njen geopolitični položaj pa strmo upada. Upam pa, da s političnimi spremembami te trende vsaj omilimo.
***
Mnogi komentatorji se sprašujejo, kaj se je zgodilo z državo, ki je veljala za vzor racionalnosti in utemeljevanja odločitev na dejstvih, podprtih s stroko in znanostjo. Vendar je v resnici nemška racionalnost, utemeljena na stroki, bolj mit kot realnost.
(pa še kaj drugega)
www.youtube.com
euobserver.com
