Ker sta bila mulc in smrklja v šoli pridna, smo lansko poletje rekli: "Pa gremo za nagrado v Europa Park!"
In smo se spakirali in zbasali v avto ter šli na pot.
Po nekaj urah poti smo bili že nekoliko utrujeni in še okolica je bila videti lepa, zato smo sklenili: "Pa si malce odpočijmo."
Kje sploh smo?
Salzkammergut. Hallstatt.
V strmo pobočje ob jezeru ugnezdena vas, kjer že čez tri tisoč let v rudniku kopljejo sol. Hallstattski rudnik soli je najstarejši na svetu.
Vas ima na strmem pobočju tako malo prostora, da so svoje čase morali vsakih deset let izkopati kosti pokojnikov na vaškem pokopališču in jih premestiti v kostnico ter s tem narediti prostor za nove pogrebe.
Salzkammergut je znan po rudnikih soli in po lepih jezerih.
Hallstattsko jezero je med manjšimi, druga znana jezera v regiji so Traunsee, Attersee, Mondsee, Wolfgangsee in Fuschlsee. Največji kraj v Salzkammergutu je Bad Ischl, kjer je imel svoje čase poletno rezidenco cesar Franc Jožef. Prav tukaj je v svoji vili 28. julija 1914 podpisal vojno napoved Srbiji in s tem sprožil prvo svetovno vojno.
Ogled rudnika je bil zanimiv. najbolj sem si zapomnil moža v soli, mumificirano truplo, ki so ga našli rudarji leta 1734. Truplo je bilo
zakopano vsaj 700 let - ubožca je verjetno zasulo med rudarjenjem.
Zapomnil sem si tudi ogromne ponve za vrelo vodo premera več metrov. V teh ponvah so noč in dan prekuhavali nakopano rudo, da bi izločili sol. Včasih je kak nesrečnik ponoči, ko je dežural in so vsi drugi spali, padel noter v krop. In so ga skuhanega in zmehčanega našli šele zjutraj.
Šli smo tudi na izlet v Salzburg.
Po nekaj dneh v Hallstattu se nam je zazdelo, da tako ne bomo prišli do Europa Parka. Ubrali smo nekoliko drugačno smer, malce bolj proti jugu. In smo prišli do Heiligenbluta.
Zapeljali smo se po Grossglockner Hochalpenstrasse - najprej do Kaiser Franz Josefs Höhe.
Grossglockner je bil skrit za oblaki, smo si pa ogledali muzej avtomobilov.
Naslednja postaja je bila Edelweiss Spitze (2571 m), najvišja točka na grossglocknerski cesti.
Takole je pa videti prelaz Hochtor (2504 m).
Še nekaj slik iz Heiligenbluta in okolice.
Na poti smo bili že kar nekaj časa, pa nismo prišli dlje od Avstrije. Če hočemo priti do Europa Parka, bo treba spet na pot.
Tokrat smo jo ubrali proti Dolomitom v Italiji.
Tole je Passo Giau (2236 m) - čez ta prelaz smo se pripeljali do vasi Selva di Cadore, kjer smo se utaborili za nekaj dni.
Ogledali smo si Cortino.
Iz Cortine smo mimo gore Cristallo (3221 m) šli do Misurine.
Vsak dan smo šli na kak izlet. Hoteli smo si ogledati Marmolado (3343 m), najvišji vrh Dolomitov.
Pa nismo imeli sreče, spet je bilo preveč oblakov.
Ob jezeru Lago Fedaia je spodnja postaja žičnice proti Marmoladi.
Čez Passo Pordoi (2250 m) smo se vrnili v Selvo di Cadore.
Mislim, da je tole pogled na Alleghe.
Nad Selvo di Cadore se dviga mogočni Monte Pelmo (3168 m).
Spet je napočil čas, da nadaljujemo pot.
Iz osrčja Dolomitov smo šli čez Karerpass oz. Passo di Costalunga (1753 m).
Na poti proti Bolzanu je ob cesti lepo jezerce Karersee.
Do obale jezera ni možno priti, obkroža ga ograja.
Najbrž je zato tako lepo.
Iz province Belluno smo prišli v Južno Tirolsko, kjer mi je bilo zelo všeč. Sem bo treba še priti za dlje časa.
Južno Tirolsko je dobila Italija po prvi svetovni vojni kot nagrado za prestop na stran antante, vendar je področje še danes italijansko le formalno.
Vidi se, da je regija ekonomsko uspešna - najbrž posledica germanske učinkovitosti.
Južni Tirolci uživajo precejšnjo stopnjo avtonomije in 90% pobranih davkov ostane v regiji.
Lepa mesta kot npr. Bozen in Meran, lepa pokrajina in zelo visoke gore - najvišji je 3905 m visoki Ortler.
Z Južnega tirolskega nas je pot vodila čez prelaz Stilfserjoch proti Bormiu. V jeziku italijanskih okupatorjev se temu prelazu reče Passo Stelvio. Gre za najvišji asfaltiran cestni prelaz v vzhodnih Alpah - visok je celih 2757 m.
Stilfserjoch je bil najvišja točka na naši poti.
Najvišji asfaltiran cestni prelaz v Alpah je sicer Col de l'Iseran (2770 m) v Franciji.
Ob vznožju prelaza je v vasi Stilfs (Stelvio) hotel slovitega smučarskega prvaka Gustava Thoenija.
Po strmi in ovinkasti cesti smo le prilezli na vrh Stilfserjocha.
Vreme je bilo lepo in imeli smo razgled na mogočni Ortler.
Pot smo nadaljevali skozi Bormio ter Tirano in proti Švici.
Tudi v Švici smo prečkali nekaj visokih alpskih prelazov - prvi je bil Bernina Pass (2328 m).
Čez Bernina Pass je speljana železniška proga - mislim, da je to najvišja železnica v Evropi.
Proga čez Bernina Pass povezuje švicarsko mesto Chur z italijanskim mestom Tirano.
S prelaza Bernina smo se spustili do jezera Silvaplana in mondenega mesta St. Moritz.
Ustavili smo se v kraju Disentis, kjer smo prebili nekaj dni.
Nad Disentisom je Oberalp Pass, visok 2044 m.
Tudi čez Oberalp Pass je speljana železnica.
Prelaz je znan tudi po tem, da se da od tam iti na pohod do jezera Tomasee, ki velja za izvir Rena.
Še nekaj slik iz Disentisa.
Po nekaj dneh Švice smo si končno rekli: Kako daleč pa sploh še imamo do Europa Parka?
Po zemljevidu sodeč okoli štiri ure.
Zdaj je pa res že čas, da gremo tja, saj smo na poti že skoraj tri tedne.
In smo čez Susten Pass (2264 m) in skozi mesto Luzern zavili proti Nemčiji.
Pot skozi Švico in Nemčijo je bila spet zelo lepa. Tudi v te kraje se moramo nekoč vrniti za dlje časa.
Zvečer smo končno bili na cilju in naslednji dan je bil na vrsti ogled Europa Parka.
Mulc in smrklja sta se ves dan zabavala v Europa Parku - jaz sem pa našel nekaj zase na parkirišču.
Zdaj nas je čakala le še dolga in zapletena pot nazaj domov...
In smo se spakirali in zbasali v avto ter šli na pot.
Po nekaj urah poti smo bili že nekoliko utrujeni in še okolica je bila videti lepa, zato smo sklenili: "Pa si malce odpočijmo."
Kje sploh smo?
Salzkammergut. Hallstatt.
V strmo pobočje ob jezeru ugnezdena vas, kjer že čez tri tisoč let v rudniku kopljejo sol. Hallstattski rudnik soli je najstarejši na svetu.
Vas ima na strmem pobočju tako malo prostora, da so svoje čase morali vsakih deset let izkopati kosti pokojnikov na vaškem pokopališču in jih premestiti v kostnico ter s tem narediti prostor za nove pogrebe.
Salzkammergut je znan po rudnikih soli in po lepih jezerih.
Hallstattsko jezero je med manjšimi, druga znana jezera v regiji so Traunsee, Attersee, Mondsee, Wolfgangsee in Fuschlsee. Največji kraj v Salzkammergutu je Bad Ischl, kjer je imel svoje čase poletno rezidenco cesar Franc Jožef. Prav tukaj je v svoji vili 28. julija 1914 podpisal vojno napoved Srbiji in s tem sprožil prvo svetovno vojno.
Ogled rudnika je bil zanimiv. najbolj sem si zapomnil moža v soli, mumificirano truplo, ki so ga našli rudarji leta 1734. Truplo je bilo
zakopano vsaj 700 let - ubožca je verjetno zasulo med rudarjenjem.
Zapomnil sem si tudi ogromne ponve za vrelo vodo premera več metrov. V teh ponvah so noč in dan prekuhavali nakopano rudo, da bi izločili sol. Včasih je kak nesrečnik ponoči, ko je dežural in so vsi drugi spali, padel noter v krop. In so ga skuhanega in zmehčanega našli šele zjutraj.
Šli smo tudi na izlet v Salzburg.
Po nekaj dneh v Hallstattu se nam je zazdelo, da tako ne bomo prišli do Europa Parka. Ubrali smo nekoliko drugačno smer, malce bolj proti jugu. In smo prišli do Heiligenbluta.
Zapeljali smo se po Grossglockner Hochalpenstrasse - najprej do Kaiser Franz Josefs Höhe.
Grossglockner je bil skrit za oblaki, smo si pa ogledali muzej avtomobilov.
Naslednja postaja je bila Edelweiss Spitze (2571 m), najvišja točka na grossglocknerski cesti.
Takole je pa videti prelaz Hochtor (2504 m).
Še nekaj slik iz Heiligenbluta in okolice.
Na poti smo bili že kar nekaj časa, pa nismo prišli dlje od Avstrije. Če hočemo priti do Europa Parka, bo treba spet na pot.
Tokrat smo jo ubrali proti Dolomitom v Italiji.
Tole je Passo Giau (2236 m) - čez ta prelaz smo se pripeljali do vasi Selva di Cadore, kjer smo se utaborili za nekaj dni.
Ogledali smo si Cortino.
Iz Cortine smo mimo gore Cristallo (3221 m) šli do Misurine.
Vsak dan smo šli na kak izlet. Hoteli smo si ogledati Marmolado (3343 m), najvišji vrh Dolomitov.
Pa nismo imeli sreče, spet je bilo preveč oblakov.
Ob jezeru Lago Fedaia je spodnja postaja žičnice proti Marmoladi.
Čez Passo Pordoi (2250 m) smo se vrnili v Selvo di Cadore.
Mislim, da je tole pogled na Alleghe.
Nad Selvo di Cadore se dviga mogočni Monte Pelmo (3168 m).
Spet je napočil čas, da nadaljujemo pot.
Iz osrčja Dolomitov smo šli čez Karerpass oz. Passo di Costalunga (1753 m).
Na poti proti Bolzanu je ob cesti lepo jezerce Karersee.
Do obale jezera ni možno priti, obkroža ga ograja.
Najbrž je zato tako lepo.
Iz province Belluno smo prišli v Južno Tirolsko, kjer mi je bilo zelo všeč. Sem bo treba še priti za dlje časa.
Južno Tirolsko je dobila Italija po prvi svetovni vojni kot nagrado za prestop na stran antante, vendar je področje še danes italijansko le formalno.
Vidi se, da je regija ekonomsko uspešna - najbrž posledica germanske učinkovitosti.
Južni Tirolci uživajo precejšnjo stopnjo avtonomije in 90% pobranih davkov ostane v regiji.
Lepa mesta kot npr. Bozen in Meran, lepa pokrajina in zelo visoke gore - najvišji je 3905 m visoki Ortler.
Z Južnega tirolskega nas je pot vodila čez prelaz Stilfserjoch proti Bormiu. V jeziku italijanskih okupatorjev se temu prelazu reče Passo Stelvio. Gre za najvišji asfaltiran cestni prelaz v vzhodnih Alpah - visok je celih 2757 m.
Stilfserjoch je bil najvišja točka na naši poti.
Najvišji asfaltiran cestni prelaz v Alpah je sicer Col de l'Iseran (2770 m) v Franciji.
Ob vznožju prelaza je v vasi Stilfs (Stelvio) hotel slovitega smučarskega prvaka Gustava Thoenija.
Po strmi in ovinkasti cesti smo le prilezli na vrh Stilfserjocha.
Vreme je bilo lepo in imeli smo razgled na mogočni Ortler.
Pot smo nadaljevali skozi Bormio ter Tirano in proti Švici.
Tudi v Švici smo prečkali nekaj visokih alpskih prelazov - prvi je bil Bernina Pass (2328 m).
Čez Bernina Pass je speljana železniška proga - mislim, da je to najvišja železnica v Evropi.
Proga čez Bernina Pass povezuje švicarsko mesto Chur z italijanskim mestom Tirano.
S prelaza Bernina smo se spustili do jezera Silvaplana in mondenega mesta St. Moritz.
Ustavili smo se v kraju Disentis, kjer smo prebili nekaj dni.
Nad Disentisom je Oberalp Pass, visok 2044 m.
Tudi čez Oberalp Pass je speljana železnica.
Prelaz je znan tudi po tem, da se da od tam iti na pohod do jezera Tomasee, ki velja za izvir Rena.
Še nekaj slik iz Disentisa.
Po nekaj dneh Švice smo si končno rekli: Kako daleč pa sploh še imamo do Europa Parka?
Po zemljevidu sodeč okoli štiri ure.
Zdaj je pa res že čas, da gremo tja, saj smo na poti že skoraj tri tedne.
In smo čez Susten Pass (2264 m) in skozi mesto Luzern zavili proti Nemčiji.
Pot skozi Švico in Nemčijo je bila spet zelo lepa. Tudi v te kraje se moramo nekoč vrniti za dlje časa.
Zvečer smo končno bili na cilju in naslednji dan je bil na vrsti ogled Europa Parka.
Mulc in smrklja sta se ves dan zabavala v Europa Parku - jaz sem pa našel nekaj zase na parkirišču.
Zdaj nas je čakala le še dolga in zapletena pot nazaj domov...
Ampak vidim, da se je splačalo, super!
