a sem rekel na franji piše
evo na
Pravilno pitje in prehranjevanje postane na daljših vožnjah zelo pomembno. Izkušeni kolesarji vse opravijo kar na kolesu. Če tega nismo vajeni in nam povzroča težave z ravnotežjem in držanjem smeri, pa storimo najbolje, če se na okrepčevalnih postajah ustavimo in v miru pojemo kako energetsko ploščico, spijemo napitek in napolnimo bidone ter nato vožnjo nadaljujemo. Na vožnjah, ki trajajo več kot eno uro, je priporočljivo piti elektrolitske napitke (izotonike). V toplem vremenu velja pravilo, da je potrebno na uro spiti od 500 do 600 mL napitkov. Čista voda je za dolgotrajne napore neprimerna, ker nima dovolj elektrolitov (soli), katere izgubljamo s potenjem. Pri kolesarstvu je v vročem vremenu nevarnost dehidracije izredno velika, saj se pot zaradi gibanja zraka zelo hitro suši. Žeja pa je nezanesljiv občutek in se pojavi z zaostankom, ko smo izgubili že več kot 1% telesne vode in smo torej dehidrirani. Dehidracija postane ogrožujoča in telesna aktivnost praktično nemogoča, ko izgubimo 3 do 4% telesne vode. Navadno ob tem izgubimo tudi veliko soli (elektrolitov), kar vodi do krčev in lahko tudi do bolj resnih nevroloških težav. Dehidracija nam lahko kaj hitro prijetno kolesarjenje spremeni v nočno moro, ko se nam vsak kilometer zdi daljši. Na okrepčevalnih postajah boste letos našli slane krekerje- privoščite si jih, ker vam bodo vrnili s potenjem izgubljeno sol.