To niso argumenti, ampak zakon, ki ga je pripravil že demos.
Nepremičnine ni mogoče vrniti:
1. če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za
dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja,
kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno
okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče
nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev
povezana z nesorazmernimi stroški;
2. če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali
drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale,
prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije;
3. če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče
pridobiti lastninske pravice;
4. če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma
namen izrabe prostora in nepremičnin;
5. v drugih primerih, ki jih določa ta zakon.
Ne bi smeli vrniti in bi pač izplačali odškodnino. Vendar pa so tu delali v nasprotju z zakonom, ker so vrnili in še plačali, neverjetno.
Kompleks Vrbanska mi je dobro poznan. Odkar so zapadli v dolgove in se je menjala vlada, drugi del objekta propada naprej.
Za vzgled bi si morali vzeti cesarja Jožefa II... ki je hitro ugotovil, da takšni kompleksi ne sodijo med ljudi.
Kljub temu, da je bil Jodlar se mu moramo zahvaliti, da nas je delno dekatolibaniziral.
Citat:
Jožef II Habsburško-Lotarinški (1741–1790) je bil sin Franca I Štefana Lotarinškega in bolj znane Marije Terezije. Rimsko-nemški cesar je postal po smrti očeta leta 1765. Mati mu je priznala sovladarski položaj v habsburških deželah, skupaj sta vladala od 1765 do 1780. Po smrti matere 1780 je prevzel vladavino in še 10 let samostojno vladal ter poostril reforme, ki jih je začela njegova mati. Na prestolu ga je nasledil Leopold II, toskanski vojvoda, za njim pa je postal cesar njegov sin Franc Jožef I, o katerem smo lahko brali v prejšnji številki Klasja.
Zanimiva je anekdota po ljudskem izročilu o njem, ki seže v naše kraje. Cesar Jožef II je namreč rad potoval preoblečen v kmeta med preproste ljudi. Nekoč je prišel preoblečen v berača tudi v Stično. Ogledoval si je samostansko posestvo. Proti večeru je šel h kmetu »Kafehauzarju«. Tam je spraševal o »samostancih«. Preden je šel spat, se je ponudil kmetu, da bo šel zaradi gostoljubja naslednji dan namesto njega na tlako. Zjutraj je kmet vprašal berača, ali je še pri volji, da gre na tlako. Preoblečen cesar odgovori, da se še ne mudi in zaspi nazaj. Čez čas ga kmet zopet opozori, da bo tepen zaradi njega in gre kar sam. Namišljen berač pa odhiti na Marof. Tam se je javil valptu in povedal, da je prišel na tlako namesto »Kofehauzarja«. Samostanski valpet vanj zakriči: »Sedaj prideš! Ker si toliko zamudil, jih boš pa dobil.« Že je vzdignil bič … Tedaj je cesar odpel beraški suknjič. Pred osuplim valptom so se zasvetile cesarske medalje. Kmalu potem je dal cesar odlok, da se izžene menihe iz Stične (1784).
Sicer je cesar Jožef II po letu 1782 dal v Avstriji razpustiti 800 samostanov. Med njegovimi »žrtvami« je bilo tudi 12 cistercijanskih samostanov, Stiški.
