Citat:
Pri literaturi, sploh za otroke in mladostnike, se za precej dušebrižniške izkazujemo tudi Slovenci. Večina primerov cenzuriranja zadnjih let kaže, da Slovencev ne skrbita politična in ideološka korektnost, temveč predvsem morala. Starši, posamič ali povezani, so v zadnjem desetletju pri zavodu za šolstvo in šolskem ministrstvu nekajkrat protestirali proti knjigam za otroke in mladostnike, ki so jih brali bodisi v šoli bodisi v vrtcu.
Knjige so se jim zdele sporne zaradi seksualne vsebine in ena zaradi sadizma. Leta 2002 jim ni bil všeč roman Janje Vidmar Princeska z napako, ki so ga za Cankarjevo priznanje brali učenci ob koncu osnovne šole. Dve leti zatem so od zavoda za šolstvo zahtevali, naj iz maturitetnega čtiva umakne Menuet za kitaro Vitomila Zupana. Leta 2011 se niso strinjali z romanom Na zeleno vejo Andreja Predina, ki je bil na seznamu za Cankarjevo priznanje. Več let so se vrstili protesti proti knjigam Vitana Mala, ki je bil predpisan za osnovnošolsko branje.
Pri vseh teh so bili moteči opisi spolnosti (ob tem pa še kletvice, droge, alkohol ...), pri romanu Oči Andreja Makuca pa jih je zmotil sadizem. V tem času so imeli težave tudi trije romani za odrasle, ker naj bi govorili o resničnih ljudeh in jim povzročili škodo: Modri e, 1999, Matjaža Pikala, Ko se tam gori olistajo breze, 1999, Brede Smolnikar in Čefurji raus, 2010, Gorana Vojnoviæa.