Brez pravice do zasebnosti na delovnem mestu

V luči zadnjih dogodkov, ko je očitno zasebna komunikacija zaposlenih ovira preiskavi zaplombiranih računalnikov, se sprašujem, zakaj sploh obstaja pravico do zasebnosti na delovnem mestu?

1. podjetje kupi in plača računalnik.
1a. ne kupi in plača ga zaposleni

2. podjetje ga ima za službeno uporabo
2a. zaposleni si naj za zasebno rabo omisli svoj PC in mail

Skratka, zakaj mora podjetnik tolerirati zasebno uporabo službenega računalnika in maila? Zakaj se mora na to ozirati Urad za varstvo konkurence? Zakaj pravica do zasebnih mailov in nevpogleda v to komunikacijo premaga pooblastila Urada za nadzor službene komunikacije?

In konec koncev. od kod tej državi pravica omejevati podjetja pri popolnem upravljanju z osnovnimi sredstvi?
Zaposlenim pač ni možno 100% zaupati. Nikjer, v nobenem podjetju. Jaz jim v svojem podjetju ne bi in bil bi prav vesel možnosti popolnega nadzora vsebine službenih PCjev in emailov ter razčlenjenega računa za službeni mobilnik in fiksni telefon. In sicer z NAMENOM nadzora nad tem, koga vse kličejo (s službenih številk) moji zaposleni. Zanimalo bi me tudi, kaj vsebuje njihova elektronska pošta. Morda intelektualno lastnino mojega podjetja? Zaupne podatke? Mogoč pornografijo za katero sem kot lastnik službenega PCja odgovoren. Kaj če moji zaposleni s službenega PCja in internetnega dostopa povzročijo odškodninsko tožbo proti mojemu podjetju? Bom plačal? In potem za refundacijo stroškov terjal zaposlenega? Prav tako bi želel popoln vpogled v vožnje službenega vozila.

Skratka, od kod tej državi pravica takšne zaščite pravic do zasebnosti in negiranje pravic lastnikov osnovnih sredstev ter plačnikov računov? Podjetja plačajo delavce da delajo. In pika. Torej zasebno nima mesta na delovnem mestu.

Seveda bi prespala. Z razlogom, saj je v teh primerih VEDNO kriv šef in ne zaposleni. Če je šef ali vodstvo nesposobno se zaposleni praskajo po modih. Šef mora poskrbeti za optimalno izrabo plačanih resursov (to so govoreča in včasih celo misleča bitja iz mesa in krvi, ki te stanejo xy EUR bruto bruto na uro). Če ne poskrbi ga je treba nagnati in namestiti boljšega, magari iz vrst nekdaj podrejenih.

Sem slišal za dežurstvo, brez skrbi. V naši firmi je plačano bistveno manj kot redna delovna ura. Torej se razume, da se lahko vmes popraskam po jajcih, v primeru delovne potrebe pa se moram takoj odzvati in od tiste sekunde dalje se šteje čas intervencije, ki pa je plačan bolje kor redna delovna ura. Korektno.

Nič ni narobe, če zaposleni opravi vso delo, ki mu je naloženo. Pravzaprav je zelo dobro, če je tako učinkovit, da ga opravi prej kot v 8 urah. V tem primeru me ne moti, če se med delom sprosti in nabere moči. No, del te povečane produktivnosti bom kot delodajalec izkoristil tako, da mu bom naložil še dodatno delo, he he.

Zgrešil si poanto. Mene kot delodajalca bi zelo zanimalo, kaj počne zaposleni v svojem službenem času, na službenem PCju, s službeno e-pošto, preko IP številke, ki pripada mojemu podjetju, ki za dostop tudi plačuje račune. Podjetje je lahko civilnopravno odgovorno za morebitno dokazano škodo, ki izhaja iz uporabe službene IT opreme podjetja. Torej me lahko zanima iz tega razloga. Lahko me zanima tudi iz varnostnih razlogov - ali zaposleni deli zaupne info z ostalimi sodelavci, ki nimajo pooblastil za dostop do teh informacij. Morda info deli izven hiše. Mogoče pomaga konkurenci s svojim znanjem in informacijami.. Morda pa zgolj gleda porniče in si jih downloada na službeni PC, shrani na disk in odnese domov. OK, kam bo prišel SAZAS oz tržna inšpekcija? Na sedež pravne osebe, kjer je ta človek zaposlen. Kazen bo plačalo podjetje. Recimo da zaradi razširjanja avtorsko zaščitenih vsebin.

Sedanja praksa je takšna, da mene kot delodajalca ne bi smelo zanimati kaj zasebno počne moj zaposleni v službi, na službeni opremi. Sploh nimam pooblastil, da to prebiram. lahko kvečjemu naznanim sum kaznivega dejanja policiji, ona pa z odredbo zbere dokazno gradivo. Super, a ne? Policija v firmi, ekstremni ukrepi kjer bi bil sicer možen dogovor z delavcem, blamaža, padec interne klime v podjetju, nasmehi konkurence, mediji in konec koncev izrazita škoda za renome kršilca - mojega zaposlenega, ki bi si sicer na podlagi internega postopka v podjetju morda izmazal s tem, da bi sam podal odpoved delovnega razmerja, jaz pa bi jo sprejel in se interno odpovedal kakršnim koli dodatnim ukrepom zoper delavca oz njegove kršitve.

Po mojem gre za prevlado pravice do zasebnosti, ki se zlahka zlorablja in hkrati omejuje pravico razpolaganja z osnovnimi sredstvi, ki niso last zaposlenega temveč delodajalca. Te pravice ni, je pa odgovornost. Hvala lepa za takšno pravno državo in državo, kjer so delavci zaščiteni kot svete krave. In to samo zato, ker se vedno najde nekaj % ljudi, ki sistem po balkansko zlorabljajo.

Ja, ampak ti tak dogovor podpišeš s podjetjem. Tu je pravno razmerje na relaciji zaposleni - podjetje. UVK vanj nima vstopa, po logiki nekaterih.
Še najlažje bo zapreti usta velecenjeni pooblaščenki tako, da se pred takimi ukrepi pridobi sodna odredba. Sicer pa v celoti podpiram represivne vstope v prostore podjetij. Saj jih ne moreš kar vnaprej obvestiti, da boš prišel recimo jutri. Bodo vse skrili.
V vsakem primeru je v Evropi oblast preveč prijazna do ljudi, le ti pa imajo absolutno preveč pravic.

A bejž no. Vsaj zame ZDA niso nič manj civilizirane kot Evropa. Pa še to. Sodobni delavci so moderni sužnji. Dokler morajo podjetja tekmovati na globalnem trgu bo tudi izrazit trend zmanjševanja pravic delavstva, vključno s porodniškimi dopusti, plačanim prevozom, malico, časom za malico in bolniško v prvem mesecu, kar krije delodajalec. Saj lahko delavec zavrne takšne pogoje in živi od socialne. Nihče ga ne sili v podpis pogodbe o zaposlitvi. Še manj pa si ima pravico misliti, da je kaj več kot mezdna delovna sila, ki jo plačaš da opravi delo. To še ne pomeni, da ga imaš rad in da ti bo on krojil tvoje poslovne odločitve. Naj odpre svojo firmo, če si to želi. Dokler pa je le plačan homo sapiens naj bo tiho in opravi svoje. Lahko pa svoje mesto prepusti tistim, ki so pripravljeni delati ob zavedanju kaj so in kam spadajo.

Seveda sem. In to takšen, ki občasno precej provokativno izrazi dejstva. To morda moti izraz "moderni suženj"? Verjetno bi se z njim strinjali mnogi zaposleni v vzhodnih, azijskih in afriških državah. Mogoče tudi kdo v Sloveniji. To so dejstva, pred njimi pa si nekateri zatiskajo oči in si rišejo drugačno realnost, kjer so vsi ljudje svobodni, vlada izobilje vsega, imamo dvajset varuhinj človekovih pravic, za predsednika vlade nasmejanega hipija z rožicami v laseh, predsednik parlamenta pa je najboljši slovenski DJ, ki se je po zaključku prvotne kariere lotil poltiike.

Slovenija pri mnogih še ni dojeta kot kapitalistična država. Socializem in rdečkarji še migajo in sedaj so pogumni pred volitvami. Kaj pomeni kapitalizem? Marsikaj, lahko tudi zelo zaostalega, v rangu prvih desetletij 20. stoletja. V SLO imaš vsega po malem. Napredna podjetja z visoko dodano vrednostjo, leaderji in ne zgolj direktorji, vizijo, motivirano delovno silo, ki ne dela le za cash, pa tudi tega dobijo kar dosti. Imaš pa tudi obupna podjetja. V vseh primerih pa je treba razumeti tendenco lastnikov kapitala in ambicije delovne sile. Prvi želijo cash. Čedalje več casha. Menedžerji so plačani za to, da to zagotovijo. Včasih so bili tam, ker so tako želeli delavci in so bili prvi med njimi. Danes temu ni tako in delavci pogosto ne štekajo, kaj je naloga managerja in komu odgovarja. Delavcem pač ne. Razmerje z njimi se začne in konča pri temu, da so najeta delovna sila. Pika.

Pri nas pa si nekateri želijo socializma, samoupravljanja, soupravljanja podjetja, delitev dobička, milijon pravic in ugodnosti, sedaj pa bodo še vsi skakali v zrak takoj, ko jih bo kdo ujel pri zasebnem dopisovanju na službenem PCju. Doslej so se vsaj ustrašili, odslej pa bodo verjetno klicali Pirčevo.
Če bi meni to kdo naredil v firmi bi po kratkem postopku dobil odpoved.