Japajade, po ses pa v šajtrg pukuzvan zbudu.Ja tko, da je Bobi v Pr' Hostarju razložu, da je bil "leta 1991, kj Tito umru" v Braziliji in s starimi Alpinimi gojzarji "pu Brazilje prehodu, ejga"Njegov vic bi bil brez letnice 1991 pol manj manj smešen
Recimo, da je realno, da je Bobi res bil v Braziliji leta 1991 (še za to izgleda preveč mlad), je pa očitno malo blesav (lej, noben od Hostarjev ni čist diht) in je pač pomešal en zgodovinski dogodek z drugim...
Leta 1980 Bobi še za Čebelico Majo vedel ni, kaj šele jagal Brazilk in njihovih božanskih
Bobi je rekel da je leta 1991 "cela jugoslavija vekava" on je pa fu.kov, za letnico ni bil popolnoma prepričan da je točna.
Kot repliko na 'kok sva užvaht" (koliko sem dolžan za pir in žganje) pa je rekel da je v braziliji za 4,20 eur "takole perdo tvaču".
Ti si ti dve popolnoma ločeni situaciji seštel v kompot, da so leta 91 vsi vekal on je pa brazilko tvaču. Resnica plus resnica je izmišljotina.
Kako je Janša starejši lezel iz jame...Iz FB
Življenjska pot očeta Ivana Janše vodi v Polhov Gradec pri Ljubljani, kjer domačini niso pozabili nobene podrobnosti o dogodkih pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Ivan je shodil na kmetiji Setnik, ki se ji je po domače reklo Dedjek. Starši so za delo na bogati kmetiji kot plačilo dobili v uporabo zemljo, ki pa je bila v takšni strmini, da so morali celo krompir saditi ročno. Oče Ivan Janša je bil med prvimi v beli gardi, kajti že takoj po začetku vojne se je začel ukvarjati s preprodajo sladkorja in masla čez okupatorsko italijansko-nemško mejo, ki je po Rupnikovi obrambni liniji potekala prav skozi Polhov Gradec.
Domačini se spominjajo, da je bilo s preprodajo (črna borza uradno) konec, ko so dobavitelji ugotovili, da naročnik robe preprosto ne plačuje. V Polhovem Gradcu je mlade fante v belo gardo silil kaplan Smolič, župnik Štrukelj sicer ni bil navdušen, vendar se je vdal. Oče Ivan Janša je bil zaradi mladosti v beli gardi določen za pomočnika skladiščnika orožja, ki je bil sicer doma iz legendarne belogardistične postojanke Sveti Jošt. In takrat se je začelo dogajati, kar se je petdeset let kasneje do popolnosti izpililo ob osamosvojitvi Slovenije. Domačini natanko vedo, da sta skladiščnik in pomočnik iz skladišča bele garde v Polhovem Gradcu odnesla osem brzostrelk in štiri težke brede ter jih prodala partizanskemu terencu (terenci so zbirali obvestila, hrano, zdravila in orožje za partizane) Ivanu, po domače Sovovu.
Čez dva meseca (ustrezno naglici ukrepanja današnjih organov pregona) so domobranci krajo odkrili in oba obsodili na osem let zapora ter ju tudi dejansko zaprli. S tem je očetu Ivanu Janši padla v vodo prošnja Benčinovemu Ivanu z Dvora pri Polhovem Gradcu, ki je vodil specialno likvidacijsko enoto bele garde, imenovano Črna roka. Obenem pa je imel srečo, kajti teta očeta Ivana Janše je bila poročena pri gornjem Rožancu s komandantom domobranske postojanke v Lučinah, ki je za ženinega nečaka izprosil izpust iz aresta ter obljubil, da bo sam pazil nanj, zato ga je zadržal kar v svoji domobranski enoti. Leta 1945 je oče Ivan Janša bežal na Koroško in bil vrnjen.
Skupaj s fanti (danes še vedno živi možje v letih), ki so jih domobranci prisilili, da so vozili konjske vprege z domobranskimi vojaki in opremo na avstrijsko Koroško, je bil v Šentvidu zaslišan. In je bil poslan domov, ker je bil s kmetije Dedjek, ki je med vojno partizanom dajala hrano, kar pa je očitno bilo prikrito gostačem, ki so delali na kmetiji. V arhivih, partizanskih in belogardističnih, pa je še vedno vse natančno zapisano...
Torej, to je resnica o Janševih, ki so bili najprej gostači v Polhograjcih, nato so se pa umaknili na Dolenjsko, kjer pa stari Ivan spet ni mogel iz svoje kože in je nadaljeval "biznis"..
Življenjska pot očeta Ivana Janše vodi v Polhov Gradec pri Ljubljani, kjer domačini niso pozabili nobene podrobnosti o dogodkih pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Ivan je shodil na kmetiji Setnik, ki se ji je po domače reklo Dedjek. Starši so za delo na bogati kmetiji kot plačilo dobili v uporabo zemljo, ki pa je bila v takšni strmini, da so morali celo krompir saditi ročno. Oče Ivan Janša je bil med prvimi v beli gardi, kajti že takoj po začetku vojne se je začel ukvarjati s preprodajo sladkorja in masla čez okupatorsko italijansko-nemško mejo, ki je po Rupnikovi obrambni liniji potekala prav skozi Polhov Gradec.
Domačini se spominjajo, da je bilo s preprodajo (črna borza uradno) konec, ko so dobavitelji ugotovili, da naročnik robe preprosto ne plačuje. V Polhovem Gradcu je mlade fante v belo gardo silil kaplan Smolič, župnik Štrukelj sicer ni bil navdušen, vendar se je vdal. Oče Ivan Janša je bil zaradi mladosti v beli gardi določen za pomočnika skladiščnika orožja, ki je bil sicer doma iz legendarne belogardistične postojanke Sveti Jošt. In takrat se je začelo dogajati, kar se je petdeset let kasneje do popolnosti izpililo ob osamosvojitvi Slovenije. Domačini natanko vedo, da sta skladiščnik in pomočnik iz skladišča bele garde v Polhovem Gradcu odnesla osem brzostrelk in štiri težke brede ter jih prodala partizanskemu terencu (terenci so zbirali obvestila, hrano, zdravila in orožje za partizane) Ivanu, po domače Sovovu.
Čez dva meseca (ustrezno naglici ukrepanja današnjih organov pregona) so domobranci krajo odkrili in oba obsodili na osem let zapora ter ju tudi dejansko zaprli. S tem je očetu Ivanu Janši padla v vodo prošnja Benčinovemu Ivanu z Dvora pri Polhovem Gradcu, ki je vodil specialno likvidacijsko enoto bele garde, imenovano Črna roka. Obenem pa je imel srečo, kajti teta očeta Ivana Janše je bila poročena pri gornjem Rožancu s komandantom domobranske postojanke v Lučinah, ki je za ženinega nečaka izprosil izpust iz aresta ter obljubil, da bo sam pazil nanj, zato ga je zadržal kar v svoji domobranski enoti. Leta 1945 je oče Ivan Janša bežal na Koroško in bil vrnjen.
Skupaj s fanti (danes še vedno živi možje v letih), ki so jih domobranci prisilili, da so vozili konjske vprege z domobranskimi vojaki in opremo na avstrijsko Koroško, je bil v Šentvidu zaslišan. In je bil poslan domov, ker je bil s kmetije Dedjek, ki je med vojno partizanom dajala hrano, kar pa je očitno bilo prikrito gostačem, ki so delali na kmetiji. V arhivih, partizanskih in belogardističnih, pa je še vedno vse natančno zapisano...
Torej, to je resnica o Janševih, ki so bili najprej gostači v Polhograjcih, nato so se pa umaknili na Dolenjsko, kjer pa stari Ivan spet ni mogel iz svoje kože in je nadaljeval "biznis"..
Vabljeni v četrtek, 17. septembra, ob 19. uri v skedenj Škrabčeve domačije na uro slovenske zgodovine.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec, proučevalec zgodovine Jugoslavije in Srednje Evrope, bo z osebnimi vtisi in spoznanji še dopolnil bogato vsebino svoje nedavno objavljene biografije Edvard Kardelj: socialistični utopist na oblasti. Marko Crnkovič bo njegov sogovornik.
Edvard Kardelj je bil človek velike inteligence. Mladenič, prereven, da bi šel na univerzo, se je moral zadovoljiti z učiteljiščem, pa je vendar pozneje napisal knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki je bila prevedena v več kot 50 jezikov. Komaj dvajsetleten že zaprt, mučili so ga in ’ga naučili sovražiti’. Med vojno eden od vodij partizanskega odpora in brezkompromisen revolucionar. Pripisujejo mu zamisel o Golem otoku. Tvorec zunanje politike socialistične Jugoslavije, nosilec najvišjih funkcij in tesen sodelavec predsednika države, v katere obstoj sicer ni verjel: menil je, da naj bi se Slovenci s časom spet povezali z Avstrijo in Nemčijo. Utemeljitelj samoupravljanja, v katerem naj bi o vsem – tudi o dobičku, denarju, o pogojih dela in življenja – odločali delavci, a se je sistem iz njegovih sanj spremenil v birokratsko moro. Vizionar, ki je na smrtni postelji priznal zgrešenost svoje vizije. Svojemu izreku: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam,« se ni nikoli odpovedal.
»Bil je tragična osebnost, ki je pa vendarle za Slovence zaslužna prav zaradi tega, ker je hotel vedno ohraniti slovensko samostojnost znotraj Jugoslovanske federacije,« je v enem od pogovorov ob izidu knjige povedal avtor, dr. Jože Pirjevec. Ugledni zgodovinar in profesor na več italijanskih in slovenskih univerzah je znaten del svoje kariere posvetil prvi in drugi Jugoslaviji, v zadnjem desetletju sta izšli obsežni študiji Tito in tovariši in Partizani. S knjigo o Kardelju, kot sam pravi, sklepa tovrstno pisanje.
Akademik prof. dr. Jože Pirjevec, proučevalec zgodovine Jugoslavije in Srednje Evrope, bo z osebnimi vtisi in spoznanji še dopolnil bogato vsebino svoje nedavno objavljene biografije Edvard Kardelj: socialistični utopist na oblasti. Marko Crnkovič bo njegov sogovornik.
Edvard Kardelj je bil človek velike inteligence. Mladenič, prereven, da bi šel na univerzo, se je moral zadovoljiti z učiteljiščem, pa je vendar pozneje napisal knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki je bila prevedena v več kot 50 jezikov. Komaj dvajsetleten že zaprt, mučili so ga in ’ga naučili sovražiti’. Med vojno eden od vodij partizanskega odpora in brezkompromisen revolucionar. Pripisujejo mu zamisel o Golem otoku. Tvorec zunanje politike socialistične Jugoslavije, nosilec najvišjih funkcij in tesen sodelavec predsednika države, v katere obstoj sicer ni verjel: menil je, da naj bi se Slovenci s časom spet povezali z Avstrijo in Nemčijo. Utemeljitelj samoupravljanja, v katerem naj bi o vsem – tudi o dobičku, denarju, o pogojih dela in življenja – odločali delavci, a se je sistem iz njegovih sanj spremenil v birokratsko moro. Vizionar, ki je na smrtni postelji priznal zgrešenost svoje vizije. Svojemu izreku: »Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam,« se ni nikoli odpovedal.
»Bil je tragična osebnost, ki je pa vendarle za Slovence zaslužna prav zaradi tega, ker je hotel vedno ohraniti slovensko samostojnost znotraj Jugoslovanske federacije,« je v enem od pogovorov ob izidu knjige povedal avtor, dr. Jože Pirjevec. Ugledni zgodovinar in profesor na več italijanskih in slovenskih univerzah je znaten del svoje kariere posvetil prvi in drugi Jugoslaviji, v zadnjem desetletju sta izšli obsežni študiji Tito in tovariši in Partizani. S knjigo o Kardelju, kot sam pravi, sklepa tovrstno pisanje.
Eden redkih, ki se je pokesal zaradi zločinov nad rojaki: Iz FB
Stane Kirn, rojen leta 1924 v Preserju, je bil med drugo svetovno vojno domobranec in domobranski policist, kasneje pa gostinec. A v primerjavi z drugimi pripadniki domobranstva se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začela politična rehabilitacija domobranstva, odločil, da spregovori. »Da, mi smo bili sodelavci okupatorja. Cerkev je ustvarila domobrance in belo gardo. V nobenem primeru to ni bila ‘taktična’ kolaboracija. Vedeli smo, da delamo narobe. Domobransko vodstvo je zavestno, ne pa taktično, sodelovalo najprej z Italijani, nato pa z Nemci. Gregorij Rožman v Italijanih ni videl okupatorjev, ampak borce proti komunizmu in zato je z njimi sodeloval. Poznate sliko, na kateri je Rožman obdan s petdesetimi domobranci? Tik ob njem je znani klavec z Barja Frakl. Vse izhaja iz škofije.«
Stane Kirn, rojen leta 1924 v Preserju, je bil med drugo svetovno vojno domobranec in domobranski policist, kasneje pa gostinec. A v primerjavi z drugimi pripadniki domobranstva se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je začela politična rehabilitacija domobranstva, odločil, da spregovori. »Da, mi smo bili sodelavci okupatorja. Cerkev je ustvarila domobrance in belo gardo. V nobenem primeru to ni bila ‘taktična’ kolaboracija. Vedeli smo, da delamo narobe. Domobransko vodstvo je zavestno, ne pa taktično, sodelovalo najprej z Italijani, nato pa z Nemci. Gregorij Rožman v Italijanih ni videl okupatorjev, ampak borce proti komunizmu in zato je z njimi sodeloval. Poznate sliko, na kateri je Rožman obdan s petdesetimi domobranci? Tik ob njem je znani klavec z Barja Frakl. Vse izhaja iz škofije.«
