Ko protestirajo ljudje, ki so v resnični stiski (izguba delovnega mesta) lahko opazimo na njihovih obrazih krč, kot posledico skrbi nad negotovo prihodnostjo in nemočnega besa nad družbo, ki težko razume njihove težave. Nemalokrat s solzami v očeh odidejo domov. In s tem se njihov protest, ki je velikokrat kmalu pozabljen, konča. Mogoče bi še kdaj protestirali, ampak nimajo časa, ker morajo na nek način preživeti družino.
Na novodobnih petkovih protestih ne opazimo nič od zgoraj navedenega. Za tiste protestnike, ki sem jih sam prepoznal, lahko trdim, da so vsi finančno dobro situirani, predvsem pa imajo veliko časa. Veliko časa pa imajo zato, ker morajo »ta prvi« o katerih sem najprej govoril zagotoviti dovolj sredstev, da se »ta drugi« lahko borijo za demokracijo, ki jo poosebljajo gole zadnjice. Hvala za tako demokracijo od katere lahko živijo samo izbranci v Ljubljani.