aspect ratio-razmerje stranic
- Ustvarjalec teme stop
- Začetni datum
Za razvijanje je 3:2, ampak to imajo načeloma le DSLRji takšno razmerje. Vsi ostali imajo praviloma senzorje v razmerju 4:3.
Če vzamemo to v obzir, je izbira 16:9 največji nesmisel, saj sliko samo obrežeš zgoraj in spodaj. Je veliko boljše slikati v polnem 4:3 in jo kasneje po potrebi obrežeš. Edina izjema je recimo snemanje videa.
Če vzamemo to v obzir, je izbira 16:9 največji nesmisel, saj sliko samo obrežeš zgoraj in spodaj. Je veliko boljše slikati v polnem 4:3 in jo kasneje po potrebi obrežeš. Edina izjema je recimo snemanje videa.
Vsako razmerje se da uporabit za vsak tip fotografije, je dovolj domišljije in kreativnosti. Poleg tega lahko vsak format uporabiš v landscape (L) ali portrait (P) načinu.
[*] L16:9 se najpogosteje uporablja za pokrajine.
[*] P16:9 je fajn za arhitekturo. Redko se uporablja za portrete. Da izpade dobro, moraš biti zelo domiseln. Sem pa ravno ta teden videl nekaj norih erotičnih fotografij v tem formatu, ki izrazito poudari dolžini nog modela (modelke
).
[*] L4:3 se prav tako uporablja za pokrajino, če je bolj vertikalno razgibana, sicer nima prav veliko smisla. Makro dobro izpade v tem formatu. Dobro je za interiere.
[*] P4:3 je razmerje, ki je najbolj podobno idealnemu portretnemu razmerju, P5:4, zato je super za portrete. Veliko se uporablja v arhitekturi.
Variacije na razmerje 3:2 so posledica zgodovinskega Leica formata bolj kot optimalnosti razmerja. Za pokrajine je L3:2 boljši kot L4:3, vendar še vedno manj uporaben kot L16:9. Za portrete se P3:2 velikokrat močno obrezuje, da se pride do razmerja P5:4. Zato je za portrete bolj uporaben P4:3. Spet pa stvar lahko vrhunsko funkcionira, če ima človek dovolj domišljije in znanja.
Zato so vse uporabe, napisane zgoraj, le klišeji, ki jih dobri fotografi zlahka presežejo. Nekoč je veljalo, da se portrete vedno fotka s kratkim teleobjektivom. Pa sem vseeno videl vrhunske portrete v širokokotnem načinu. Veliko fotografov itak naknadno obrezuje (cropa) svoje fotke, da dosežejo željeni efekt. Tako za ekstremne širokokotne pokrajine uporabljajo razmerja, ki so lahko precej širša od 16:9. Zelo popularen format je postal 1:1, ker lahko v njem dosegaš zanimive učinke, pa še razlike med L in P načinom ni, torej ni treba obračati aparata.
Bottom line: vsak uporabi tisti format in položaj, ki najlažje pripelje do željenega učinka. Vse, kar je zgoraj napisano, so samo smernice, nič od tega ni Pravilo.
[*] L16:9 se najpogosteje uporablja za pokrajine.
[*] P16:9 je fajn za arhitekturo. Redko se uporablja za portrete. Da izpade dobro, moraš biti zelo domiseln. Sem pa ravno ta teden videl nekaj norih erotičnih fotografij v tem formatu, ki izrazito poudari dolžini nog modela (modelke
[*] L4:3 se prav tako uporablja za pokrajino, če je bolj vertikalno razgibana, sicer nima prav veliko smisla. Makro dobro izpade v tem formatu. Dobro je za interiere.
[*] P4:3 je razmerje, ki je najbolj podobno idealnemu portretnemu razmerju, P5:4, zato je super za portrete. Veliko se uporablja v arhitekturi.
Variacije na razmerje 3:2 so posledica zgodovinskega Leica formata bolj kot optimalnosti razmerja. Za pokrajine je L3:2 boljši kot L4:3, vendar še vedno manj uporaben kot L16:9. Za portrete se P3:2 velikokrat močno obrezuje, da se pride do razmerja P5:4. Zato je za portrete bolj uporaben P4:3. Spet pa stvar lahko vrhunsko funkcionira, če ima človek dovolj domišljije in znanja.
Zato so vse uporabe, napisane zgoraj, le klišeji, ki jih dobri fotografi zlahka presežejo. Nekoč je veljalo, da se portrete vedno fotka s kratkim teleobjektivom. Pa sem vseeno videl vrhunske portrete v širokokotnem načinu. Veliko fotografov itak naknadno obrezuje (cropa) svoje fotke, da dosežejo željeni efekt. Tako za ekstremne širokokotne pokrajine uporabljajo razmerja, ki so lahko precej širša od 16:9. Zelo popularen format je postal 1:1, ker lahko v njem dosegaš zanimive učinke, pa še razlike med L in P načinom ni, torej ni treba obračati aparata.
Bottom line: vsak uporabi tisti format in položaj, ki najlažje pripelje do željenega učinka. Vse, kar je zgoraj napisano, so samo smernice, nič od tega ni Pravilo.
Pozabil se na to, kar ti je napisal philips. Velika razlika je potem, v katerem mediju slike prikažeš. Razvijanje v čudnih formatih zna biti zabavno, ker ti ali porežejo vsebino ali pustijo grde robove. Potem je treba pa uporabiti kvaliteten rezalnik in fotke ročno obrezati. Za gledanje fotk na big screen teveju ali računalniku se mi to ne zdi tako bistveno, pravi format vseeno lažje doseže pravi učinek.
Se strinjam. Dilema bi znala nastati, če člvek ravno nabavlja aparat, pa zdaj obstaja že cel kup senzorjev z različnimi razmerji, če se ravno ne omejuje na Canikon dslrje. Takrat je pa že fino vedeti, kaj hoče.
Podobne teme
