Želim mu srečo in uspeh pri zdravljenju. Če se je sam odločil, bo uspel.
Zakaj tako mislim? Oče je bil alkoholik. Živel je na kmetih, tam je bilo nekaj najbolj normalnega, da se je za žejo pil mošt (sadjevec). Potem je v srednji šoli začel trenirati atletiko, bil občinski prvak...skratka, po tekmi se je proslavljalo.... v glavnem... dokaj domač je bil z alkoholom. Ko sta se z mamo poročila, sta gradila hišo in seveda...pitje, pitje..po končanem delu. Dokler se nista 1976 sprla na žive in mrtve, pa se je začel zdraviti. Ampak..to je bil Rugljev sistem zdravljenja, nekako pod prisilo... Po ponedeljkih so bili sestanki, triurni , kjer je lokalni zdravnik predaval... Alkohol stran, cigarete stran, kavo stran...vsak vikend z družino v gore, sprehod.. Se je držal par let, potem pa spet začel ostajati v službi, ''veliko dela'', vedno je imel v žepu Pepermint bombone... Seveda, da prikrije vonj pijače... Potem pa vedno bolj in bolj.. dokler ni enkrat videl bele miši, slone, ki so plesali po kuhinji... totalka... Je šel naslednji dan k zdravniuku po napotnico za v Vojnik. Itak mu nihče ni verjel, od domačih, da misli resno. Ko je prišel tisti dan odhoda na zdravljenje, je spil pivo in rekel ''ta pir je zadnji'' in šel. To je bilo maja 2002. Od takrat (zdravljenje je trajalo pol leta, če se ne motim), se alkohola niti dotaknil ni. Niti ni imel želje po njem, čeprav so drugi pili zraven. Ja, saj pravim, volja mora biti.