Čedalje bolj opažam da je smisel vsega kar počnemo dandanes samo dosega nekega cilja na katerem potem lenarimo. Generacija naših staršev je bila vzgojena v delavce ki pa roko na srce niso bli bogvekaj produktivni. Če pogledamo generacijo rojenih med 1950 in 1975: vsi so hodil v službo vendar pa je bil končni produkt ravno tolikšen kot je danes ko isto delo opravlja 30% prejšnje mase delavcev. Neke industrijske revolucije ni bilo vmes tako da razvoj niti ni nek močen izgovor. Ta generacija pa je vzgojila naslednjo ki traja od srede 70ih pa do nekje začetka 90ih; le-ta generacija pa je bila vzgojena v duhu uči se da ti nebo treba delat (Zadnja generacija je opisana v drugi temi.). Večkrat imam občutek da smo sposobni delat, smo fizično primerni za delat nismo glupi da nebi mogli marsičesa doseči vendar pa imam občutek da napredujemo samo do neke stopnje kjer rečemo: Eh zakaj pa bi? Zdi se mi da malokdo od Slovencev ne neha napredovat pri svojem delu ker je dosegel svoj maximum ampak zato ker se mu enostavno ne da. Če samo primerjam fizične delavce so uvoženi fizikalci skoraj neuničljivi medtem ko našim pobom se pač ne da.