I
Nostalgija je bolezen tistih, ki ne znajo živeti danes in se usmeriti naprej.
Pa lepo praznujte, pardon, objokujte.
Pa lepo praznujte, pardon, objokujte.
I
Izbrisan uporabnik #488
Lej, kmalu bo 24, 25.12 in takrat tudi velika večina praznuje in se spominja rojstva neke osebe, ki se je rodila pred 2014 leti.
Pa fejst praznujejo, pa vsak mesec praznujejo...
Spomin ne sme ugasniti, a ne.
Pa fejst praznujejo, pa vsak mesec praznujejo...
Spomin ne sme ugasniti, a ne.
Nostalgija po tem da je jugorevscina na ta dan na veliko oblegala avstrijska in italianska obmejna mesta da so si tam nakupili toaletni papir,kavo ,metle, kawbojke...ker v jugoskropucalu si te najosnovnejse dobrine dobil samo preko vez in podkupovanja.
Ja, to imaš pa prav. Gledano z aspekta vernikov titoizma, gre dejansko danes za verski praznik in se pridružujem voščilom. Lepo praznujte.
Hočeš povedati, da so "sladki" spomini na SFRJ in titoizem enaki religiji, negovalci spomina pa verniki?
Imaš kar prav.
Ker Gorenjka čokolada ni bila dobra, prav tako ne Barcaffe itd. Tudi kurčveve traperice so proizvajali v Jugoslaviji. Metle so takrat delali Ribnčani, zdaj prodajejo kitajsko robo...
Nič čudnega, da je država propadla, če pa niste podpirali domače proizvodnje. Še več, javno se hvalite, kako ste goljufali državo.
Previdevm da sedaj ne kupujete preko ebaya itn, saj lahko vse dobite doma.
http://www.index.hr/vijesti/cl...ava/787085.aspx
Pozabili so napisat, da je do leta 1948 v šolah visel gimnastičar, ampak potem je kler (kot vedno) postal prezahteven...
Takrat in sedaj dobim v Sloveniji tisto, kar rabim.
Kar se praznikov tiče; če praznujemo sedaj vatikanske, zakaj ne bi še kakega francoskega (14.7.), ameriškega (4.7.) itn?
BTW, Jajo je dobil prost izhod za romanje v Jajce?
Kar se praznikov tiče; če praznujemo sedaj vatikanske, zakaj ne bi še kakega francoskega (14.7.), ameriškega (4.7.) itn?
BTW, Jajo je dobil prost izhod za romanje v Jajce?
Malo branja za 'jugo-nostalgike' in tiste ki si želijo vrnitev jugo-socializma:
V osemdesetih večinoma ni bilo čokolade, niti Gorenjke, Kraša ali kaj tretjega. Bile so občasno le "Šečerne table" in pa seveda rožiči na tržnici.
Prav tako ni bilo enostavno priti do praškov za perilo, toaletnega papirja in predvsem kave.
10 dek kave je takrat veljalo za vrhunsko darilo.
Gorivo je bilo na bone, pred tem pa je bil režim par-nepar.
Za prehod preko meje je bilo treba plačati tako imenovani 'depozit', precejšen znesek (približno polovica povprečne plače), ki ga naj bi dobil povrnjenega po enem letu. Vendar je v tem času inflacija naredila svoje. Veliko lažje je bilo ljudem v obmejnih območjih, kjer so lahko prehajali mejo večkrat mesečno, dvo-lastniki pa tudi vsak dan.
Na koncu agonije je po nekaterih mestih v jugi pričelo zmanjkovati najosnovnejših dobrin, na primer v Skopju so se ženske steple za kruh.
Za liter olja sem leta 88 v lokalni trgovini čakal dve uri, več kakor liter naenkrat pa ga nisem mogel dobiti.
Še najmanjše probleme s preskrbo so imele oficirske družine, tako imenovani "Vojni servis" je imel na zalogi ves čas vse, od kave do avtomobilov. Tudi avtomobil, za katerega so 'navadni smrtniki' morali čakati po pol leta (jugo Florida), so lahko omenjene oficirske družine dobile v nekaj dneh.
Zelo uspešno pa je cvetela črna borza, tako na področju hrane, kakor tudi deviz.
Seveda niso vsi ti ukrepi in pomanjkanja dobrin trajalo ves čas osemdesetih, razen kave, toaletnega papirja in pralnih praškov, ti so bili ves čas v 'minusu'.
V osemdesetih večinoma ni bilo čokolade, niti Gorenjke, Kraša ali kaj tretjega. Bile so občasno le "Šečerne table" in pa seveda rožiči na tržnici.
Prav tako ni bilo enostavno priti do praškov za perilo, toaletnega papirja in predvsem kave.
10 dek kave je takrat veljalo za vrhunsko darilo.
Gorivo je bilo na bone, pred tem pa je bil režim par-nepar.
Za prehod preko meje je bilo treba plačati tako imenovani 'depozit', precejšen znesek (približno polovica povprečne plače), ki ga naj bi dobil povrnjenega po enem letu. Vendar je v tem času inflacija naredila svoje. Veliko lažje je bilo ljudem v obmejnih območjih, kjer so lahko prehajali mejo večkrat mesečno, dvo-lastniki pa tudi vsak dan.
Na koncu agonije je po nekaterih mestih v jugi pričelo zmanjkovati najosnovnejših dobrin, na primer v Skopju so se ženske steple za kruh.
Za liter olja sem leta 88 v lokalni trgovini čakal dve uri, več kakor liter naenkrat pa ga nisem mogel dobiti.
Še najmanjše probleme s preskrbo so imele oficirske družine, tako imenovani "Vojni servis" je imel na zalogi ves čas vse, od kave do avtomobilov. Tudi avtomobil, za katerega so 'navadni smrtniki' morali čakati po pol leta (jugo Florida), so lahko omenjene oficirske družine dobile v nekaj dneh.
Zelo uspešno pa je cvetela črna borza, tako na področju hrane, kakor tudi deviz.
Seveda niso vsi ti ukrepi in pomanjkanja dobrin trajalo ves čas osemdesetih, razen kave, toaletnega papirja in pralnih praškov, ti so bili ves čas v 'minusu'.
Me prav zanima, kako bi današnji jugo nostalgiki shodili s 40 litri bencina mesec, kolikor si dobil bonov
. No, zanašajo se nato, da so za "naše" zmeraj bila ločena pravila igre. In da bodo nekako padli med "naše".
Juga je propadla zaradi ekonomije. To je bil razlog, vse ostalo so bili vzvodi, ki so propad speljali. Pravzaprav škoda, ker bi država z 22 mio prebivalcev že imela neko moč v EU. Ampak če bi želeli, da bi država obstala, bi resne spremembe morale začeti dogajati že po letu 1975.
Juga je propadla zaradi ekonomije. To je bil razlog, vse ostalo so bili vzvodi, ki so propad speljali. Pravzaprav škoda, ker bi država z 22 mio prebivalcev že imela neko moč v EU. Ampak če bi želeli, da bi država obstala, bi resne spremembe morale začeti dogajati že po letu 1975.
Boni so bili kakšni dve leti res velik problem. Potem pa so se ljudje znašli na različne načine - s preprodajo viškov, dvigovanjem bonov na kmetijske stroje, službena vozila in podobno.
Morda še o treh 'mitih' ki krožijo med ljudmi o tistih časih:
1. Službe so bile za vse.
Da, vendar le v Sloveniji in delu Hrvaške, v drugih republikah pa je bila zaposlitev prav tako problem, kakor danes.
2. Lahko je bilo priti do stanovanja.
Daleč od tega. kljub množičnim gradnjam so najemne odločbe dobili le tisti, ki so se 'znašli' in uspeli nabrati veliko točk. Večinoma na nepošten način.
3. Vsi so lahko šli na morje na dopust.
Res je, sindikalni domovi in kampi so to omogočili veliko več ljudem, kakor danes. Vendar so bili življenjski in prehrambeni pogoji tam vse prevečkrat bolj podobni današnjemu življenju "okvirjev".
Ob tem pa smo lahko gledali razkošje (po naših merilih) severnih sosedov in se spraševali, "kdo je zmagal v 2 sv. vojni"
Morda še o treh 'mitih' ki krožijo med ljudmi o tistih časih:
1. Službe so bile za vse.
Da, vendar le v Sloveniji in delu Hrvaške, v drugih republikah pa je bila zaposlitev prav tako problem, kakor danes.
2. Lahko je bilo priti do stanovanja.
Daleč od tega. kljub množičnim gradnjam so najemne odločbe dobili le tisti, ki so se 'znašli' in uspeli nabrati veliko točk. Večinoma na nepošten način.
3. Vsi so lahko šli na morje na dopust.
Res je, sindikalni domovi in kampi so to omogočili veliko več ljudem, kakor danes. Vendar so bili življenjski in prehrambeni pogoji tam vse prevečkrat bolj podobni današnjemu življenju "okvirjev".
Ob tem pa smo lahko gledali razkošje (po naših merilih) severnih sosedov in se spraševali, "kdo je zmagal v 2 sv. vojni"
I
Izbrisan uporabnik #9334
Z mojo sva se na Šentilju pred carino vedno "ruknila". Moderc je imela vedno za par številk povečan, tečna pa kot tristo mater!
Ker si že omenil carino, 'Demz', še to:
Otežen prehod državne meje me je najbolj motil v tistih časih, ko so 'depozit' ukinili.
Poniževalni pregledi v avtobusih, na vlaku in predvsem pri osebnih prehodih so mi vsakič posebej dopovedali, da živim za "železno zaveso". Še posebej po kakšni nekoliko daljši poti po Evropi, ko si se preko dveh, treh mej peljal brez posebnih komplikacij.
Pri nas pa se je vse zaostrilo, pri nekaterih ljudeh celo do nivoja totalnega ponižanja človeka vsem ostalim na očeh in v posmeh.
Otežen prehod državne meje me je najbolj motil v tistih časih, ko so 'depozit' ukinili.
Poniževalni pregledi v avtobusih, na vlaku in predvsem pri osebnih prehodih so mi vsakič posebej dopovedali, da živim za "železno zaveso". Še posebej po kakšni nekoliko daljši poti po Evropi, ko si se preko dveh, treh mej peljal brez posebnih komplikacij.
Pri nas pa se je vse zaostrilo, pri nekaterih ljudeh celo do nivoja totalnega ponižanja človeka vsem ostalim na očeh in v posmeh.
