Citat:
Uporabnik kloshar pravi:
Hellow, guys&galls,
eno takole vprašanjece za vas, se mi zdi, da še nismo razpravljali v tem ... Torej, koliko se zdite samemu sebi družabni?? Ali hitro navezujete stike z ljudmi, ste dovolj zgovorni?? Recimo na vlaku, na pošti v vrsti, v lokalu ... je kakšen izmed vas tak, ki nima nobene sramote nakladat pred folkom oz. nima do družbe nobenih blokad?? Se vam zdi, da se lahko znajdete tudi sami v gruči ljudi?? Vam je problem nastopati pred možico??
Takole, vprašanje je dokaj široko, upam, da se bo debata razvijala v pravo smer, zdaj pa s komentarji na plan.
Odvisno od mene same, kako se pocutim tisti dan. Lahko sem blazno zgovorna in nasmejana in za hece, lahko sem pa tiho kot mis. Na vlaku navadno nimam navade ogovarjat ljudi, ce me pa kdo nagovori, pa pac vljudno zadrzano odgovarjam na vprasanja in dam vedet da mi tako pogovarjanje z neznanci ne sede najbolj. Itak pa ponavadi poslusam musko z mp3-ja, tko da me noben ne nadleguje.
Na posti v vrsti ja, ce je dolgo za cakat, pa ce vidim da je se kaksen podoben sotrpin, se mu/ji nasmehnem in recem kej v stilu; uhhh kok casa je za cakat... In ponavadi naletim na prijazen odziv.
V lokalu sem zato, ker ponavadi tm kej pijem in se pogovarjam, torej se posvecam eni osebi (ne glede na to ali je ONA ali ON) -nima veze al kavo al martini al pa vodo z okusom. Vedno mam druzbo in ne zelim, da me kdorkoli moti razen kelnarja.
Pred mnozico mi ni bilo nikol tezko nastopat / govorit, ker sem ze od malega (vrtec, OŠ, SŠ) vedno nekje nastopala, pevski zbor, solo petje, al pa sem kej vodila, bilokaj / v OŠ vec, kot v SŠ.
Znajdem v gruci ljudi? Ne vem tocno kako je blo to vprasanje misljeno? Js se znajdem skoraj vedno in povsod, v gruci ljudi pa ponavadi najprej skrbim in pazim nase, ostali pa naj delajo kar hocejo...
Na splosno bi pa lahko se rekla, da znam bit tako sama kot v druzbi, je pa res, da sem raje v druzbi samo enega cloveka ki mi nekaj pomeni in s katero se res orto dobr razumem, kot da jih je se pet okoli mene. Ko sem pa sama (ne vem, ko grem nakupovat, na sprehod po Lj ipd.) se pa zabavam sama s sabo, da se sama s sabo v glavi menim in takrat opazim tudi veliko vec stvari in detajlov, kot takrat ko sem v druzbi. Nekako so mi te drobne stvari potem tak balzam za duso... In dostikrat potem dobim kak klic / sms, da me je nekdo srecal pa ga nisem pozdravila.
Najbrz sem takrat tako zasanjana in zaverovana v okolje, da nobenega ne opazim.
