Prihajajoče sranje se je napovedovalo že mnogo prej.
Kot osnovnošolec sem leta '84 in '85 "krepil bratstvo in enotnost" v kampih v Črni Gori in na Kosovu.
Slovencev in hrvatov ostali niso preveč marali, ker smo bili bolj "fini" in z veliko denarja (pač običajna žepnina).
Srbi so se imeli za nekaj več, vojvodinci so bili raje bolj tiho. Kosovski mulci so drugi dan pobegnili domov.
Prvi dan sem se naučil, kako v 3PM poslati albanca.
Ker je bilo v kampu tudi nekaj punc, so nam vzgojitelji že prvi dan zabičali, da če nas kdo vpraša, če prodamo kakšno, da se ne zajebavamo, ker človek resno misli in bojo težave.
Takrat se mi je vse skupaj zdelo smešno, kvečjemu zanimivo za pripovedovat, zdaj pa ko se malo za nazaj spominjam, ugotavljam, da je "bratstvo in enotnost" bila (vsaj v drugi polovici obstoja Juge) ena huda šminka in igranje.