Julija in avgusta 2010 sem si privoščil potep po vzhodni Afriki. Največji (najvišji) plan je bil osvojitev najvišje afriške gore, Kilimandžara (5895 m), vse ostalo pa potepanje tu in tam, vključno s safarijem in Zanzibarjem. Moja pot po kopnem je potekala takole, prevoženih je bilo v slabih 5 tednih (največ z večjimi in manjšimi avtobusi) okoli 4000 km. Štart na letališču Nairobi, Kenija, nato mesto Arusha, Tanzanija, vzpon na Kilimanžaro -> safari -> Zanzibar -> jezero Nyasa/Malavi -> Lusaka, Zambija (konec).
Ceste so bolj uboge, ampak v povprečju so najpomembnejše glavne ceste asfaltirane ali pa se dela na tem (kot na tej sliki)
Prvi in tudi zadnji pogled na vrh Kilimandžara iz doline, oddaljenost 75 km
Mesto Arusha v Tanzaniji, ki je najboljša odskočna deska za trekinge in safarije v severni Tanzaniji. Tole je najbolj prometna ulica v mestu, ki ima toliko ljudi kot Ljubljana. To je slikano zvečer, ko je prometna konica že minila.
Po enem dnevu počitka in ogledu mesta, prilagoditvi na afriške posebnosti ter nabavi določenih malenkosti, kot je recimo lokalna SIM kartica, se odpravimo v hribe. Kolega, ki je šel z mano, se je odpravil na drug treking, tukaj pa na sedežu agencije, ki jo vodi Slovenka, pakiramo robo v vozila.
Vhod v nacionalni park je 2 uri vožnje stran, na vhodu obvezna administracija ter za nosače preverjanje mase, koliko nosijo robe. Na 7 dnevni poti, ki sem jo izbral ( to je Machame-Mweka, ki naj bi bila tudi najlepša, najbolj razgledna ter tista, na kateri procentualno uspe največ vzponov na vrh) se spi izključno v šotorih (vseeno, poglejte, kaj nosi tretji nosač v vrsti - za razvajene turiste).
Na poti se preči 5 rastlinskih pasov, začne se v deževnem gozdu, konča v ledeniški puščavi. Na sliki drevesne praproti.
Pas meglic, kjer kakega sonca ne vidiš pogosto
Sem mahnjen na rožice, pa je ta konec ravno pravšnji zame:
Šele drugi dan se dvignemo nad megle (ki se sicer ponoči tudi nižje razkadijo za nekaj ur)
Sončni zahodi so itak tako kičasti, da bolj ne morejo biti, slikano z drugega kampa na višini 3800 m
Vrh je na začetku tretjega dne še vedno oddaljen 2000 m višinske razlike, 4 dni ter 25 km hoje na višinah preko 3800 m.
Nekaj, kar nas stalno spremlja vse dni hoje, je spremljevalno osebje. S tabo sicer hodi vodič (brez njega sploh ni dovoljeno iti), ampak nostop te prehitevajo nosači, ki nosijo robo iz enega v drug kamp. Če hočete slikati poti brez nosačev ... težka bo. Saj jih tudi vidite ne brez njih.
Pomembna aklimatizacijska točka je Lava Tower na 4600 m (kucelj na sredini slike)
Nato se spustimo v dolino, kjer prvič srečamo ta nenavadna drevesa, ki so nekakšen rastlinski simbol Kilimandžara in rastejo samo v nekaterih dolinah te gore na višini okoli 4000 m (in podobne vrste še na nekaj drugih vulkanih v daljni okolici na podobnih višinah)
V tretjem kampu (Baranco) smo pod južno steno Kilimandžara, ki se je meni zdela daleč najbolj fascinantna.
Še malo kiča
Naslednje jutro edini tehnično "zahteven" del, stena Baranco. Če ima kdo res hudo vrtoglavico, se bo mogoče malo ustrašil, sicer pa nisem videl, da bi imel kdo kake posebne težave.
Svetloba je na tej višini ter na ekvatorju tako močna, da sredi dneva dejansko kvari fotografije, hoja brez sončnih očal, klobuka in debelih slojev sončne kreme pa vsekakor ni priporočljiva. Kljub temu, da deluje kot da je 30 stopinj, jih je dejansko sredi dneva na tej višini okoli 5 do največ 10. Vendar v brezvetrju tega občutka ni, se pa hitro pozna, če se pripodijo megle.
Smo že malo bližje. Slikano iz četrtega kampa, 3900 m nad morjem - med tretjim in petim dnevom pot poteka gor in dol.
Slikano iz zadnjega kampa (Barafu, 4600 m), na sliki je eden od treh vrhov Kilimandžara, vrh Mawenzi (preko 5100 m).
Do tukaj poteka pot normalno, torej zbujanje nekje 6:30, umivanje, zajtrk, odhod do novega kampa. Barafu pa je zadnji kamp pred odločilnim vzponom na vrh in če se tukaj ne počutiš dobro, potem vrha zate ne bo. Spat se gre okoli 18:00, saj se vstaja ob pol polnoči, štart na vrh pa ob polnoči. Od kampa do vrha je okoli 1300 m višinske razlike ter (vsaj jaz) 6 ur in pol hoje. Temperatura ob zbujanju je okoli -5, ki pada z višino. Tisto noč je bila polna luna, kar je pripomoglo k krasni osvetlitvi okolice. S tabo gre samo vodič, v ruzak vzameš le najnujnejše (vročo vodo, čokolado, dodatna oblačila), ostali personal ostane v kampu.
Svitati se začne okoli šestih zjutraj.
Sonce na ekvatorju hitro vstaja, zato so tudi mogočni ledeniki kmalu dobro vidni
Na vrhu ob -15°C ter konstantnem zmernem vetru nisi dolgo, 15 minut, da se slikaš, spiješ nekaj, malo pogledaš naokoli in že greš dol. Na taki višini, na katero nisi aklimatiziran ni zdravo biti dolgo časa.
Na poti navzdol sem opazil skoraj edinstven pojav, ko sonce meče mogočno Kilimandžarovo senco na oddaljeni vulkan Meru (4650 m) z zahajajočo polno luno. Škoda je le, da nekako ni neke energije ne časa, da bi se usedel in užival v tem.
Prav tako si je na poti navzdol mnogo lažje ogledovati mogočen vrh s kraterjem (ena od poti poteka tudi tako, da se prespi v kraterju, vendar ni za vsakogar - cenovno).
Nazaj do našega kampa Barafu je z roba kraterja še cca 1100 m višinske razlike, vendar zahvaljujoč krasnemu melišču se ta pot opravi v dveh urah in ne v petih in pol kot za gor.
Še zadnji pogled na ledenike s profila. Kljub črnim napovedim o izginotju do leta 2020 le ni tako hudo. Najbrž bodo enkrat res izginili, ampak kot pravijo domačini, njihovo taljenje ni tako hitro, kot strašijo nekateri zahodnjaki.
Ko prideš do kampa, si lačen kot pes (9 ur hoje je za tabo, jedel nisi nič), se usedeš in komaj zmažešen krožnik juhe, kljub temu, da se je kuhar odlično potrudil. Po kratkem počitku čimprej pod 4000 m. Tako že po kaki uri in pol letimo še nižje, v zadnji kamp na višini 3300 m (res je, do dveh popoldne narediš 1300 m vzpona na 5900 m nadmorske višine in s tam še 2600 m spusta). Že sredi dneva med potjo navzdol se okoli Kilimandžara navlečejo megle, kar je tudi eden od vzrokov, da se večinoma vzpenja na vrh ponoči.
šele zvečer hrana spet zapaše - uf, pa pivo! Pa vroča "kopel":
Zgodaj zjutraj, zadnji dan pa hitro naprej dol v džunglo, tako da smo okoli 9-ih že na izhodišču, le na drugi strani gore, na višini 1600 m
Če ima kdo težave, so na voljo tudi reševalna vozila:
Že drugi dan (ko si pač že tam) pa naprej na safari.
Ceste so bolj uboge, ampak v povprečju so najpomembnejše glavne ceste asfaltirane ali pa se dela na tem (kot na tej sliki)
Prvi in tudi zadnji pogled na vrh Kilimandžara iz doline, oddaljenost 75 km
Mesto Arusha v Tanzaniji, ki je najboljša odskočna deska za trekinge in safarije v severni Tanzaniji. Tole je najbolj prometna ulica v mestu, ki ima toliko ljudi kot Ljubljana. To je slikano zvečer, ko je prometna konica že minila.
Po enem dnevu počitka in ogledu mesta, prilagoditvi na afriške posebnosti ter nabavi določenih malenkosti, kot je recimo lokalna SIM kartica, se odpravimo v hribe. Kolega, ki je šel z mano, se je odpravil na drug treking, tukaj pa na sedežu agencije, ki jo vodi Slovenka, pakiramo robo v vozila.
Vhod v nacionalni park je 2 uri vožnje stran, na vhodu obvezna administracija ter za nosače preverjanje mase, koliko nosijo robe. Na 7 dnevni poti, ki sem jo izbral ( to je Machame-Mweka, ki naj bi bila tudi najlepša, najbolj razgledna ter tista, na kateri procentualno uspe največ vzponov na vrh) se spi izključno v šotorih (vseeno, poglejte, kaj nosi tretji nosač v vrsti - za razvajene turiste).
Na poti se preči 5 rastlinskih pasov, začne se v deževnem gozdu, konča v ledeniški puščavi. Na sliki drevesne praproti.
Pas meglic, kjer kakega sonca ne vidiš pogosto
Sem mahnjen na rožice, pa je ta konec ravno pravšnji zame:
Šele drugi dan se dvignemo nad megle (ki se sicer ponoči tudi nižje razkadijo za nekaj ur)
Sončni zahodi so itak tako kičasti, da bolj ne morejo biti, slikano z drugega kampa na višini 3800 m
Vrh je na začetku tretjega dne še vedno oddaljen 2000 m višinske razlike, 4 dni ter 25 km hoje na višinah preko 3800 m.
Nekaj, kar nas stalno spremlja vse dni hoje, je spremljevalno osebje. S tabo sicer hodi vodič (brez njega sploh ni dovoljeno iti), ampak nostop te prehitevajo nosači, ki nosijo robo iz enega v drug kamp. Če hočete slikati poti brez nosačev ... težka bo. Saj jih tudi vidite ne brez njih.
Pomembna aklimatizacijska točka je Lava Tower na 4600 m (kucelj na sredini slike)
Nato se spustimo v dolino, kjer prvič srečamo ta nenavadna drevesa, ki so nekakšen rastlinski simbol Kilimandžara in rastejo samo v nekaterih dolinah te gore na višini okoli 4000 m (in podobne vrste še na nekaj drugih vulkanih v daljni okolici na podobnih višinah)
V tretjem kampu (Baranco) smo pod južno steno Kilimandžara, ki se je meni zdela daleč najbolj fascinantna.
Še malo kiča
Naslednje jutro edini tehnično "zahteven" del, stena Baranco. Če ima kdo res hudo vrtoglavico, se bo mogoče malo ustrašil, sicer pa nisem videl, da bi imel kdo kake posebne težave.
Svetloba je na tej višini ter na ekvatorju tako močna, da sredi dneva dejansko kvari fotografije, hoja brez sončnih očal, klobuka in debelih slojev sončne kreme pa vsekakor ni priporočljiva. Kljub temu, da deluje kot da je 30 stopinj, jih je dejansko sredi dneva na tej višini okoli 5 do največ 10. Vendar v brezvetrju tega občutka ni, se pa hitro pozna, če se pripodijo megle.
Smo že malo bližje. Slikano iz četrtega kampa, 3900 m nad morjem - med tretjim in petim dnevom pot poteka gor in dol.
Slikano iz zadnjega kampa (Barafu, 4600 m), na sliki je eden od treh vrhov Kilimandžara, vrh Mawenzi (preko 5100 m).
Do tukaj poteka pot normalno, torej zbujanje nekje 6:30, umivanje, zajtrk, odhod do novega kampa. Barafu pa je zadnji kamp pred odločilnim vzponom na vrh in če se tukaj ne počutiš dobro, potem vrha zate ne bo. Spat se gre okoli 18:00, saj se vstaja ob pol polnoči, štart na vrh pa ob polnoči. Od kampa do vrha je okoli 1300 m višinske razlike ter (vsaj jaz) 6 ur in pol hoje. Temperatura ob zbujanju je okoli -5, ki pada z višino. Tisto noč je bila polna luna, kar je pripomoglo k krasni osvetlitvi okolice. S tabo gre samo vodič, v ruzak vzameš le najnujnejše (vročo vodo, čokolado, dodatna oblačila), ostali personal ostane v kampu.
Svitati se začne okoli šestih zjutraj.
Sonce na ekvatorju hitro vstaja, zato so tudi mogočni ledeniki kmalu dobro vidni
Na vrhu ob -15°C ter konstantnem zmernem vetru nisi dolgo, 15 minut, da se slikaš, spiješ nekaj, malo pogledaš naokoli in že greš dol. Na taki višini, na katero nisi aklimatiziran ni zdravo biti dolgo časa.
Na poti navzdol sem opazil skoraj edinstven pojav, ko sonce meče mogočno Kilimandžarovo senco na oddaljeni vulkan Meru (4650 m) z zahajajočo polno luno. Škoda je le, da nekako ni neke energije ne časa, da bi se usedel in užival v tem.
Prav tako si je na poti navzdol mnogo lažje ogledovati mogočen vrh s kraterjem (ena od poti poteka tudi tako, da se prespi v kraterju, vendar ni za vsakogar - cenovno).
Nazaj do našega kampa Barafu je z roba kraterja še cca 1100 m višinske razlike, vendar zahvaljujoč krasnemu melišču se ta pot opravi v dveh urah in ne v petih in pol kot za gor.
Še zadnji pogled na ledenike s profila. Kljub črnim napovedim o izginotju do leta 2020 le ni tako hudo. Najbrž bodo enkrat res izginili, ampak kot pravijo domačini, njihovo taljenje ni tako hitro, kot strašijo nekateri zahodnjaki.
Ko prideš do kampa, si lačen kot pes (9 ur hoje je za tabo, jedel nisi nič), se usedeš in komaj zmažešen krožnik juhe, kljub temu, da se je kuhar odlično potrudil. Po kratkem počitku čimprej pod 4000 m. Tako že po kaki uri in pol letimo še nižje, v zadnji kamp na višini 3300 m (res je, do dveh popoldne narediš 1300 m vzpona na 5900 m nadmorske višine in s tam še 2600 m spusta). Že sredi dneva med potjo navzdol se okoli Kilimandžara navlečejo megle, kar je tudi eden od vzrokov, da se večinoma vzpenja na vrh ponoči.
šele zvečer hrana spet zapaše - uf, pa pivo! Pa vroča "kopel":
Zgodaj zjutraj, zadnji dan pa hitro naprej dol v džunglo, tako da smo okoli 9-ih že na izhodišču, le na drugi strani gore, na višini 1600 m
Če ima kdo težave, so na voljo tudi reševalna vozila:
Že drugi dan (ko si pač že tam) pa naprej na safari.