Srbija, Črna gora, Hrvaška 2023

Vsako pomlad okoli prvomajskih praznikov z mojo drago načrtujeva kakšen izlet z avtodomom. Žal nama je lansko leto načrte prekrižala korona, letos pa moje težave s križem. V planu sva imela Beograd, naprej ob reki Donavi do Đerdapa, v notranjost Srbije do Zlatibora, nato južneje v Črno goro preko Durmitorja in Lovčena do morja in po jadranski magistrali počasi nazaj.

Tako sva se za potovanje odločila jeseni, ampak Joži je hotela na morje, točneje na Pelješac. Ok, želje drage je treba upoštevati, če ne je ogenj v strehi. Dva dni pred odhodom sem preveril še vremensko napoved za Jadran in ugotovil, da bo kar nekaj dni zelo slabo vreme. Ko sem to povedal Joži in ji predlagal, naj izbere nadomestno destinacijo, je kot iz topa izstrelila: Beograd! No, saj velike razlike med jadransko obalo in Beogradom niti ni, a ne? J




Tako sva na začetku septembra v ranih jutranjih urah štartala proti Beogradu. Pot je minila brez posebnosti, ustavila sva se le na črpalki, kjer sva dotočila gorivo, kupil pa sem tudi SIM kartico za srbski GSM, da ne bi bankrotiral zaradi cen mobitela. Cilj za prvi dan nama je bil Zemun, ker sem tam služil vojsko in sem želel videti, če kasarna še obstaja. Namestila sva se v kampu Dunav ( 44.877929,20.356139). Kamp je bil skoraj prazen, cena pa 20€. Kar takoj, ko sva se parkirala, sva na recepciji kupila karte za avtobus in se odpeljala do centra Zemuna, kjer sva si ogledala kasarno, kjer sem bil v vojski (kasarna še vedno obstaja, je popolnoma ista, kot pred 35 leti), center mesta, ki je zelo lep, obalo reke Donave, okrepčala pa sva se na splavu, kjer sva si privoščila srbske dobrote. Ker si je Joži zaželela še sladico, sem jo peljal v slaščičarno, ki sem jo že doma našel na televiziji na programu Balkan trip (BK). Nič posebnega. Ker sva imela še dovolj časa, sva se odločila, da si na brzino ogledava še del Beograda. Tako sva spet šla na avtobus, ki naju je popeljal do Zelenog vjenca, od koder je lepo izhodišče za ogled centra. Tako sem moji dragi samo za pokušino razkazal del Terazij, Skadarlijo in jo peljal na rakijo v hotel Moskva. Ker sva bila že močno utrujena od poti in raziskovanja, sva se vrnila v kamp na zaslužen počitek.

Po zajtrku sva se kljub temu, da je kamp lep in urejen, odločila, da se premakneva bližje centru Beograda. Že prej sem si označil PZA Beograd (44.817937,20.503637), ki leži zelo blizu centra, vendar je do tja kljub vsemu potrebno iti z avtobusom. PZA sem našel z lahkoto, vendar mi je vanj uspelo zapeljati šele v drugem poizkusu. Bil je namreč na drugi strani ceste, ki je ločena z zelenico, zato je bilo potrebno kar daleč naprej, da sem obrnil in se vrnil nazaj in seveda falil, saj so si stavbe ob cesti zelo podobne. Na srečo sem srečal par iz Slovenije, ki mi je svetoval, kako naj naredim. Po še enem krogu mi je uspelo. Cena je 15€ z elektriko, imajo pa tudi WC s tušem. Sicer bolj balkan way, ampak kot pravijo, bolje išta nego ništa. Lastnik PZA-ja ima tudi delavnico za popravilo avtodomov. Ta dan je bil namenjen raziskovanju Beograda. Bil sem v vlogi vodiča moji najdražji, saj sem kot vojak imel možnost dobro spoznati Beograd, pa tudi kasneje sem ga obiskal večkrat v vlogi navijača Crvene zvezde.

Ker nisva imela namena ostati dlje časa, sva obiskala le vsem znane turistične točke. Začela sva z ogledom Kalemegdana in ušča Save ter Donave, nadaljevala po Knez Mihajlovi, spet nekaj popila v hotelu Moskva in se po glavni ulici sprehodila mimo znamenitega krožnega križišča pri hotelu Slavija do pravoslavne cerkve Svetog Save. Res impozantno. Cerkev je stala že ko sem bil v vojski, pa še vedno ni popolnoma dokončana.

Ker sva bila že pošteno lačna, sva se odločila, da greva na kosilo na vsem znano Skadarlijo. Nekaj časa sva se vračala peš, ampak sva se zaradi utrujenosti pri hotelu Slavija odločila za taxi. To pa je bila tudi edina slaba izkušnja na celem potovanju, saj naju je taxist kljub previdnosti pošteno ogoljufal. Precej slabe volje sva se odločila za restavracijo Tri šešira, kjer naju je slaba volja po dveh rakijah iz dunje, pivu in fantastični polnjeni pleskavici hitro minila. Za popolnost pa so poskrbeli še muzikanti, ki so nama kar za mizo priredili pravi koncert. Glede na to, da je restavracija zelo poznana in na odlični lokaciji, sem bil zelo presenečen nad ceno, ki ni popolnoma nič izstopala, sploh glede na kvaliteto in količino hrane. Plačal sem približno toliko, kot me je okradel taxist….

Ker sva bila že pošteno utrujena, pa tudi ura je bila že pozna, sva se z avtobusom odpravila nazaj do avtodoma. Joži je sicer na vsak način hotela še na splave, vendar se mi po celodnevnem potepanju ni dalo. Popustila je šele, ko sem ji obljubil, da se še vrneva.

Seveda je bilo treba narediti plan za naprej in na moje vprašanje, kam sedaj, je Joži kot iz topa izstrelila: Na morje!!! J J J Eh, ženske…. Jaz sem hotel še kakšen dan ostati v Beogradu, zato sva se odločila za kompromis in…..šla proti morju! Po pregledu zemljevida in iskanju poti proti morju sem ugotovil, da poteka točno tako, kot sem si zamislil po prvotnem, neuresničenem planu, samo da izpustim pot ob Donavi! Super! To bo še zanimivo! Gremo! Gasaaa!

Zjutraj se nama ni kaj preveč mudilo. Po zajtrku sva počasi uredila glede plačila s prijaznim lastnikom in se odpravila. Malo me je skrbela vožnja po centru, sploh če bi morala na rondo mimo Slavije, kjer je promet milo rečeno kaotičen, ampak nama je gazda razložil boljšo pot in sva se centru izognila. V planu sva imela še ogled Dedinja, kjer počivata Jožko in Jovanka, vendar moje ni preveč zanimalo, jaz pa sem bil tam že parkrat, zato sva nadaljevala do naslednjega svetega kraja, vsaj zame: Stadionu Rajka Mitiča! Parkirala sva kar ob cesti in se odpravila na stadion. Najprej sva si ogledala muzej, potem pa sva si kar iz VIP lože ogledala notranjost stadiona. Super! Sledil je še sprehod okoli stadiona in slikanje pri tanku v neposredni bližini stadiona. Pred nadaljevanjem poti sva si privoščila če kavico v bližnjem kafiču »Dika«, ki je v lasti bivšega nogometaša CZ Dike Stojanoviča.
Joži si je hotela ogledati svoj sveti kraj (Stadion JNA od Partizana), pa sem jo preslišal……. Pač ne maram »grobarov«!
Po dobri kavici sva se odpravila naprej proti Avali. Pot je hitro minila, čeprav sva imela kar nekaj težav, saj je bil odcep proti Avali zaprt, obvoz pa zelo slabo označen. No, ko sva enkrat našla pravo pot je bilo super, lepa enosmerna cesta do stolpa. Tudi brezplačno parkirišče ob stolpu je bilo zelo veliko in skoraj prazno. Sam stolp je nov, star je bil med vojno porušen. Deluje zelo impozantno od zunaj, od zgoraj pa me ni navdušil. No, vsaj mene ne, nisem nek ljubitelj višine… ;-)
Ker naju je čakala dolga pot, sva po kavici in zajtrku v avtodomu hitro krenila naprej. Na poti proti Čačku sva zagledala tablo Guča. Joži je dobila kar solzne oči od navdušenja, kar mi je dalo vedeti, da jo bom enkrat moral peljat na žur trubačev v Gučo. Pot naju je vodila mimo Čačka, Požege in Užic do najinega cilja ta dan, Mokre gore. Najprej sva se zapeljala do Drvengrada (43.79616, 19.50685), to je vasica, ki so jo postavili za namen snemanja filma od Emirja Kusturice – ,,Život je čudo,,. Dostop z avtodomom je malo težji, saj je zadnji del poti zelo ozek, ne vem, kako bi bilo, če bi se s kom srečali, ampak na srečo ni bilo nikogar. Prav tako je parkirišče majhno, ampak se da stisniti. Zelo prijetna vasica, za katero je potrebno plačati vstopnino, vseeno pa vredna ogleda.
Nisva se zadržala dolgo, ker je bila ura že dokaj pozna, zato sva se odpravila naprej proti Mokri gori. Po prvotnem planu sva imela namen parkirati v enem od bližnjih kampov, ampak sva se na koncu odločila, da z dovoljenjem šefa gostilne prespiva kar na železniški postaji Šarganske osmice (43.79277, 19.50770). V gostilni sem si privoščil znamenito šniclo, ki sem jo poplaknil s parimi pirčki, moja pa se je zadovoljila s čorbico in palačinkami s kajmakom (niso bile dobre). Po sprehodu po okolici sva se odpravila na počitek.

Zjutraj sva šla najprej na železniško postajo kupit karte za Šargansko osmico, ker se jih prej kot pol ure pred odhodom ne da. Tam pa šok, vsa sedišča na vlaku so bila razprodana! WTF!? Kaj zdaj? Kupila sva pač stojišča, cena je ista kot za sedišča, malo sva bila razočarana, ampak bova že preživela. Za tolažbo sva si privoščila zajtrk kar v restavraciji – znameniti srbski kačamak (ki sploh ni nič posebnega), se malo sprehodila okoli in že je bil vlak pripravljen na odhod. Izkazalo se je, da je celo bolje, če stojiš, saj se veliko bolje vidi, tako da je na koncu večina potnikov stala. Res zelo lepo, vsekakor vredno ogleda. Voziš se kar dolgo s kar nekaj postajami. Osupljivi so razgledi na dolino in temni tuneli, ki jih je kar nekaj. Potniki pa so turisti s celega sveta - le kako najdejo tako vukojebino se včasih vprašam…
Po vrnitvi na izhodiščno točko sva se z avtodomom odpravila dalje, najin cilj za ta dan je bil Zlatibor, turistično mesto v bližini. Po kratki vožnji sva parkirala v kampu Zlatibor (43.721340,19.708590). Na recepciji ni bilo nikogar, zato sva si izbrala parcelo v skoraj praznem kampu in si privoščila počitek, saj je zunaj deževalo in naju ni mikal sprehod po dežju do mesta, ki ni tako zelo blizu, pa še utrujena sva bila od doživetij zadnjih dni. Po počitku je na srečo prenehalo deževati, zato sva se odpravila v Zlatibor. Zelo lepo mesto, vendar zelo turistično, ogromno se gradi, v bistvu kar preveč. Srce mesta je umetno jezero in promenada okoli. Po celodnevnem potepanju naokoli sva postala lačna, zato sva si privoščila večerjo v eni od restavracij, na poti proti kampu pa sva kupila še sladice, ki sva si jih privoščila ob steklenici dobrega vina kar v avtodomu.

Zbudila sva se v oblačno jutro, zato sva se po kratkem premisleku odločila, da nadaljujeva pot proti Črni gori. Malo mi je sicer žal, da si nisem Zlatiborja ogledal bolj in da se nisem popeljal z njihovo sedežnico, ampak za to bo čas naslednjič. Nedaleč od Zlatiborja sva naletela na El passo city.
Parkirala sva čisto pred vhodom, ko je takoj priletel eden od zaposlenih in naju hotel napotiti na 100m oddaljeno parkirišče. Ko sem že skoraj speljal, sem v vzvratnem ogledalu zagledal drugega možakarja, kako mi maha. Pojasnil mi je, da lahko avtodom pustim kar tam, saj je ponedeljek in ne nedelja, ko imajo resnično noro gužvo. Prvi moški se mi je opravičeval, da je zamešal dneve, ker dela vsak dan.
El passo city je zelo zanimivo kavbojsko mestece, ki premore čisto vse, od banke, saloona, pošte, zapora do roza zgradbe z imenom The yellow rose, ki je namenjena »sprostitvi« kavbojev. Ker je bilo zgodaj dopoldne, pa še svojo sem imel zraven, sem si privoščil samo kavico v saloonu…
Pot sva nadaljevala naprej proti Črni gori. Sledil je seveda obvezen postanek in ogled znamenitega mostu na reki Tari. Res lepi razgledi, ampak za mene preveč turistično, vse čas vozijo avtobusi, turisti iz celega sveta se gnetejo, da si ogledajo ta most. Na vsakem koraku ponujajo zip-line in rafting, res noro.
Kar preveč, zato sva se hitro odpravila naprej do naslednjega kampa. Odločila sva se za kamp Razvršje (43.14387, 19.11332) , ki je zelo znan med Slovenci. Že od daleč nama je mahal gazda Mišo, ki se je najbrž bal, da bova zavila v sosednji kamp. Kolikor sem ga potem razumel imata s šefom sosednjega kampa tak odnos, kot ga ima večina Slovencev. Po domače, sta skregana. Usmeril naju je na kraj, ki ga je izbral, da lahko parkirava, roko na srce, placa je bilo več kot dovolj, da bi parkirala kjerkoli.
Takoj naju je povabil tudi na rakijo. Domačo in naravno menda. Ker sva bila lačna, sva ga vprašala, če je kje v bližini kakšna restavracija, pa je rekel, da bo on vse zrihtal, da naj prideva ob osmih do njega. Res sva prišla, posadil naju je zraven dveh nemških parov za isto mizo, prinesel pijačo in šel mami pomagat kuhat. Zanimivo! ,,Mišo sredi sve.,, Hrana je bila okusna, tudi poceni, vsaj za naju dva, mislim, da je švabom zaračunal več.
Po večerji nama ni ostalo drugega kot počitek, saj se po dobri hrani spodobi, da si človek spočije.

Ker sva imela namen po zajtrku nadaljevati pot, saj naju je čakal eden vrhuncev potovanja, vožnja po Durmitorju, sem se odpravil do gazde Mišota, da mu plačam. Vse prej kot lahka naloga. Človek toliko naklada, da če bi naložil v kemperja, ni šans, da pelješ s sabo. V glavnem, potreboval sem skoraj uro, da mi je vse razložil, vmes poservisiral še nekaj popotnikov, nekam skočil vmes itd. Na koncu mi je prodal še liter domače dunje iz svojega sadovnjaka (če verjameš v smrkce), odlično in povsem naravno žganje po prijateljski ceni, povedal, kje naj moja kupi prave čarape iz domače volne, še nekaj navodil za pot in adijo!
Najprej sva se odpeljala v mesto po čarape. Gospa Zelenika naj bi imela svojo stojnico v trgovskem centru. Svojo sem spustil ven iz avtodoma, saj za parkiranje ni bilo variante, sam pa sem se vozil okoli ta čas. Ni je bilo nazaj kar precej časa, nazadnje pa je prišla z nekaj pari nogavic in velikim kosom še tople pite z jurčki. Ženska tisti dan ni delala, zato jo je moja šla iskat kar domov. Nekje je staknila naslov in jo našla. Ženska je bila čisto navdušena, hotela je, da gre še po mene. V glavnem, pita je prišla zelo prav, saj nisva zajtrkovala, zato sem hotel čimprej iz mesta, da se nekje na primernem mestu ustaviva in pojeva. Nekaj kilometrov naprej sva po navodilih Mišota z glavne ceste zavila desno in se kmalu znašla na začetku poti, ki je vodila čez Durmitor. V prekrasnem okolju sva opazila zaprto kočo, ob njej pa prostor, kjer sva parkirala svoj avtodom, preskočila ograjo in v prekrasnem okolju z odličnim razgledom pojedla odlično pito.
Ravno takrat se je ob koči ustavil avto in iz njega je izstopil domačin z ogromnim psom. Malo sva se ustrašila njega in psa, toda že po nekaj pozdravnih besedah smo si bili na ti. Peljal naju je v kočo, ki je bila v bistvu neke vrste planinska koča in nama takoj začel točiti razne likerje za degustacijo. Iz srca se je nasmejal moji zgodbi o Mišotu in njegovem sadovnjaku. Zatrdil je, da ima edino on pravo, naravno rakijo tam okoli. Hja, zdej pa bodi pameten… Vmes so prišli še trije pravi črnogorci, takoj naročili rundo, seveda i za Slovenca jednu rakiju. Malo je manjkalo, da bi za tisti dan zaključil z raziskovanjem Durmitorja, z Joži sva komaj ušla!
Nadaljevanje poti pa, z eno besedo, fantastično!!! Ozka, toda zelo pregledna cesta na skoraj 2000 metrov višine, čudovita pokrajina, prekrasni razgledi! Noro!!!
Po kar nekaj urni vožnji po tej pokrajini z veliko foto postanki je sledil adrenalinski spust po zelo ozki cesti z ogromno majhnimi, temnimi tuneli proti Pivskemu jezeru. Razgledi pa, da te kap.
Pot sva nadaljevala proti Podgorici, vmes sva si ogledala še Manastir Ostrog, ki pa naju nekako ni navdušil. Sicer je na izgled zelo impozanten, toda drugače nič posebnega.
Že v temi sva prispela v Podgorico, kjer pa sva imela ogromno težav, da sva našla pot iz centra in pravo cesto do Cetinja. Navigacija naju je vodila v krogu, smerokazov pa ni bilo nobenih, ne moreš verjet!
Že v temi sva se vzpenjala po prazni cesti, kjer sem imel ogledan majhen kamp malo pred Cetinjem. Na nekem mestu malo pred Cetinjem me je navigacija usmerila levo na ozko cesto skozi gozd. Ko sem po 10 minutah že preklel navigacijo, ki me je vodila po neki vukojebini in hotel obrniti, sem zagledal parkirišče pri jami Lipa, malo naprej pa kamp Oaza Lipa ( 42.37039, 18.95422). Kar na cesto je skočila prijazna punca, ki me je usmerila levo v kamp, mi na brzino razložila zadeve in povabila v restavracijo na prostem. Super! Prijeten kamp, zelo dobra hrana, prijazni lastniki, lep razgled, ni da ni! Za nama je top dan , ki sva ga zaključila z dobro večerjo.

Po prespani noči in zajtrku, ter obvezni kavici z rakijo sva se odpravila na Lovčen.
Pogumno sem se zapeljal čisto na vrh, kjer mi je gospa na vrhu prijazno povedala, da na vrhu ne smem parkirati. Zapeljal sem nazaj do ovinka, kjer sem našel super prostor za parkiranje. Kasneje je bil promet, sploh pa parkiranje tam precej zanimivo. Nekateri so rinili na vrh, drugi dol, prostora pa samo za v eno smer. Kar zanimivo!
Ker sem na Lovčenu že bil, se mi ni zdelo nič posebnega, sem pa vseeno iz solidarnosti do moje preplezal tistih 461 stopnic do vrha.
Po povratku sva si v restavraciji ob vznožju stopnic privoščila pivo, spotoma pa sem še teto, ki me je s kamperjem obrnila, vprašal, kakšna je cesta do Kotorja. Vprašujoče me je pogledala in rekla: Vi ste oni sa kemperom? Nemojte tamo, molim vas, cesta je uzka!!! Hvala za nasvet! Seveda sem dobil še večje veselje in že sva se spuščala proti Kotorju. Na začetku je bila cesta široka, toda čedalje bolj se je ožala, dokler ni bila na koncu široka za en avto. Super! Na srečo ni bilo veliko prometa, je pa bilo veliko vožnje v rikverc! J Res mi je bilo v užitek, veliko adrenalina in prekrasni razgledi na Kotorski zaliv. Tudi Joži se je v dolini sprostila, haha.
Po panoramski vožnji okoli Kotorskega zaliva sva si v restavraciji privoščila kosilo,se malo odpočila, da je adrenalin popustil in nadaljevala do kampa Solitudo (42.661979,18.070600) v Dubrovniku. Kamp je bil kljub jesenskem času in ne najnižji ceni presenetljivo poln.
Ker sva si želela ogledati Dubrovnik, sva parkirala avtodom in ob večerji naredila plan za naslednji dan.

Zgodaj dopoldne sva se z Joži odpravila v center Dubrovnika. Ker ni bilo ravno blizu, sva se peljala kar z avtobusom. V centru sva izstopila in že naju je »ugrabil« moški, ki je ponujal turistično turo z dvonadstropnim avtobusom po Dubrovniku in okolici. Kljub ceni 40€ sva se za turo odločila. Moja je plačala s kartico, ampak terminal je nekaj štrajkal, tako da mojster ni bil prepričan, če je vse ok s plačilom. Ni se preveč sekiral, je rekel, da bo po poti pobral svojo hčerko, ki je tudi vodička in bo ona zrihtala zadevo. Hčerko je res pobral po poti, je preverila transakcijo in rekla, da je najbrž vse ok, pa tudi če ni, se tudi ona ni kaj preveč sekirala. Je rekla, dva gore ili dole! V glavnem, peljala sva se zastonj!
Tura je bila lepa, prevozili smo celo mesto in tudi okolico, ter se ustavljali na foto točkah. Vsekakor vredno, sploh če je zastonj… Po končani vožnji sva se seveda peš odpravila na ogled starega mestnega jedra. Gužva je bila res neverjetna, sploh za ta letni čas. Mojo je seveda najbolj navdušil Hard rock cafe Dubrovnik, mene pa njene besede na koncu ogleda, da greva nazaj v kamp. Gužve pač ne prenašam najbolje.
Po prihodu v kamp sva se na recepciji odjavila, plačala in se napotila proti naslednjemu cilju na najinem popotovanju, kamp Nevio v Orebiču (42.981481,17.198357). Ko sva prispela v kamp, pa nama je prijazna receptorka, ki je mimogrede iz Slovenije, povedala, da je kamp čisto poln. Ampak ni bilo panike, za naslednji dan sva rezervirala parcelo, ki se bo sprostila, za prvo noč pa nama je Petra ponudila prostor pred recepcijo. Super! Ker je bilo že pozno popoldne, padal je dež, pa še lačna sva bila, je bila odločitev kaj bova počela zelo lahka. Šla sva preizkusit restavracijo v kampu. Res super dobro hrana, velike porcije, natakar je kar zmigoval z rameni in odkimaval z glavo, ko sva naročala. No, ko je prinesel naročilo, sva hitro dojela zakaj. Malo sva se precenila, haha. Bo pa jutri za malico!

Prvi del potovanja je bil namenjen raziskovanju, drugi del pa počitku. Tako sva si na Pelješcu privoščila ležanje na plaži, uživanju v vodi, kolesarjenju po Orebiču, druženju z Matejo in Dubravkom, ki sva ju spoznala v kampu in dobri hrani. Čas je hitro minil, tudi parcela je bila za naprej že rezervirana, tako da sva šla novim zmagam nasproti.

Dopoldne sva se poslovila od najinih novih prijateljev, poravnala račun na recepciji in se odpeljala proti cilju, ki sva ga imela ta dan, Baški vodi. Pot naju je vodila preko novega mostu, ki povezuje Pelješac s celino in zelo skrajša pot. Most naju je zelo navdušil, zato sva si kar nekaj časa vzela za ogled in fotografiranje. Joži si je zaželela, da se še enkrat peljeva čez njega, zato sem obrnil in sva res naredila še en krog. Veličastveno!
Pot sva potem nadaljevala vse do najinega cilja za ta dan, Baške vode, kjer naju je že nestrpno pričakoval najin dragi prijatelj Nikša. Skuhal nama je pozno kosilo in ob dobri hrani smo obujali spomine. Vztrajal je, da prenočiva pri njemu in ker ga nisva hotela razočarati, sva res s težkim srcem popustila, da naju je peljal v apartma, saj raje spiva v avtodomu. Mimogrede, Nikša apartmaje oddaja, če koga zanima! Ko sva se namestila in ker ura še ni bila pozna, sva se odločila za sprehod ob obali po romantični Baški vodi. Seveda ni smel manjkati koktajl ob sončnem zahodu.

Po zajtrku, ki ga je nama pripravil Nikša, sva se od njega poslovila in se odpravila do zadnjega cilja na najinem potovanju, kamp Šibuljina, Starigrad. Pot je bila dolga, ampak čudovita, saj uživam v vožnji po jadranski magistrali, ki me vedno znova navduši z lepimi razgledi. Po tradicionalnem postanku v krasnem Primoštenu, kjer sva si na sprehodu po mestu pretegnila noge in okrepčala z rogljički in kavico, sva poklicala še v kamp in si rezervirala parcelo, saj je bilo za ta čas še vedno precej zasedeno, sva nadaljevala pot. Pozno popoldne sva prispela v Šibuljino, kjer naju je sprejela prijazna receptorka in naju popeljala do najine parcele. Med sprehodom do parcele sem jo vprašal, če so v kampi tudi kakšni Slovenci. Nisem še izgovoril do konca, že sem zagledal Jelko in Staneta, najina stara avtodomarska prijatelja, kako nama veselo mahata! Super, družba in zabava sta zagotovljena!
Komaj sem čakal, da parkiram avtodom in uredim vse, kar je potrebno za par dni, saj je Stane že čakal, da rešiva »tekoče« zadeve, Jelka pa, da poklepeta z Joži. Dan se je hitro prevesil v noč in po dolgi poti, ter reševanju tekočih zadev se je prilegel počitek.

Naslednjih nekaj dni je minilo v odlični družbi, s svojim avtobusom, predelanim v avtodom, sta se nam pridružila še Mitja in Urška. . Dobra družba, toplo sonce in morje, dobra hrana in pijača, kaj si človek lahko še želi….. Žal je vsake lepe stvari hitro konec in bližal se je čas odhoda. Še pred odhodom pa sva z Joži že rezervirala dopust v septembru naslednje leto!

Prišel je čas slovesa, zadnji dan najinega potovanja. Poslovili smo se od Mitje, ki je prvi štartal proti domu, malo kasneje sva se tudi midva poslovila od Staneta in Jelke in krenila na dolgo pot po Jadranski magistrali proti domu.
Kot vedno je Joži uživala v lepih razgledih, jaz pa v dolgih ovinkih in lepi, skoraj prazni cesti. Na kosilu sva se ustavila v najini priljubljeni gostilni Morski konjiček malo pred Pivko, kjer imajo odlično hrano po ugodnih cenah.
S polnim trebuhom in polno glavo vtisov sva proti večeru srečno prispela domov!!!

ZAKLJUČEK:

Naredila sva nekaj več kot 2000km v 16 dneh. Prvi del poti je bil namenjen raziskovanju, drugi del pa počivanju. Spala sva večinoma po kampih. Edina črna točka na poti je bil taxist v Beogradu. Ljudje na Balkanu so zelo prijazni in ustrežljivi, v Črni gori tudi precej prebrisani, se vidi, da je turizem prišel tudi do njih.
V končni fazi je potovanje popolnoma uspelo, spreminjal ne bi popolnoma nič, rad bi se enkrat vrnil in pogledal še zanimivosti, za katere nama je sedaj zmanjkalo čas!