Spomenka Hribar o Milanu Zveru - razkrito

Sijan

Fizikalc
3. sep 2007
2.265
0
36
Razumnost in razsodnost Spomenke, odprto razmišljanje o Zveru in sds.
Zanimivo branje, kdor si bo vzel čas:

Dr. Zver razume spravo enako kot sedanja koalicija. Več kot dvajset let razdvajajo ljudi, zbujajo sovraštvo do vseh, ki niso z Nami – hkrati pa kar naprej pozivajo k spravi. Skupaj z vodstvom RKC pri nas. Tolikšne hinavščine, tolikšne obscene hipokrizije, kot jo doživljamo danes, še nismo doživeli. Morda pred vojno. Njihovo prizadevanje za to, da bi upravičili medvojno kolaboracijo, se potencira do te mere, da hočejo ustoličiti protikomunizem kot edino legitimno ideologijo in prakso. Njihovi časopisi so vpeljali poseben sovražni govor, kakršnega (razen morda takoj po vojni) ne pomnimo. Nobene distance ni, nobenega spoštovanja do drugače mislečih, člani stranke socialnih demokratov so, na primer, »rdeča horda«, člani Desusa pa »stari prdci« itd. Res je vse dovoljeno. Nižje, kot smo v moralnem pogledu zdaj, že skoraj ne moremo biti. Za vsak primer pravim »skoraj«, ker me vsak dan preseneča, kakšne besede uporabljajo v prizadevanju za zbujanje še več sovraštva do vseh (ne le do nekdanjih komunistov – saj so bili večinoma sami nekdaj člani ZK), ki niso »iskreno« in z vsem srcem za njihovo politiko. Se pravi absolutno podrejeni velikemu vodji. V boju za absolutno oblast današnja pozicija ne izbira sredstev: varčevalni ukrepi, da – toda njihova »dodatna vrednost« je podrejanje vse družbe, za kar je treba ukiniti ali spremeniti državne in javne ustanove: zdravstvo, šolstvo in še posebej kulturo kot (samo)zavest nacije. Ponižati vse in vsakogar, ki meni, da je kaj prispeval h koristim ali k dostojanstvu nacije ali pa je bil žrtev nekdanjih časov, med vojno ali po vojni ali celo v osamosvojitveni vojni. Pred prestolom Absolutne oblasti je vsakdo, ki ni njen podanik, nič!

Sprava se v tem kontekstu izkaže kot sprava pod določenimi pogoji: privoliti moraš v Našo interpretacijo sprave, v Našo politiko – potem se bomo pa »spravili« s teboj. Sprava pod določenimi pogoji seveda ni sprava, temveč temelj za sektaštvo, kajti tisti, ki v Naše pogoje ne privoli, je avtomatično izključen iz Našega Raja, je nasprotnik, ne, je sovražnik.

Pozivi k spravi so v zadnjem času redkejši, saj desnici ni več potrebna, zdaj, ko ima škarje in platno v rokah in ji gre le še za popolno prevlado. Ko je vsa družba razcepljena in do bolečine razdvojena, pride na vrsto povezovanje. Tisti, ki so (bili) vzrok delitev in so nosilci razcepa, skušajo v trenutku, ko obvladujejo položaj, z navidezno leporečno spravljivostjo doseči splošno odobravanje in se dvigniti nad vse. Si tako nad drugače mislečimi zagotoviti popolno prevlado, med svojimi pa žeti sloves vsesplošnega spravitelja oziroma rešitelja. Kdor se z vsem tem ne strinja, je razglašen za rušitelja enotnosti, torej ga je treba izločiti in odstraniti. Vsi diktatorji so, brž ko so prišli na oblast, zahtevali brezpogojno enotnost, povezavo vseh v en sam trdno povezan snop.

Seveda, kdo pa ne bi soglašal s tem, da naj se nehajo prepiri, sovraštvo in spotikanje nasprotnikov! Toda s tem povezovanjem je enako kot s spravo: privoliti moraš v vse naše projekte, v vse zakone, ki jih predlagamo (in jih velik del strokovne javnosti zavrača kot škodljive ali nepotrebne!), sicer nisi pripravljen na povezovanje ter koristno in nujno delovanje. Torej se sam izključuješ iz skupnosti in si njen sovražnik. »Mi« imamo v vsem Prav, Mi imamo Resnico v zakupu! Premier je zatrdil: ta vlada nima alternative. Kako, prosim? Kdo vam je dal mandat za takšno izključevalno samooklicanje vloge Rešitelja nacije? Volitve ne – drugega instrumenta pa v demokraciji ni!

Dejansko gre za lastninjenje države: za podreditev ali celo ukinitev državnih ustanov in ustanovitev novih, »Naših«. To gre celo tako daleč, da se ljudje v odporu odvračajo od države, obujajo spomine na prejšnjo državo, ker da je bilo v njej bolje. Res je bilo za marsikoga bolje: zdravstvo, šolstvo, socialna varnost – vse to je bilo bolje urejeno. Toda to ne pomeni, da bi bilo tako tudi zdaj, če bi ostali v Jugoslaviji. Logika Miloševiæevega nacionalizma, v katerega se je pervertiral socializem/komunizem, je dovolj zgovorna, saj je povzročila balkansko morijo z več sto tisoč žrtvami. V nostalgiji po Jugoslaviji ne gre le za pogrešanje socialističnih bonitet, ampak za enačenje države s konkretno vladajočo garnituro. Toda vlade gredo, država kot institucija pa ostane! Zato imamo volitve, da menjamo vladajoče elite. Država kot sistem svobode (tako je državo opredelil že Hegel) ostaja in naša odgovornost je, kakšno državo bomo imeli. Dokler imamo svojo državo, imamo tudi načelno možnost, da se uredimo po človeški in državljanski meri.

Kandidiranje dr. Milana Zvera za predsednika države ne pomeni le postavljanja desnice, češ, tudi mi imamo svojega kandidata. Nasprotno, je bistveno! Kajti zdaj ima desnica v rokah vlado, parlament, izvršni oblasti podrejeno sodno oblast, podrejeno in ponižano kulturo, šolstvo, medije, skratka, vse državne in javne ustanove. Hkrati skrbi za ekonomsko podstat svoje oblasti, kar bo dosegla s Slovenskim državnim holdingom, ki bo po svoji presoji prodajal državno srebrnino – vodstveni kader bo postavljala sama in tudi končna odločitev o prodajah bo pač na vladi. Manjka samo še pozicija predsednika države – potem bi bilo področje oblasti zaokroženo, kar bi pomenilo možnost absolutnega obvladovanja družbe. Niti ene institucije ne bi bilo, ki bi bila neodvisna od pozicije – javnost je tako in tako izključena iz oblasti in vedno sproti stigmatizirana, če se upira. Četudi predsednik države nima velikih pooblastil, je njegova vloga moralne instance še kako pomembna – še posebej, če ti gre za popolno obvladovanje nacije. Kakorkoli že desnica omalovažuje sedanjega predsednika države in mu hoče zmanjšati kompetence in ugled – Pahor in dr. Zver mu očitata, da ni ali da ne podpira konkretnih zakonov. Da ne drži odprte vreče. Moralno pokritje – to je še tista pika na i, ki jo hočeta imeti. Oba zahtevata od predsednika brezprizivno moralno pokritje svojega oziroma ravnanja vlade. Da se bo izkazalo, da imajo absolutno prav.

Izvolitev dr. Milana Zvera za predsednika bi pomenila prav to zaokroženje oblasti sedanje pozicije. Vse bi bilo bolj preprosto, pravzaprav sploh ne bi bilo nobenega problema, če bi bil predsednik »Naš«! Glede na to, kako Borut Pahor razume (in je izvajal!) »povezovanje«, domnevam, da bi bila tudi njegova izvolitev za predsednika države eno v istem: »povezoval« bi se z (današnjo) koalicijo in jo še moralno legitimiral.

Z druge strani je ravnanje desnice vsakič znova »požegnalo« vodstvo RKC z Opusom Dei v ozadju, ki »lastnini« tudi sam Vatikan. Z izvolitvijo dr. Milana Zvera za predsednika države bi se znašli v politični, ekonomski, kulturni in duhovni ukleščenosti!

»Sprememba narodnega značaja«

Z izvolitvijo dr. Zvera za predsednika države bi se ustvarili tudi pogoji za »spremembo narodnega značaja«, o čemer je sam govoril na omenjenem soočenju na Pop TV. Za kaj gre? Že Edvard Kocbek je govoril o »spremembi narodnega značaja« (kar je bilo sprejeto kot 4. točka OF), pri čemer je imel v mislih projekt, da bi se Slovenci iz naroda hlapcev spremenili v narod zmagovalcev, iz ponižanih in razžaljenih v samostojne, ponosne osebe. Njegova projekcija je bila še posebej usmerjena na katoličane, ki jih je po spremembi narodnega značaja videl kot svobodne vernike, ki mislijo s svojo glavo in za katere ne bi veljalo: ljubi Boga in prek njega svojega bližnjika, marveč bi veljalo: ko ljubiš bližnjika, (že) ljubiš Boga! To bistveno spremembo so križarji (sodelavci revije Križ na gori) mislili že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, zdaj pa smo daleč pod to ravnjo! Spet smo v času RKC kot posebnega centra moči, zapovedovalke in izganjalke ne-pravih, kar je natančno pokazal dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof, predsednik komisije za sredstva družbenega obveščanja pri SŠK, ko je novinarje, ki kritično pišejo o Cerkvi in Rodetu, imenoval spletkarje, kompromisarje, pisune naročenih informacij in »odtočne cevi« ter ugotovil: »Na žalost bo prej ali slej prišel čas, ko se bodo tudi ti, katerim ljudje enostavno ne verjamejo več, znašli na cesti med siromaki.« Tako bo, ko se bosta znašli v popolni spregi oblast na zemlji in zastopnica nebes na njej. Toda zakaj je zraven tisti »žal«? To je lepa, znana hipokrizija: ščuvaš k izgonu ljudi na cesto, hkrati pa to »obžaluješ«!

Ne glede na Kocbekov dober namen je ideja o spremembi narodnega značaja sama po sebi totalitarna: od vrha navzdol boš spreminjal značaj, mišljenje in prepričanje odraslih ljudi?! Kako je bilo to videti v komunizmu, smo doživeli. Enako, le z drugim predznakom – na podlagi protikomunizma – bi to počela in že počne današnja pozicija prav z ukinjanjem ustanov oziroma z njihovim spreminjanjem – ob hkratnem poniževanju ljudi. Pri tej nameri – spremeniti slovenski narodni značaj – je še posebej pomembno to, kar počne s šolstvom, od osnovne šole do univerz, ki jih danes dejansko finančno onemogoča, da ne rečem ukinja – hkrati pa ustanavlja nove, privatne, ki se večinsko financirajo iz državnega proračuna. Če so privatne, naj se financirajo privatno! Da ob vsej tej raboti neverjetno hitro upada kakovost univerzitetnega študija, oblasti seveda ne zanima – da se le poučujejo prave stvari in da poučujejo pravi ljudje! S takšnim ravnanjem pozicija namerno onemogoča svobodno ustvarjanje in svobodne, ustvarjalne osebe; mladi ljudje zato ne vidijo in nimajo perspektive v lastni državi, zato naj bi jih prek 40 odstotkov izjavilo, da bi se izselili iz države. To je katastrofa, nacionalno umiranje na obroke! Janša ravna po načelu: Kolikor slabše, toliko bolje! Kajti ko bo najslabše, bo še posebej »nujna« trda roka, da bo stanje popravila – in že bo tukaj Odrešitelj! Tisti, ki že danes nima alternative.

Seveda, »Naši« ne bodo odšli; »naše« ljudi je treba postaviti na prava mesta. Kaj se dogaja, lahko ponazorim s spornim imenovanjem: vlada je protizakonito preprosto zavrgla razpis za našega člana v agenciji EU za temeljne pravice, ker se nanj ni prijavila »prava« oseba, objavila nov razpis, nanj se je prijavila gospa Andreja Valič Zver, soproga dr. Milana Zvera, in bila tudi imenovana na razpisano mesto. To je vlada izvedla kot nekaj samoumevnega, ne glede na moralo, zakon in – očitno – s soglasjem dr. Zvera. Če bi bil izvoljen za predsednika, bi jim šla taka rabota še veliko lažje od rok.

Kako se pozicija dejansko zavzema za spremembo slovenskega narodnega značaja, je razvidno iz očitka, da levica ni privolila v ratifikacijo evropske izjave o totalitarizmu. Tudi sama sem bila proti ratifikaciji – ne zato, ker jo je očitno motivirala evropska desnica in je bila kritična predvsem do komunizma, temveč zato, ker v njej ni bilo omenjenega klerokatolicizma, ki je za naše razmere enako ključen kot komunizem. Brez razumevanja njegove vloge v našem medvojnem državljanskem spopadu tega preprosto ni mogoče dojeti. Naj opozorim, da ta očitek ne leti na verujoče – večina partizanov je bila vernih –, ampak izključno na RKC kot institucijo.

Sprememba narodnega značaja bi se seveda morala izraziti, da bi bila zaokrožena, utemeljena, tudi na simbolni ravni. Zato bi bila potrebna sprememba državne himne. Prvi je na himno opozoril Boris Pahor, češ da Slovenci samih sebe ne spoštujemo dovolj, saj imamo že v himni poudarek na univerzalizmu in ne na lastnem narodu. Drži, da so majhni narodi nagnjeni k univerzalizmu, ker so majhni in se »priglašajo« k velikim idejam. Toda ta kritika je spregledala, da je slovenski narod v 7. kitici, ki je uradna državna himna, v vzkliku »Žive naj vsi narodi«, sopovzet, mi smo zraven v »vseh narodih«, nismo zunaj njih. Še več, mi, »slovenski narod«, je tisti, ki vzklika, »Žive naj vsi narodi«! Himne drugih narodov oziroma držav pretežno slavijo le svoj narod, mi, Slovenci, slovenske državljanke in državljani, smo sposobni in pripravljeni pogledati čez domači plot. Namesto da bi bili ponosni, da smo kot majhen narod sposobni te širine, tega dopuščanja drugih narodov, da živijo enako kot mi in v dobrososedskih odnosih, hočemo to edinstveno himno spremeniti?!

Desnica, ki hoče zamenjati vsebino himne, torej ne izhaja iz enakega stališča kot Boris Pahor, ki ga moti univerzalizem, njej gre za to, da je v himni omenjen Bog. Nacijo, ki je notranje bogato razčlenjena, ljudi, ki imajo različne svetovne nazore, je po njenem treba unificirati, simbolno spraviti pod obnebje katoliškega svetovnega nazora – saj Bog v himni ni prisoten le kot Bog vere, ampak kot ideološka instanca. Spremenjeni narodni značaj naj bi se zrcalil in obenem dokončno zaokrožil ne le simbolno, temveč ideološko. V tem naprezanju torej ne gre niti za prepričevanje niti za prevzgojo, temveč za ideološko dresuro ljudi. Spremenjena himna bi simbolno zaokrožila spremenjen narodni značaj. Bila bi simbolni kamen »novega časa«.

Če bi se projekt »resetiranja Slovenije« uresničil, to ne bi bila »narodna sprava«, ampak homogenizacija ljudi na podlagi protikomunizma. To bi pomenilo, da je dr. Milan Zver res kandidat za predsednika, »ki vidi dlje« – takšno je tudi njegovo predvolilno geslo.

Čas 0

Stvar je v tem, da noben totalitarizem absolutne oblasti ne dobi volitev. Ker je nelegitimen, hoče in po lastni logiki mora ustvariti pogoje, da se »vidi«, da se je z njegovim nastopom začel čas 0. Pred Mano nič, za Mano vesoljni potop! Ker če bi bilo pred njim kaj (pomembnega, pozitivnega), njegova »zgodba«, absolutna oblast, ne bi imela opravičila. Po tej logiki je mogoče razumeti (ne pa upravičiti!) omalovaževanje narodnoosvobodilnega boja in preprečitev prisotnosti borcev na državni proslavi. Še več, gre za popolno zanikanje narodnoosvobodilnega boja; v ospredje se postavlja protikomunistični boj, ki vse bolj dobiva značaj edinega legitimnega, moralnega, »svetega« boja. Skupaj s kolaboracijo, ki da je bila izsiljena. Četudi izsiljena, je bila omadeževana s krvjo soljudi. Pri tem enačijo legitimni protikomunizem v času socializma s krvavim protikomunizmom med vojno, v času okupacije, ko je okupator hotel izničiti slovenski živelj, slovensko besedo in kulturo. Z enačenjem obeh bi medvojni protikomunizem s kolaboracijo vred dobil legitimnost za nazaj.

Preprosto ne morem razumeti, s kakšno lahkoto, s kakšno brezobzirnostjo in brezčutnostjo desnica obravnava partizane. Kako da ne pomislijo, kako je bilo sinovom zapustiti starše ali staršem otroke in oditi v gozdove? Zdaj se bliža zima, lahko bi pomislili, kako jim je bilo pozimi, v mrazu, z dveh strani okupiranim s sovražniki; nobenega kritja, ne s sprednje (okupatorji) ne s hrbtne strani (njihovi pomagači). Kakšen pogum, kakšna vera v osvoboditev jih je navdihovala! Narodnoosvobodilni boj je bil prvi v naši zgodovini, ki se je odvijal v imenu slovenskega naroda kot takega; prejšnji boji (recimo kmečki upori) so potekali pod zastavo »stare pravde« za koristi kmetov kot posebnega stanu. Z narodnoosvobodilnim bojem smo postali subjekt zgodovine, subjekt v modernem pomenu besede, kar nam je omogočilo, da smo zgradili lastno mednarodno priznano in poznano državo. Toda nobenega priznanja, nobene empatije ni v teh zanikovalcih NOB, nobenega sočutja, tolerance. In empatija je podstat sprave kot pripravljenosti na sožitje različno mislečih in različno živečih ljudi.

In tako se zdaj vračamo v predmoderno dobo. Strah za eksistenco, grožnje, ki jih vladajoča garnitura perverzno širi med ljudmi in nad ljudi, nas spet postavlja v vlogo prestrašenega, poslušnega človeka, opreznega na vse strani, pasivnega, nesrečnega objekta vladajočih. Ta režim spodrezuje korenine nacionalnega in individualnega preživetja. Kje je čas osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo se aktivirali za četverico, ko so bolj sproščeno zadihali kultura in mediji, ko se nam je oziroma ko smo si odpirali obzorja osebnega in narodnostnega, državljanskega življenja? Kje so pričakovanja, radost in upanje ob plebiscitu in osamosvojitvi? Vsa naša pričakovanja so požrle politične elite, desna in leva. Obe sta »privatizirali«, toda desna se je zažrla v kulturo in zavest in hoče spremeniti slovenski narodni značaj, ne sega le v telo (blaginja), temveč grabi za dušo, se vsiljuje za vodnika in preiskovalca vesti. Teolog je na pogovoru na TVS 1 ob navedbi, da je dr. Türk obiskal Hudo jamo, izjavil, da ne verjame, da je to storil iskreno. Predsednik opravlja svoje dolžnosti, njegova vest je njegova in nihče je nima pravice »raziskovati« in difamirati. Vse naj bi bilo dovoljeno, če imaš za sabo absolutno resnico ali Boga?!

Na »Zemlji« mora totalitarna ideologija vendarle imeti neko osebo, ki jo postavi na piedestal. To je za desnico pokojni Jože Pučnik, ki je bil socialdemokrat, ateist in libertarni politik. Kot tak je – legitimno – zahteval identificiranje krivcev za povojne likvidacije in pravno opredelitev preteklega sistema, nikoli pa ni pristajal na lustracijo, ki jo ves čas po osamosvojitvi izvaja desnica z difamiranjem nekdanjih komunistov (tudi tistih, ki so izrecno zaslužni za osamosvojitev), skratka vseh, ki ne trobijo v njen rog. Tako manipulirajo s Pučnikom, še več, povsem so si ga prisvojili, »olastninili«. Tudi mrtvi nimajo miru pred tem pohlepom po moči in oblasti!

In pri vsej tej raboti je politično in moralno soodgovoren naš veliki vodja. Od ustanovitve države dalje si prizadeva za njeno destabiliziranje – če ni povsem v njegovih rokah. Vsa sramotna dejanja so v krivdni zvezi z desnico in z njegovim imenom, začenši s (pre)prodajo orožja na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino, kjer je bilo izkupička za 100 do 140 milijonov dolarjev (kar bi bilo danes še za približno 70 odstotkov več) in še za približno 40 milijonov nemških mark. Ta denar ni vpisan v državni proračun. Izgovori, da so nabavljali novo, za slovensko vojsko potrebno orožje in da je šlo za blagovno menjavo orožja za nafto, so nični – tudi to bi moralo biti razvidno iz državnega proračuna, nafte pa država ni poklonila Petrolu ali kateremu drugemu distributerju – plačali smo jo njeni potrošniki. In kje je ta denar? Če pomislim, da me je Janša leta 1991 vprašal, ali lahko na Svetovnem slovenskem kongresu zaposlim njegovega brata Rajka, ker nima službe, danes pa je lastnik nepremičnin v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji, si ne morem kaj, da ne bi mislila, da je nekaj ostalo kar v družini. In ta sramotna rabota »v imenu države« (tak je tudi naslov trilogije avtorjev Blaža Zgage in Mateja Šurca, ki to dokumentirano raziskuje) se vleče do »afere« Patria. In če omenim le še izbrisane – več kot dvajset tisoč ljudem, ki so leta in desetletja pomagali graditi naš standard, s(m)o zagrenili ali celo uničili življenje, in to brez vsakega sočutja, brez vesti –, sta politični značaj in moralna podoba naše desnice že skoraj povsem razkrita. Pravim »skoraj«, ker ne vemo, kaj se bo kdaj kasneje odkrilo. Če se bo – saj zna desnica odlično manipulirati (ponarejati) z arhivskimi gradivi in dokumenti.
 

tony

Majstr
23. jul 2007
7.551
331
83
Bejba obvlada
cheer.gif
 

Sijan

Fizikalc
3. sep 2007
2.265
0
36
Ena izmed redkih, ki pove zadeve tako kot so, zato pa nekaterim seveda ni po godu...
Pri njej se ne gre za manipulacije, hujskaštvo in prirejanje resnice ampak za dejstva.
 

dsf

izbrisani
6. sep 2007
10.020
0
36
Teta iz ozadja
Bila je v opoziciji konec 80-tih
Vpila je ustavite desnico
Soflirala Pahorju
Sedaj pod(p)ira turčina
 

Pepe

Guru
20. sep 2007
10.641
1.587
113
Tekst je vsekakor predolg za brat in glede na avtorstvo povsem nezanimiv. Zanima me le, če Zveru tako dobro kaže, da se je morala aktivirati še Spomenka? Kolikor sem jaz videl raziskave anket, Zver caplja krepko zadaj in nima nobenih možnosti za drugi krog.
Sem kaj spregledal?
 

capl

sranjeslojaš
2. feb 2009
8.604
50
48
na podnu
Citat:
Uporabnik tony pravi:
Bejba obvlada
cheer.gif
Brani svojo penzijo z vsemi sredstvi,.......ampak enkrat bo trebe pogledat resnici v oči in zapisat: nobena pokojnina ne more bit večja od povprečne plače,, in pred tem trenutkom resnice, se branijo z vsemi štirimi, katerimi so prej kradli.

,,rdeča horda,, -dobro se sliši
 

bizi

Guru
21. nov 2007
18.430
2.477
113
Kočevska
Pri reševanju tvojega odrešenika pa tudi ni imela nič, ali ne? Beee, točno o takih piše.
 
Nazadnje uredil moderator:

Slovenet

Majstr
21. jul 2007
4.204
142
63
40
Še vedno Rdeči revirji
KSZ...

Se podpišem pod vse njene trditve. Če so levi latnilnili med privatizacijo, je JJ šel še korak dlje, on si lasti šolstvo, znanost, zgodovino, mene spominja na Fürerja. Očitno je njegov cilj ustvariti lasten kult osebnosti in Slovenijo spremeniti v diktaturo pod vodstvom velikega JJ. Pa pojdimo kar po vrsti:
- izključitev borcev NOB iz proslave ob dnevu državnosti
- rezanje sredstev javnim univerzam, javnemu srednjemu in visokemu šolstvu, hkrati pa privatne desne univerze, visoke šole in podobno rastejo kot gobe po dežju in se veselo financirajo iz proračuna
- še najbolj zgovoren dokaz, izjava o Milanu Zveru kot prvemu demokratu na mestu predsednika države, če bo izvoljen.
 

dsf

izbrisani
6. sep 2007
10.020
0
36
Citat:
Uporabnik bizi pravi:
Pri reševanju tvojega odrešenika pa tudi ni imela nič, ali ne? Beee, točno o takih piše.

Mar nisem napisal da je bila v opoziciji ? Pa ne začenjaj spet s provociranjem , kakšni odrešeniki spet, a bo spet moral nekdo brisat pol teme !
 

elint

Fizikalc
17. mar 2012
1.779
5
38
Me čudi, da se slovenofobna Spomenka Dikliæ ne vrne na svojo rodno grudo in rešuje svojo dejansko domovino
smile-1.gif
 

bizi

Guru
21. nov 2007
18.430
2.477
113
Kočevska
In kje se kaže njena slovenofobnost? Ker ne kruli z drugimi prašiči v desnem krdelu?
 
Nazadnje uredil moderator:

dsf

izbrisani
6. sep 2007
10.020
0
36
Citat:
Uporabnik bizi pravi:
In kje se kaže njena slovenofobnost? Ker ne kruli z drugimi prašiči v desnem krdelu ?

Pri reševanju tvojega odrešenika pa tudi ni imela nič, ali ne? Beee, točno o takih piše.

Daj poglej se mal v samo dveh postih si nasral vse to. Kaj si človek lahko mislio tebi. Res da si s Kočevske ,....
 
Nazadnje urejeno:
I

Izbrisan uporabnik #488

Citat:
Uporabnik 8888 pravi:
Sram jo je lahko!

Se strinjam.

Zver je daleč od nekega zglednega kandidata. V ozadju ga podpirata RKC in janševiki, sploh prvi so sramota in poguba za Slovenijo, nonstop netijo neko sovražnost.

S svojim delom ni doprinesel Sloveniji prav nič, samo lupi ji novce.

Enako je poskrbel za svojo ženo, ki je strošek proračuna s tistim nepotrebnim, ideološkim in potratnim študijskim centrom.
 
I

Izbrisan uporabnik #488

Jap, koliko jih šele hodi v cerkev in se klanjajo Rdeči kapici.