V financah je objavljen članek s prikazom uvoza mlajšega rabljenega vozila iz tujine. Morda pride komu prav pri izboljšanju splošne predstave kako vse to skupaj izgleda, če se spustiš v to
Citat:
Družina Žlajpah z nakupom avta v Nemčiji prihranila 2.500 evrov
Mitja Žlajpah
23.02.2015 11:23
Vsaka družina se na vsakih toliko let znajde pred dejstvom, da mora zamenjati avto; toda kje ga kupiti; mi smo se odločili, da gremo sami ponj kar v Nemčijo; zanimiva dogodivščina in velik prihranek.
Naš dosedanji avto je bil star sedem let, a kljub temu zanesljiv, uporaben, prostoren in domač. Razen rednih servisov ni zahteval drugega kot točenje goriva, tu in tam pa je pregorela še kakšna žarnica. Razlog za zamenjavo avta je bil zgolj in samo eden. Odločili smo se korenito spremeniti dosedanje preživljanje dopustov po apartmajih ter hotelih in v ta namen smo kupili prikolico. Ob tem smo morali sprejeti tudi odločitev, da bo nujno potrebna zamenjava avtomobila, saj je bil dosedanji za vleko prikolice premalo močan.
Nov ali rabljen avto?
Z ženo sva bila v naslednji fazi postavljena pred resno odločitev - kupiti nov ali rabljen avto. Po temeljitem tehtanju in predvsem po finančnih izračunih sva sprejela končno odločitev, da kupimo rabljen avto. Imela sva izdelana merila, odločilni sta bili dve: da je avtomobil star približno dve do tri leta in da je manjši enoprostorec. Tema in tudi drugim merilom je najbolj ustrezal VW touran.
Tako se je začelo intenzivno spremljanje trga rabljenih avtomobilov. Prve analize sem delal na največjem slovenskem spletnem mestu z avtomobilsko ponudbo [www.avto.net] . Ena analiza je zajemala podatke o tem, kakšni avtomobili se prodajajo, z namenom, da bom, ko bom prodajal svoj avtomobil, tega kar najhitreje prodal. Druga analiza pa je zajemala ponudbo vseh vozil, za katera je bila zainteresirana naša družina. In ta druga analiza je pri meni takoj zbudila nekaj sumov. Vsi tri leta stari tourani so imeli prevoženih med 140 in 150 tisoč kilometri, kar me je malo presenetilo. Seveda govorim o touranih, ki so jih prodajali preprodajalci, in, zanimivo, večina jih daje garancijo na kilometre. Kakšna naj bi ta garancija bila in kaj naj bi garantirala, mi ni znano, saj podatki o tem niso bili preverljivi. Vozila, ki so jih prodajale fizične osebe, pa so bila večinoma z osnovno opremo brez dodatkov. Zato sem se začel nagibati k tujini in tudi končna odločitev naše družine je bila, da avto kupimo v tujini oziroma v Nemčiji. Tam je namreč ponudba rabljenih avtomobilov veliko večja in kakovostnejša kot pri nas. Večja ponudba seveda pomeni tudi veliko možnost izbire in lažjo končno odločitev.
Avtomobil smo kupili v Böblingenu, ki je približno 20 kilometrov južno od Stuttgarta.
Ponudba več kot 1,4 milijona avtomobilov
Svoje iskanje sem začel na največjem nemškem spletnem ponudniku novih in rabljenih avtomobilov [www.mobile.de] , ki ima v svoji ponudbi več kot 1,4 milijona avtomobilov. Na portalu sem se tudi registriral in shranil merila iskanja. Tako sem vsako noč dobil e-pošto z novimi oglasi, ki so izpolnjevali moje zahteve. Ob prvem iskanju je mojim merilom ustrezalo okoli 250 avtomobilov. Izmed vseh oglasov sem si približno 20 najbolj zanimivih shranil in spremljal prodajo. Izogibal sem se prodajalcem, ki so prek tega portala prodajali manj kot dve leti. Spremljal sem, kako hitro se avtomobili prodajajo. Čez mesec dni, se pravi novembra, je bilo od prvotnih 20 shranjenih na voljo le še sedem avtomobilov, kar je pomenilo, da bo treba, ko se bomo odločili za kakšen avto, ukrepati sorazmerno hitro.
Obenem sem se zavedal, da obstaja tudi možnost, da bo naša pot v Nemčijo zaman, če se avto izkaže za drugačnega, kot ga prikazuje prodajalec. Pomembno tveganje sem izključil tako, da sem se s pooblaščenim servisom v Sloveniji dogovoril, da za avto, ki ga bomo izbrali, na podlagi številke VIN preveri zgodovino servisnih in drugih posegov na avtomobilu. Tako smo izključili tudi možnost manipulacije s kilometri. Eno izmed pomembnejših meril je tudi bilo, da ima avto potrjeno servisno knjižico (po nemško Scheckheftgepflegt).
V vmesnem obdobju sem poklical nekaj posrednikov, ki ponujajo uvoz avtomobilov po naročilu. Ker takrat avtomobila še nisem izbral, so mi dali pavšalno oceno stroška, če bi nam uvozili določeni avto. Povprečna cena za tako storitev za recimo avto iz Frankfurta bi bila 800 evrov. Po finančnem izračunu smo ocenili, da ga lahko za to vsoto pripeljem tudi sam, zato sem se odločil za samostojen uvoz.
Prodaja prehitela nakup
Na začetku decembra 2014 smo se odločili, da poskusimo po spletu prodati naš avtomobil in da preverimo, ali so bili sklepi moje prve analize pravilni. Avto smo prodali v treh dneh, čeprav je bila cena, ki smo jo postavili, druga najvišja za ta letnik vozil. Tako smo ostali brez prevoznega sredstva in postavljeni pred neizpodbitno dejstvo, da v prakso spremenimo našo teorijo - dva meseca spremljanja in zbiranja informacij.
Po telefonu smo se s prodajalcem dogovorili za ceno, ki je bila za 450 evrov nižja od oglaševane.
Izmed takrat 25 shranjenih avtomobilov na [www.mobile.de] smo z družino naredili ožji izbor dveh avtomobilov. S prodajalcema smo vzpostavili stik po elektronski pošti oziroma prek spletne strani. Obema smo napisali enako sporočilo, da želimo izvedeti kaj več o avtomobilu - obstoj morebitnih prask, drugih poškodb, VIN-številko, prosili sem za kopijo servisne knjižice. V eni uri sem dobil odgovor prvega prodajalca z vsemi zahtevanimi informacijami, vključno z VIN-številko, ki sem jo preveril pri pooblaščenem serviserju. Ta je potrdil vse, kar je zapisal prodajalec.
Drugi prodajalec v dveh dneh ni odgovoril, zato sem ga poklical. V pogovoru je že na začetku ceno spustil za 500 evrov, čeprav do te teme sploh še nisva prišla. Na vprašanje o VIN-številki pa je odgovoril, da te številke ne more dati, ker je takšna pač njegova politika. Takšna izjava prodajalca je takoj sprožila opozorilni signal. Pogovor sva sicer prijazno, a hitro končala. Na podlagi tega smo se odločili za nakup vozila pri prvem prodajalcu, ki sem ga nato poklical po telefonu in se dogovoril za ceno, ki je bila 450 evrov nižja od oglaševane. Prodajalec je na elektronski naslov poslal zavezujočo ponudbo in v njej zapisal vse, kar sva se dogovorila po telefonu, avto pa nam je rezerviral za teden dni.
Z vlakom po avto
Pomembno tveganje pri nakupu avta v Nemčiji sem izključil tako, da sem se s pooblaščenim servisom v Sloveniji dogovoril, da na podlagi VIN-številke preveri zgodovino servisnih in drugih posegov na avtu.
Avtomobil je bil v Böblingenu, ki je približno 20 kilometrov južno od Stuttgarta. Preverili smo vse povezave s tem mestom in ugotovili, da je najbolj idealna in praktična pot do tja z vlakom. Na železniški postaji sem kupil enosmerno vozovnico z nočnim vlakom do Münchna za 39 evrov. Redna cena je sicer 79 evrov, vendar imajo na vsakem vlaku vedno tudi nekaj vozovnic po posebni ceni. Slaba stran teh vozovnic je, da jih denimo ni mogoče zamenjati, če vlak zamudiš. Prek spletne strani nemških železnic [reiseauskunft.bahn.de] sem poiskal in plačal še vozovnico od Münchna do Böblingena, ki je stala dodatnih 29 evrov. Prav tako sem prek spleta rezerviral hotelsko sobo za 56 evrov za noč. Na pot sem se odpravil v sredo ob 23.55 iz Ljubljane in v Böblingen sem s prestopanjem v Münchnu in Stuttgartu prispel ob 9.40. Ko sem prišel do prodajalca, čigar salon je bil približno 400 metrov oddaljen od postaje, mi je razkazal avto in odšla sva na testno vožnjo. Ker je avto ustrezal njegovemu predhodnemu opisu, sem poklical ženo v Slovenijo in ji sporočil, da lahko z nujnim nalogom nakaže denar na TRR prodajalca. Zakaj z nujnim nalogom? Ker banka zagotavlja, da bo denar takoj naslednji dan na TRR osebe v tujini. Sicer sem za to storitev plačal nekaj evrov, vendar je ta možnost zagotovo najbolj varna in hitra ter vsekakor finančno najugodnejša, saj bi v primeru nepravočasnega nakazila moral podaljšati svoje bivanje v Nemčiji za kakšen dan ali dva, kar bi dodatno povišalo stroške bivanja v tujini.
Uvoz v Slovenijo
Prodajalec mi je ponudil, da sam uredi začasne registrske tablice in zeleno karto, da bom avto lahko odpeljal v Slovenijo. Seveda sem se s tem strinjal in mu plačal 125 evrov za tablice in zavarovanje, veljavno pet dni. Naslednji dan ob 9. uri me je prodajalec poklical in povedal, da je denar na TRR in da me avto že čaka za prevzem. Predal mi je dvoje ključe, servisno knjižico in vse račune, originalno odjavljeno prometno dovoljenje, lastniški list, COC-dokument (potrdilo EU o skladnosti) in seveda račun. Ko sva vse to preverila, sem se usedel v avto in odpeljal proti Sloveniji. Na prvi bencinski črpalki sem seveda natočil poln rezervoar goriva in nalepil slovensko ter 10-dnevno avstrijsko vinjeto. Do Slovenije sem potem plačal še predornino 11,5 evra in pred predorom Karavanke še sedem evrov.
Ob prihodu v Slovenijo sem opravil homologacijo, ki je stala 96 evrov, in na finančni upravi oddal vlogo za odmero in hkrati še za oprostitev DMV. Ker imava z ženo tri otroke, smo morali dostaviti le potrdilo o skupnem gospodinjstvu, kar je bilo dovolj, da je pristojni finančni urad v nekaj dneh napisal odločbo, da smo oproščeni plačila DMV. S tem smo lahko avto zavarovali in registrirali v Sloveniji.
Zanimiva, poučna in finančno ugodna dogodivščina
Moja dogodivščina z nakupom novega osebnega avtomobila se je tako končala. Bila je nadvse zanimiva, poučna in predvsem finančno ugodna. Ob vnovičnem nakupu oziroma zamenjavi avtomobila bom postopek zagotovo ponovil. Razlogi so popolnoma jasni. Od tega, da je izbira avtomobilov v tujini veliko večja, da je stanje kilometrov realno v primerjavi s slovenskimi razmerami, oprema avtomobilov, ki jo dobiš za enako ali nižjo ceno, pa je neprimerljivo večja. Tisti teden, ko sem se odpravil v Nemčijo, se je na slovenskem spletu prodajal avto s podobno opremo, le motor je bil resnici na ljubo nekoliko močnejši. Oglaševana cena je bila za okoli 2.500 evrov višja od zneska, za katerega sem sam kupil avto in ga pripeljal do registracije. To pa je kar precejšen prihranek.
