Opravilna številka: Sodba II Ips 240/2001
Opravilna številka 2: VSL II Cp 173/2000
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 19.12.2001
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut: povrnitev negmotne škode - višina denarne odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti
Zveza: ZOR člen 200, 203.
JEDRO:
Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.
IZREK:
Revizija se zavrne.
OBRAZLOŽITEV:
Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnica pretrpela kot sopotnica v prometni nesreči dne 6.8.1995 in dosodilo: za telesne bolečine 3,200.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT, ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,400.000,00 SIT in zaradi skaženosti 900.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek za te vrste pravno priznane škode je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek za plačilo 1,000.000,00 SIT zaradi izgubljenega študijskega leta, ker to ni pravno priznana škoda. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 600.000,00 SIT. Sicer je zavrnilo tožničino pritožbo, v celoti pa tudi pritožbo tožene stranke in v ostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bila odškodnina odmerjena previsoko glede vseh oblik škode in da sodišči nista upoštevali razmerij med odškodninami, ki jih pozna sodna praksa. Povzema določene podatke iz izvedenskega mnenja, ki jih vsebuje tudi izpodbijana sodba, in trdi, da je individualizacija tožnici odmerjene odškodnine neustrezna.
Ponuja primerjavo z odškodninami, ki naj bi bile dosojene paraplegikom in tetraplegikom. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem trdi revizija, da je sodišče napačno upoštevalo še bodoče bolečine, saj tožnica tega ni uveljavljala.
Odškodnina bi zato morala biti za 1,000.000,00 SIT nižja. Za enak znesek bi morala biti nižja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je izvedenec ocenil le 15 do 20-odstotno zmanjšanje, napačen pa je podatek o 61% invalidnosti. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče dalo preveč poudarka tožničinim subjektivnim težavam. Revizija tu opozarja, da evropske države take odškodnine sploh ne poznajo. Primerna odškodnina bi po njenem bila le 50.000,00 SIT. Revizija priznava, da ima tožnica brazgotine, a trdi, da so te vidne le poleti na kopanju, kar traja le kakih 14 dni;
tožnica pa bi lahko uporabljala ustrezne kreme, ki bi brazgotine prekrile. Po njenem bi bila ustrezna odškodnina le 500.000,00 SIT.
V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so in še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti. Pri odmeri odškodnine sodišče glede na 203. člen ZOR na zahtevo oškodovanca upošteva še bodočo negmotno škodo, če je po normalem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Opisana zakonska določila so materialnopravna podlaga, ki predstavlja obligatorno (pozitivnopravno) zakonodajo, v skladu s katero je sodišče dolžno soditi. Izhaja iz Ustave RS in je z njo v skladu ter ne nasprotuje nobeni mednarodni konvenciji, ki jo je naša država ratificirala. Torej je brez pomena tisti del revizije, ki se ukvarja z odmerjanjem odškodnin v drugih evropskih državah.
Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato se revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati z revizijskimi očitki, ki niso skladni z ugotovljenim dejanskim stanjem in nanje zato tudi ne bo odgovora.
Tožničine poškodbe so bile obsežne: pretrgana vranica, pretrgana leva ledvica, pretres možganov, izliv tekočine v prsno votlino, topa poškodba slinavke, izpah osnovne falange levega palca ter številne rane in podplutbe okončin, po prsnem košu in trebuhu. Zdravljenje je potekalo najprej bolnišnično, nato še ambulantno in v domači oskrbi. Tožnica - ob nesreči 20-letna študentka arhitekture - je bila operirana v splošni anesteziji in so ji morali odstraniti levo ledvico in še vranico. Bila je v intenzivni negi, prikjučena na aparature za kontrolo življenjskih funkcij, prejemala je transfuzijo, deležna je bila zdravljenja s številnimi zdravili (antibiotiki, zdravila proti strjevanju krvi), mnogokrat pregledana (ultrazvok, rentgen), in celo dvakrat so ji morali opraviti punkcijo tekočine iz prsne votline. Namestili so ji mavec na levo roko, ki ga je nosila 11 dni. V bolnišnici je bila 16 dni, in ponovno še 5 dni zaradi bolečin v trebuhu. Bolečine so bile sprva hude, skupaj 24 dni, nato srednje 4 tedne in še občasne, ki bodo tožnico spremljale še naprej, in to že ob globokem vdihu v prsnem košu, pri gibanju levega palca, pa tudi občasne glavobole bo tožnica še imela. Ta kratek povzetek tistih bolečin in nevšečnosti, ki so bile ugotovljene in upoštevane pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin (in nevšečnosti med zdravljenjem), pokaže, da je bilo tožničino zdravljenje zahtevno, in k sreči uspešno, vendar je nedvomno pričakovati, da bo tožnica določene bolečine trpela celo življenje. Tudi to je ena izmed ugotovitev postopka in tudi trditvena podlaga tožbenega zahtevka, ki jo je sodišče v dokaznem postopku sprejelo in odmerilo tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno odškodnino.
Tožnica res ni trpela strahu ob sami nesreči, ker je bila nezavestna. Res je tudi, da ni iskala pomoči psihologa. Vendar je trpela izrazito zaskrbljenost za izid zdravljenja in strah - posebej še ob obeh punkcijah tekočine iz prsnega koša. Revizijske trditve o preveč poudarjeni individualizaciji odmerjene odškodnine niso primerne, saj je doživljanje strahu in zaskrbljenosti objektivno izkazano, tožničino osebno doživljanje pa nujna sestavina dejanskih ugotovitev za odmero odškodnine. Odmerjena odškodnina nikakor ne odstopa od siceršnjih odškodnin iz tega naslova, kot jih priznava sodna praksa.
Revizija se posebej ukvarja z ugotovljenim odstotkom zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožnici. Revizijsko sodišče zato opozarja, da je ocena v odstotkih, kot jo zapiše izvedenec, le eden izmed podatkov, ki je podvržen dokazni oceni, ki jo sodišče izvede. Ta ocena je pokazala vse okoliščine drugače, kot pa trdi revizija.
Namreč tožnica je bila 6 mesecev popolnoma nesposobna za vse športne in fizične aktivnosti, od tega mesec in pol popolnoma odvisna od pomoči drugih. Trajno je manj sposobna za vse težje fizične aktivnosti in napore - posebej obremenjevanje leve roke zaradi omejene gibljivosti palca. Ta okoliščina je zelo pomembna v povezavi z delom, ki ga tožnica opravlja: tehnično risanje pri njenem poklicu. Tožnica je posebej prizadeta zaradi odstranjene vranice in ledvice, saj ima zmanjšano imunost organizma in je bistveno bolj dovzetna za nekatere infekcije. Prav tako je povečano tveganje za obolenje edine ledvice in omejena možnost zdravljenja obolenj zaradi toksičnih vplivov zdravil na ledvico. Izvedenec pa je opozoril še na možnost nastanka zapore črevesja. Tožnica se mora soočiti še z motnjami spomina, pomnjenja, dojemanja, čustvovanja, ki so nastale zaradi postkomocionalnega sindroma. Revizijsko sodišče ocenjuje, da odmerjena odškodnina za tako obsežna prikrajšanja nikakor ni v nasprotju s kriteriji za odmero pravične odškodnine. Nobena primerjava z odškodninami, odmerjenimi paraplegikom, ni potrebna, saj je sodna praksa bistveno bolj obširna. Predvsem pa odmera odškodnine za katastrofalno obliko škode ni edina primerjava za odmero pravične odškodnine.
Revizijske trditve o tožničinih brazgotinah so podcenjevalne do te vrste pravno priznane škode in predvsem do duševnih bolečin, ki jih tožnica v zvezi s tem trpi, in s katerimi bo soočena celo življenje. Tožnici so ostale številne postoperativne brazgotine po levem ledvenem delu, obeh spodnjih okončinah in po trebuhu. Brazgotine so dolge, vidne z več metrov; tožnico izrazito motijo in zaradi njih duševno trpi. Odškodnina je odmerjena povsem primerno tem ugotovitvah, revizijske trditve pa prav v ničemer ne morejo vzbuditi dvoma o tem, da je bilo materialno pravo tudi v tem delu pravilno uporabljeno.
Na podlagi ugotovitev, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo v skladu s 378. členom ZPP. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stoškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).
