Freudova teorija.
Freud je menil, da obstajajo trije deli človekove osebnosti: id, ego in superego. Najprej se razvije del osebnosti, ki se imenuje id. Vsebuje vse temeljne gone, impulze in instinkte. Je povsem sebičen in deluje po načelu ugodja (užitka), kar pomeni, da zahteva takojšnjo zadovoljitev katere koli želje. Reakcije ida so zelo skrajne: frustracija povzroči nezadržano agresivnost, lakota pa takojšnje grabljenje po prvi užitni stvari (bulimija, anoreksija nevroza …
Ko otrok preraste obdobje malčka, spozna, da tako ravnanje ni družbeno sprejemljivo, in tako začne nastajati bolj realistični nasledek ida. Ta deluje po načelu realnosti – tako, da skuša ugoditi zahtevam ida, vendar na način, ki je usklajen z realnostjo in ki osebi kasneje ne povzoča več težav. Ta del osebnosti se imenuje ego in se kmalu povsem odcepi od ida.
Ko otrok raste, se razvije tudi tretji del osebnosti. Ta se oblikuje v nekakšnega »ponotranjenega roditelja«, ki ukazuje, kaj »mora« in česa »ne sme« storiti, ter vsebuje vse ideje, dolžnosti in odgovornosti, ki jih mora posameznik razviti kot del odraščanja v družbi. Ta del osebnosti je lahko v mnogih stvareh enako nerealističen kot id, kajti osebi zastavlja tako visoke zahteve, da jih ni mogoče izpolniti. Zato je ponovno naloga ega, delujočega po načelu realnosti, da med realnostjo in zahtevami superega vzdržuje ravnovesje.
Opisani pristop k osebnosti se pogosto imenuje tudi psihodinamičen, ker ego opisuje kot psihodinamično (stalno se spreminjajoče) ravnovesje med tremi sklopi zahtev, ki se mu postavljajo: zahtevami ida, superega in realnosti. Id in superego sta nezavedna, ego pa jima preprečuje prodor v zavest, kajti soočanje z njima bi posameznika prehudo ogrožalo. Zato ego razvije niz obrambnih mehanizmov, ki mu omogočajo, da se varuje pred pritiski ida in superega (projekcija, represija, reaktivna formacija, racionalizacija). Kljub obrambnim mehanizmom pa nezavedne vsebine občasno (kadar ego ni na preži) prodrejo na dan v preobraženi, izkrivljeni obliki kot v sanjah, v govornih spodrsljajih in kot načini razlaganja dvoumnih slik.
Bolj ko je Freud proučeval te zgodnje travme, bolj je postajal prepričan, da ima prvih pet let življenja trajen vpliv na razvoj osebnosti. Spoznal je, da otrokov razvoj poteka skozi pet psihoseksualnih faz. Tako se imenujejo zaradi Freudovega poudarjanja, da je spolnost osnovno gibalo razvoja. Te faze so oralna, analna, falična, faza latence in genitalna. Prve tri potekajo v prvih petih letih življenja.
Oralna faza poteka v prvem letu življenja. Glavni vir otrokovega ugodja so tedaj njegova usta. Sesanje, grizenje nudita otroku precej užitka in Freud je menil, da to pomembno vpliva na to, v kakšno vrsto osebnosti se otrok kasneje razvije. Če mati otroka odstavi od prsi ali prezgodaj ali prepozno, lahko otroku ostane fiksacija na usta kot vir užitka. Če se to zgodi, odraste v osebo, ki stalno daje nekaj v usta (cigarete, svinčnik …
.
Analna faza poteka od prvega do tretjega leta življenja. Med to fazo se libido – posameznikov spolni nagon ali energija – osredotoči na anus (zadnjično odprtino). V tej starosti navajajo otroka na čistočo in Freud je prepričan, da lahko sam način, kako otroka navajajo na čistočo, vpliva na nadaljnji razvoj osebnosti. Če so otrokovi starši prestrogi, otrok zadržuje blato v sebi – v kasnejšem življenju pa postane skop, lakomen in trmast. Otrok, ki pa blato izloča s pretiranim užitkom postane kasneje v življenju pretirano radodaren. Če pa otroka navajajo na čistočo ali prezgodaj ali prepozno, lahko postane analno fiksiran, kar tudi vpliva na njegov značaj (pretirana obsedenost s čistočo in redom – anankast).
Falična faza poteka med tretjim in petim letom. To je faza, v kateri otrok razvije svojo spolno identiteto. Značilna za to fazo sta Ojdipov kompleks (fantje – strah pred kastracijo) in Elektrin kompleks (dekleta).
Faza latence traja od petega leta do pubertete. Ko otrok uspešno razreši Ojdipov ali Elektrin kompleks se libido razširi po vsem telesu in ni osredotočen na noben poseben del telesa. Šele z nastopom pubertete se libido spet osredotoči na spolne organe, pozornost mladostnika pa se usmeri na nasprotni spol. S tem nastopi genitalna faza. Kasneje Freud poleg libida uvede še eros in tanatos. Freudovo delo je nadaljevala in razširila njegova hči, Anna Freud. Freuda so kasneje v neki meri povzeli in spremenili njegovi učenci Adler, Jung … Erikson (teorija psihosocialnega razvoja), Bowlby (čustvena deprivacija). Poznana je razvojna analitična psihoterapija, ki povzema določena Freudova spoznanja.
