Eden naših lepših road tripov je bilo potovanje do Nordkappa leta 2014, opisano tudi na tem forumu. Ker je bilo noro in nepozabno, smo šli lani poleti spet tja gor.
Izbrali smo nekoliko drugačno traso - skozi Avstrijo, Češko in Poljsko do baltskih dežel, v Tallinnu na trajekt do Finske, potem pa preko Finske na Norveško in Švedsko. Nazaj grede še ogled Københavna na Danskem in pa nekaj sproščenih dni v Nemčiji.
Želeli smo si ogledati predvsem Finsko in Švedsko, kjer smo bili že nekajkrat, ampak nikoli za prav dolgo časa. Med cilji je bil tudi Kirkenes na skrajnem severovzhodu Norveške in pa Grense Jakobselv na norveško-ruski meji.
Prve tri dni nas je čakalo predvsem veliko vožnje. Če hočeš priti do nordijskih dežel, je najbolje čimbolj hitro prevoziti dva tisoč kilometrov do tja in potem se šele začne pravi dopust.
Prvi dan je bil naš cilj priti do Ostrave blizu češko-poljske meje. Pot nas je vodila mimo Gradca in Dunaja na Češko, kjer smo takoj za mejo v kraju Hodonin obiskali znanca in sodelavca Martina. Martin nas je povabil na pijačo in prigrizek na svojem lepo urejenem vrtu ob bazenu. Po dobri uri smo nadaljevali pot in zvečer prišli v Ostravo.
Naslednji dan smo prevozili večino Poljske, vse do mesta Suwalki malce pred mejo z Litvo. Vožnja po Poljski je bila bolj naporna in ceste so bile slabše kot na Češkem. Bilo je kar precej prometa in v Varšavi nas je ulovila še močna nevihta. Ulice so bile naenkrat polne vode. Od Varšave do Bia³ystoka je bila cesta eno samo gradbišče in naš čudoviti sveže opran in spoliran avto je bil že drugi dan potovanja umazan kot pujs.
Ampak pot od Bia³ystoka do Suwalkija je popravila slab vtis. Cesta je postala boljša, pokrajina pa precej bolj zanimiva. Z veseljem smo se vozili skozi lepo urejena naselja. Jugovzhodno od Bia³ystoka je narodni park Bia³owie¿a, znan po dokaj veliki populaciji evropskih bizonov (ki jim Poljaki pravijo žubr). Tudi področje okoli Suwalkija je precej turistično, tukaj je znan narodni park Wigry. Naše prenočišče v Suwalkiju je bilo lepo urejeno, lastnik pa zabaven in prijazen gospod. Ko smo z našo staro kanto parkirali pred recepcijo, nas je sprejel z besedami: "Ulala, brand new model!"
Tretji dan poti je bil naš cilj Tallinn v Estoniji. V enem dnevu smo prevozili vse tri baltske države. Pričakoval sem, da bomo napredovali bolj počasi, in na začetku je res tako kazalo. Od poljske meje smo se proti Kaunasu vozili v koloni za tovornjaki. Potem smo pa prišli na hitrejše ceste, pa tudi promet se je razredčil. Litva, Latvija in Estonija si zaslužijo malce več časa, zato bomo tja še šli in tam ostali vsaj nekaj tednov. Vse tri države so precej napredovale, odkar so se osvobodile izpod jarma nekdanje Sovjetske zveze. Najbolj uspešna je Estonija, ki je po višini povprečne neto plače že skoraj dohitela Slovenijo. Znana je tudi po naprednih informacijskih tehnologijah - že leta 2005 so kot prva država na svetu imeli volitve preko interneta. Nekaj fascinantnih številk: javni dolg znaša manj kot 7% BDP-ja, stopnja nezaposlenosti je 6,4%, po indeksu ekonomske svobode pa so šesti na svetu.
Četrti dan smo se v Tallinnu vkrcali na trajekt in odpluli na Finsko.
Po prijetni plovbi smo prispeli v Helsinki ravno v času popoldanske gneče in kar dolgo je trajalo, da smo prevozili center mesta. Pa nas ni motilo, saj smo vendar bili na dopustu - počasno vožnjo smo izrabili za ogledovanje lepot mesta kar iz avta. Popoldne smo se utabotili v kampu Rastila, kjer je bilo že precej dolgolasih gostov v črnih majicah. V mestu se je začenjal festival Tuska Open Air, namenjen ljubiteljem težkih žagajočih zvokov in glasnega rjovenja. Nastopalo je precej muzikantov, ki bi jih šel z veseljem poslušat, ampak naši načrti so bili drugačni. Mogoče kdaj drugič.
Naslednji dan je bil na vrsti ogled mesta Helsinki. Z metrojem smo se pripeljali v center mesta in se ves dan potepali sem in tja. Najprej smo se po prijetnem sprehajališču Esplanadi sprehodili do pristanišča.
Po živahnih obalnih ulicah smo potem šli pogledat znamenit Senatni trg (Senaatintori) s katedralo.
Potem smo se obrnili proti jugu: spet do pristanišča in malce posedet v park Tähtitorninvuoren puisto.
Iz parka smo nadaljevali pot proti jugu do še večjega parka Kaivopuisto in se po morski obali sprehodili proti zahodu. Bilo je prijetno toplo in domačini so se sončili in kopali na peščenih plažah.
Obrnili smo se proti severu in nadaljevali našo pot ob morski obali ter skozi pokopališče Hietaniemi do spomenika skladatelju Janu Sibeliusu.
Bil je že večer, zato smo se obrnili nazaj proti centru mesta. Mimo več markantnih stavb (Narodni muzej, dvorana Finlandia, Muzej sodobne umetnosti) smo se sprehodili nazaj do postaje metroja.
Šesti dan smo zapustili Helsinki in se odpeljali proti vzhodu - najprej do prijetnega mesta Lappeenranta na obali največjega finskega jezera Saimaa. Saimaa je četrto največje jezero v Evropi.
Pot smo nadaljevali po cesti 6, ki pelje tik ob ruski meji. Pri kraju Juokio smo se meji približali na manj kot 500 metrov. V bližini kraja Rautjärvi se je mulc zabaval s svojim RC čolnom.
V naselju Särkisalmi smo zapustili cesto 6 in se po cesti 14 odpeljali v Punkaharju. Punkaharju slovi kot ena najlepših točk na Finskem.
Cesta je speljana po ozkem grebenu med dvema jezeroma, s čudovitimi razgledi na obe strani. Na več mestih se da ustaviti in se odpraviti na krajši ali daljši pohod, ali pa si na kakšni lepi plaži privoščiti kopanje.
Naš naslednji cilj je bil Savonlinna, kjer smo prenočili. Sedmi dan smo začeli z ogledom mesta in slovite trdnjave Olavinlinna (Olafov grad). Trdnjava je bila postavljena konec 15. stoletja in v vojnah med Švedsko in Rusijo je večkrat prešla v ruske roke.
Po nekaj urah v Savonlinni smo nadaljevali pot proti še eni zelo lepi točki - Koli. Koli je 354 metrov visok hrib nad velikim jezerom Pielinen, ki z vrha ponuja lepe razglede na vse strani. Tukaj je več smučišč, poleti pa ljudje pridejo sem na pohode, kolesarjenje, kopanje v jezeru in na izlete z ladjami in čolni. Avto smo pustili ob vznožju in šli na pohod do vrha, kjer smo dolgo časa občudovali prelepe razglede.
Prenočili smo v mestu Nurmes, ki ga imam v lepem spominu še iz daljnega leta 1993. Takrat sem s svojo Diano obiskal svetovno srečanje spačkov (2CV) in po 24 letih sem bil spet tu. Na recepciji so nas opozorili, da poteka v kraju velika pasja prireditev in da imajo že veliko obiskovalcev ter cca 100 psov pasme nordijski špic. Ker imamo tudi sami tri pse, nas to seveda ni motilo. Z zanimanjem smo si ogledovali lepe pse in njihove nastope. Naslednji dan smo si ogledali obalo jezera Pielinen in mesto Nurmes. Voda v finskih jezerih je skoraj črne barve (kar pa ne pomeni, da je umazana). Na pomolu ob jezeru Pielinen je bila napisana globina 1,5 m, ampak dna se ni videlo.
Zapustili smo Nurmes in se odpeljali v Oulu, največje mesto severne Finske. Oulu slovi po svoji univerzi, tehnološkem parku in po lepih plažah na obali Botniškega zaliva. Mesto je znano tudi po živahni glasbeni sceni in po glasbenih festivalih različnih zvrsti. Med drugim je tukaj doma moj najljubši vokalno-instrumentalni ansambel Kalmah, mojstri nordijskega death metala. Med bolj bizarnimi zanimivostmi, s katerimi se ponaša Oulu, je vsakoletno Air Guitar svetovno prvenstvo. Zvečer smo se sprehodili do centra mesta in tam preživeli nekaj prijetnih uric.
Naslednje jutro sem malce poklepetal s sosedom v kampu, lastnikom tega Forda in prikolice. Povedal je, da je doma v mestu Rovaniemi in da gre na počitnice na Norveško.
Naš naslednji cilj je bil prav Rovaniemi, ampak preden smo zapustili Oulu, smo še malce posedeli na lepi peščeni plaži. Privoščil sem si prijetno in osvežilno plavanje v morju. Morska voda na severu Botniškega zaliva vsebuje zelo malo soli, bilo je, kot da bi plaval v jezeru. Zaradi nizke vsebnosti soli in zaradi mrzlih zim tukaj morje pozimi zamrzne.
Iz mesta Oulu smo se najprej odpeljali v Pudasjärvi, od tam pa v Rovaniemi. Rovaniemi je mesto na robu polarnega kroga. Zelo obiskana je božičkova vas, kamor pa letos nismo šli. Mulc in smrklja sta že najstnika in ju to ni zanimalo, sicer smo pa itak tam že bili. V mesto smo prišli popoldne, se najprej utaborili, zvečer pa na pohod po mestnih ulicah.
Arktikum je bil na žalost že zaprt.
Kemijoki je najdaljša finska reka, dolga je 550 km. Opazovali smo živahen rečni promet in se sprehodili na drugo stran čez most Jätkänkynttilä, na katerem gori večni ogenj.
Naslednji dan smo se odpeljali proti severu v majhen kraj, imenovan Saariselkä. To je znano smučišče, v poletnih mesecih je pa tukaj popularno pohodništvo. Finci rečejo, da je to področje gorato, pri nas bi pa rekli, da je gričevnato. Najvišji vrh smučišča je Kaunispää, v višino meri 438 m. Ker naprave na smučišču niso bile videti prav privlačne, smo se raje odpravili na sosednji vrh Lisakkipää. Čeprav ti hribi niso prav visoki, so njihovi vrhovi že nad gozdno mejo.
Saariselkä je na robu velikega narodnega parka Urho Kekkonen, ki se razteza ob ruski meji. Najvišji vrh v narodnem parku je Sokosti, visok 718 m.
Na Finskem smo imeli do zdaj zelo lepo vreme, ampak na žalost je bilo popoldne tega konec. Že med pohodom na Lisakkipää je malce škropilo, zvečer pa še bolj. Kljub temu smo se odpeljali proti narodnemu parku Lemmenjoki, kjer smo naslednji dan načrtovali pohod. Prenočili smo v hiški ob lepem jezeru in upali, da bo vreme kmalu boljše.
Ampak zjutraj je še vedno deževalo in z našim pohodom ni bilo nič. Zato smo se vrnili v Inari, kjer sem občudoval tega Defenderja iz Švice.
Kdor je namenjen na Nordkapp, se iz Inarija praviloma odpelje naravnost tja. Mi smo pa malce severno od Inarija zavili v drugo smer - proti mestu Kirkenes na Norveškem. Kirkenes in Grense Jakobselv ob ruski meji sem imel že dolgo v načrtu. Do meje z Norveško je ob severni obali velikega jezera Inari speljana zelo lepa cesta z malo prometa.
Takoj po prihodu na Norveško se je pokrajina spremenila. Postala je bolj gorata in malce pred križiščem s cesto E6 smo si ogledali divjo reko Neiden.
V Kirkenesu smo se na hitro zapeljali skozi center, potem pa na vzhod proti ruski meji. Državljani Rusije morajo imeti za obisk Norveške sicer vizum, ampak za prebivalce Murmanska in okolice velja poseben, bolj sproščen, režim. Videli smo več ruskih avtov, ki so prišli v Kirkenes po nakupih.
Storskog je edini mejni prehod med Norveško in Rusijo. Mejo je možno prečkati med 7. in 21. uro, ponoči je pa prehod zaprt. Prehod je postal znan zaradi bizarnega prečkanja meje sirskih beguncev, ki so se iz Rusije na Norveško vozili na biciklih. Ruske oblasti ne dovolijo prečkanja meje pešcem, kolesarjem je pa to dovoljeno. Tako so begunci na ruski strani kupovali stare bicikle in potem kolesarili čez mejo. Nekateri Rusi so verjetno dobro zaslužili s preprodajo starih koles.
Ampak mi nismo šli v Rusijo. Malce pred mejnim prehodom smo zavili na severovzhod proti majhnemu naselju Grense Jakobselv na obali Barentsovega morja. Cesta do tja je bila grozna. Najprej zelo luknjast asfalt, zadnjih 15 km pa makadam. Kljub turobnemu vremenu sem občudoval okolico. Če bi sijalo sonce, bi bila pokrajina videti čudovita.
Na tej lepi plaži se je en junak vrgel v morje in se šel kite-surfing. Po nekaj minutah je padel v vodo in s težavo je skozi visoke valove vlekel svoj kite nazaj na obalo.
Na skalnatem hribu visoko nad obalo ima norveška vojska objekt, iz katerega nadzoruje mejo in opazuje rusko stran.
Na obali Barentsovega morja je bila parkirana množica avtodomov, v katerih so se posadke pripravljale na nočni počitek. Ampak razen nas (in kite-surferja v morju) ni bilo zunaj žive duše. Bili smo edini, ki smo na mrzlem vetru hodili naokrog in si ogledovali okolico.
Za kopanje je bilo nekoliko premrzlo, zato smo počasi krenili na pot nazaj proti Kirkenesu.
V 19. stoletju so se Norvežani in Rusi precej prerekali glede meje. Dogovorili so se, da bo meja reka Jakobselva, ampak vseeno je bilo veliko incidentov med ruskimi in norveškimi ribiči. Zato so Norvežani leta 1869 postavili tole precej veliko cerkev Kralja Oskarja II. S tem so želeli pokazati, da so ti kraji norveški. V vasi Grense Jakobselv je le nekaj hiš, tako da je ta cerkev videti zelo predimenzionirana.
Ob poti nazaj smo se večkrat ustavili ob reki Jakobselva. Meja med Norveško in Rusijo teče po sredini reke in reko bi se dalo z lahkoto prebresti. Seveda je pa to prepovedano. Norveška stran je poseljena - sicer zelo redko, pa vendar. Nekatere hiše so čisto ob meji (reki). Na ruski strani pa ni nikogar. Kopenska meja med državama je dolga 196 km in na ruski strani je po vsej dolžini postavljena bodeča žica. Bodeče žice sicer ni videti, ker ne teče čisto ob meji, ampak nekaj kilometrov stran.
Na poti nazaj v Kirkenes se je mulc med kratkim postankom ob jezeru zabaval s svojim RC čolnom.
Kirkenes se nam ni zdel prav lepo mesto. V bistvu ni bilo nič zanimivega. Turisti ga obiskujejo, ker je zadnja postaja norveške ladijske linije Hurtigruten. Narava v okolici mesta je lepa, v samem mestu pa prebivalci dajo več na funkcionalnost kot na estetiko.
Napočil je čas, da obiščemo še Nordkapp. Do tja je bila še kar dolga pot po ozkih, ovinkastih, hribovitih in luknjastih cestah.
Tana Bru je bil prvi večji kraj za Kirkenesom. Tukaj smo prečkali reko Tana.
Tole je edini most čez reko Tana, ki je v celoti na Norveškem. Obstajata še dva, ki pa oba prečkata mejo med Norveško in Finsko. Eden je v kraju Utsjoki, drugi pa v naselju Karigasniemi. Ti trije mostovi so približno sto kilometrov narazen.
Ko smo prečkali reko Tana, smo zapustili glavno cesto in zavili naravnost na sever. Naš namen je bil peljati po samotni cesti 98, ki pelje ob nekaj lepih fjordih in čez gorski prelaz Ifjordfjellet.
Občasno mi je bilo zaradi te odločitve žal, ker je bila cesta res zelo slaba. Ampak smo preživeli. Za nagrado smo pa uživali v prelepi pokrajini. Na prelazu Ifjordfjellet smo prišli v prave zimske razmere. Jezera so bila zamrznjena, gorska pobočja pa zasnežena.
Na drugi strani prelaza smo se ustavili ob izlivu reke Adamselva, ki v mogočnem slapu pada v Adamsfjord.
Še nekaj časa smo se vozili čez arktično tundro, potem smo pa v kraju Lakselv spet prišli na glavno cesto E6. Tukaj smo se vozili že večkrat in čakala nas je le še kratka pot do Nordkappa.
Na otoku Magerøya smo se utaborili v kampu Kirkeporten, obkroženi s čredo severnih jelenov. Naslednji dan je bil na vrsti obisk Nordkappa.
Imeli smo srečo z vremenom. Jutro je bilo oblačno, potem se je pa zjasnilo. Nordkapp smo si ogledali v prijetnem sončnem vremenu.
Na vzhodni strani Nordkappa je skalnat rog, imenovan Nordkapp Horn. Pomorščakom je včasih služil za orientacijo. Že večkrat sem sam sebi obljubil, da se moramo ob naslednjem obisku Nordkappa povzpeti nanj. Malce pred Nordkappom je na vzhodni strani pešpot do morske obale, do majhnega pristana po imenu Hornvika. Verjetno bi se od tam dalo priplezati do roga.
Preden je bila leta 1956 zgrajena cesta do Nordkappa, so morali obiskovalci s čolnom pripluti do Hornvike in se potem povzpeti od morske obale do Nordkappa na višini 307 metrov.
Preden smo zapustili otok Magerøya, smo se v Honningsvågu ustavili v trgovini Rema 1000 in tam je spet bil Land Rover Defender iz Švice, ki smo ga videli že v Inariju na Finskem.
Pot do Alte je bila izvrstna: lepa cesta in prekrasno vreme. Prenočišče smo poiskali v Langfjordbotnu.
Tudi naslednji dan je bilo vreme čudovito, tako da smo res uživali v vožnji po prelepi norveški pokrajini. Visoke zasnežene gore, gorski prelazi, temno modri fjordi in lepa naselja so se vrstili vse do švedske meje vzhodno od Narvika.
V Burfjordu smo se ustavili ob morski obali - zraven skupine Francozov s tremi avtodomi. In so že komentirali:
- "Nice car, mister!"
- "Of course, it's French!"
Takoj za švedsko mejo je narodni park Abisko in veliko jezero Torneträsk. Tu smo preživeli nekaj dni, hodili na pohode in posedali na obali jezera.
Lapporten (Laponska vrata) je eden najbolj znanih prizorov iz severne Švedske. Pred mnogimi leti, ko sem ga prvič videl na sliki, sem si rekel, da bi pa to šel kdaj pogledat. Zdaj smo končno bili tu, zato sem ga dodobra poslikal.
Abisko je začetek (ali pa konec) pohodne poti po gorati pokrajini arktične Švedske, dolge 440 kilometrov in imenovane Kungsleden (Kraljeva pot). To pot smo prihranili za naslednjič in raje opravili nekaj krajših pohodov.
Abisko kanjon, skozi katerega v jezero Torneträsk pridrvi reka Abiskojokk, ponuja lep sprehod in lepe razglede na divjo reko.
Iz Abiska smo se odpeljali proti rudarskemu mestu Kiruna. Kiruna nas ni kaj prida navdušila, zato smo kar nadaljevali do mesta Luleå na severnem koncu Botniškega zaliva. Moj načrt je sicer bil, da bi potovali skozi osrednjo Švedsko in ne ob obali. Že od nekdaj sem si želel videti, kako neki je videti kraj z imenom Jokkmokk. Ampak vremenska napoved za tiste kraje je bila zelo slaba, zato smo raje zavili proti morju.
Luleå slovi kot tehnološko središče severne Švedske, med drugim je tukaj svoj podatkovni center postavil Facebook. Lokacijo so izbrali zaradi dobre infrastrukture in hladne klime.
Po sprehodu skozi center mesta smo zatavali še v lep park južno od centra. Na tej peščeni plaži smo videli lokalne mulce, ki so navdušeno skakali v morje, čeprav ni bilo zelo toplo.
Naša naslednja postaja: Skellefteå. Vse je bilo super. Lepo vreme, lepi kraji in prijazno mesto. Edino izlet na morsko obalo se ni končal po pričakovanjih. Upal sem, da bomo našli kako lepo plažo, kjer bi lahko spet malo zaplaval, ampak izkazalo se je, da je Skelleftehamn veliko pristanišče, polno industrijskih objektov in skladišč.
Smo pa zato šli na lep pohod, imenovan Minerallleden. 18 kilometrov po lepi naravi severne Švedske, skozi gozdove, čez hribe in skozi lepe vasi.
Naš naslednji cilj je bil Sundsvall. Pot do tja ob Botniškem zalivu je bila lepa, še posebej predel, imenovan Höga kusten(visoka obala). Tukaj so visoke skalnate vzpetine prav na obali morja. Sundsvall je zanimivo mesto, vredno ogleda. Precej se razlikuje od drugih severnih mest - stavbe v centru mesta so zidane, lesenih stavb ni. Vzrok je velik požar, največji v vsej švedski zgodovini, ki je 25. junija 1888 uničil Sundsvall. Da se katastrofa ne bi ponovila, so mestne oblasti prepovedale gradnjo lesenih hiš.
Mesto leži v kotlini med dvema hriboma. Parkirali smo na severnem hribu in se sprehodili do centra.
Ni mi čisto jasno, zakaj so povsod kipci zmajev.
Popoldne smo se srečali z možakarjem, mahnjenim na Citroene iz polpretekle zgodovine. Pripeljal se je s tem C6, nas povabil na kavo, potem nam pa razkazal okolico. Najprej nas je peljal do vasi Spikarna na otoku Alnön, kjer prebivajo "piloti", lokalni pomorščaki, ki vodijo velike ladje v sundsvallsko pristanišče.
Zvečer smo si pa ogledali vilo Merlo, razkošno stavbo, ki jo je leta 1885 postavil lokalni bogataš Fredrik Bünsow. Obogatel je s svojimi žagami in izkoriščanjem gozdov okoli Sundsvalla. Njegovi potomci so še danes lastniki vile. Zgradbo se da najeti za prireditve, poroke itd.
Naslednji dan smo zapustili Sundsvall in med vožnjo opazili tole.
Odločili smo se izpustiti Stockholm, zato smo po Sundsvallu zavili v notranjost proti Falunu. Spet nas je čakalo nekaj ur lepe vožnje. Falun je znan po rudniku bakra Falu Gruva, ki je deloval več kot tisoč let. Svoje čase je bil največji rudnik bakra na svetu. Zaprli so ga leta 1992 in ga uredili za turistične oglede.
Ker se je vreme poslabšalo, smo ogled Faluna in rudnika izpustili in se odpeljali proti Karlstadu. Tudi v Karlstadu je deževalo, zato smo kar nadaljevali pot do Melleruda na obali velikega jezera Vänern. Vänern je največje švedsko jezero in tretje največje jezero v Evropi, veliko je kot približno četrtina Slovenije. Utaborili smo se v lepo urejenem kampu na obali jezera in tudi vreme se je popravilo. Kamp je bil dokaj zaseden, ampak dovolj velik, da ni bilo prehude gneče. Voda v jezeru je imela okoli 15 stopinj, tako da je bilo plavanje prijetno osvežilno.
Poleg plavanja smo šli še na lep pohod po gozdnih poteh ob jezeru.
Naša pot po Švedski se je bližala koncu. V bližini Göteborga smo se srečali z znancem iz službe in preživeli nekaj ur na obali jezera Delsjön. Jezero je priljubljeno kopališče.
Na Danskem smo si vzeli en dan za sprehod po Københavnu. Lepo in zanimivo mesto, lepo vreme in veliko ljudi.
Pred vrnitvijo domov smo se za nekaj časa ustavili blizu Braunschweiga v Nemčiji. Avtoceste okoli Hamburga in Hannovra so grozne, zato smo se jim izognili. Pomagal sem si s tako old school navigacijo.
Vem, da se sliši šokantno, ampak tudi v Nemčiji nekateri še vedno vozijo te stare kante. In smo šli pogledat njihov zbor v majhnem kraju Rötgesbüttel, med Braunschweigom in Gifhornom.
Tudi Braunschweig smo si ogledali, prijetno in zanimivo mesto. Žermani nikoli ne razočara.
Izbrali smo nekoliko drugačno traso - skozi Avstrijo, Češko in Poljsko do baltskih dežel, v Tallinnu na trajekt do Finske, potem pa preko Finske na Norveško in Švedsko. Nazaj grede še ogled Københavna na Danskem in pa nekaj sproščenih dni v Nemčiji.
Želeli smo si ogledati predvsem Finsko in Švedsko, kjer smo bili že nekajkrat, ampak nikoli za prav dolgo časa. Med cilji je bil tudi Kirkenes na skrajnem severovzhodu Norveške in pa Grense Jakobselv na norveško-ruski meji.
Prve tri dni nas je čakalo predvsem veliko vožnje. Če hočeš priti do nordijskih dežel, je najbolje čimbolj hitro prevoziti dva tisoč kilometrov do tja in potem se šele začne pravi dopust.
Prvi dan je bil naš cilj priti do Ostrave blizu češko-poljske meje. Pot nas je vodila mimo Gradca in Dunaja na Češko, kjer smo takoj za mejo v kraju Hodonin obiskali znanca in sodelavca Martina. Martin nas je povabil na pijačo in prigrizek na svojem lepo urejenem vrtu ob bazenu. Po dobri uri smo nadaljevali pot in zvečer prišli v Ostravo.
Naslednji dan smo prevozili večino Poljske, vse do mesta Suwalki malce pred mejo z Litvo. Vožnja po Poljski je bila bolj naporna in ceste so bile slabše kot na Češkem. Bilo je kar precej prometa in v Varšavi nas je ulovila še močna nevihta. Ulice so bile naenkrat polne vode. Od Varšave do Bia³ystoka je bila cesta eno samo gradbišče in naš čudoviti sveže opran in spoliran avto je bil že drugi dan potovanja umazan kot pujs.
Ampak pot od Bia³ystoka do Suwalkija je popravila slab vtis. Cesta je postala boljša, pokrajina pa precej bolj zanimiva. Z veseljem smo se vozili skozi lepo urejena naselja. Jugovzhodno od Bia³ystoka je narodni park Bia³owie¿a, znan po dokaj veliki populaciji evropskih bizonov (ki jim Poljaki pravijo žubr). Tudi področje okoli Suwalkija je precej turistično, tukaj je znan narodni park Wigry. Naše prenočišče v Suwalkiju je bilo lepo urejeno, lastnik pa zabaven in prijazen gospod. Ko smo z našo staro kanto parkirali pred recepcijo, nas je sprejel z besedami: "Ulala, brand new model!"
Tretji dan poti je bil naš cilj Tallinn v Estoniji. V enem dnevu smo prevozili vse tri baltske države. Pričakoval sem, da bomo napredovali bolj počasi, in na začetku je res tako kazalo. Od poljske meje smo se proti Kaunasu vozili v koloni za tovornjaki. Potem smo pa prišli na hitrejše ceste, pa tudi promet se je razredčil. Litva, Latvija in Estonija si zaslužijo malce več časa, zato bomo tja še šli in tam ostali vsaj nekaj tednov. Vse tri države so precej napredovale, odkar so se osvobodile izpod jarma nekdanje Sovjetske zveze. Najbolj uspešna je Estonija, ki je po višini povprečne neto plače že skoraj dohitela Slovenijo. Znana je tudi po naprednih informacijskih tehnologijah - že leta 2005 so kot prva država na svetu imeli volitve preko interneta. Nekaj fascinantnih številk: javni dolg znaša manj kot 7% BDP-ja, stopnja nezaposlenosti je 6,4%, po indeksu ekonomske svobode pa so šesti na svetu.
Četrti dan smo se v Tallinnu vkrcali na trajekt in odpluli na Finsko.
Po prijetni plovbi smo prispeli v Helsinki ravno v času popoldanske gneče in kar dolgo je trajalo, da smo prevozili center mesta. Pa nas ni motilo, saj smo vendar bili na dopustu - počasno vožnjo smo izrabili za ogledovanje lepot mesta kar iz avta. Popoldne smo se utabotili v kampu Rastila, kjer je bilo že precej dolgolasih gostov v črnih majicah. V mestu se je začenjal festival Tuska Open Air, namenjen ljubiteljem težkih žagajočih zvokov in glasnega rjovenja. Nastopalo je precej muzikantov, ki bi jih šel z veseljem poslušat, ampak naši načrti so bili drugačni. Mogoče kdaj drugič.
Naslednji dan je bil na vrsti ogled mesta Helsinki. Z metrojem smo se pripeljali v center mesta in se ves dan potepali sem in tja. Najprej smo se po prijetnem sprehajališču Esplanadi sprehodili do pristanišča.
Po živahnih obalnih ulicah smo potem šli pogledat znamenit Senatni trg (Senaatintori) s katedralo.
Potem smo se obrnili proti jugu: spet do pristanišča in malce posedet v park Tähtitorninvuoren puisto.
Iz parka smo nadaljevali pot proti jugu do še večjega parka Kaivopuisto in se po morski obali sprehodili proti zahodu. Bilo je prijetno toplo in domačini so se sončili in kopali na peščenih plažah.
Obrnili smo se proti severu in nadaljevali našo pot ob morski obali ter skozi pokopališče Hietaniemi do spomenika skladatelju Janu Sibeliusu.
Bil je že večer, zato smo se obrnili nazaj proti centru mesta. Mimo več markantnih stavb (Narodni muzej, dvorana Finlandia, Muzej sodobne umetnosti) smo se sprehodili nazaj do postaje metroja.
Šesti dan smo zapustili Helsinki in se odpeljali proti vzhodu - najprej do prijetnega mesta Lappeenranta na obali največjega finskega jezera Saimaa. Saimaa je četrto največje jezero v Evropi.
Pot smo nadaljevali po cesti 6, ki pelje tik ob ruski meji. Pri kraju Juokio smo se meji približali na manj kot 500 metrov. V bližini kraja Rautjärvi se je mulc zabaval s svojim RC čolnom.
V naselju Särkisalmi smo zapustili cesto 6 in se po cesti 14 odpeljali v Punkaharju. Punkaharju slovi kot ena najlepših točk na Finskem.
Cesta je speljana po ozkem grebenu med dvema jezeroma, s čudovitimi razgledi na obe strani. Na več mestih se da ustaviti in se odpraviti na krajši ali daljši pohod, ali pa si na kakšni lepi plaži privoščiti kopanje.
Naš naslednji cilj je bil Savonlinna, kjer smo prenočili. Sedmi dan smo začeli z ogledom mesta in slovite trdnjave Olavinlinna (Olafov grad). Trdnjava je bila postavljena konec 15. stoletja in v vojnah med Švedsko in Rusijo je večkrat prešla v ruske roke.
Po nekaj urah v Savonlinni smo nadaljevali pot proti še eni zelo lepi točki - Koli. Koli je 354 metrov visok hrib nad velikim jezerom Pielinen, ki z vrha ponuja lepe razglede na vse strani. Tukaj je več smučišč, poleti pa ljudje pridejo sem na pohode, kolesarjenje, kopanje v jezeru in na izlete z ladjami in čolni. Avto smo pustili ob vznožju in šli na pohod do vrha, kjer smo dolgo časa občudovali prelepe razglede.
Prenočili smo v mestu Nurmes, ki ga imam v lepem spominu še iz daljnega leta 1993. Takrat sem s svojo Diano obiskal svetovno srečanje spačkov (2CV) in po 24 letih sem bil spet tu. Na recepciji so nas opozorili, da poteka v kraju velika pasja prireditev in da imajo že veliko obiskovalcev ter cca 100 psov pasme nordijski špic. Ker imamo tudi sami tri pse, nas to seveda ni motilo. Z zanimanjem smo si ogledovali lepe pse in njihove nastope. Naslednji dan smo si ogledali obalo jezera Pielinen in mesto Nurmes. Voda v finskih jezerih je skoraj črne barve (kar pa ne pomeni, da je umazana). Na pomolu ob jezeru Pielinen je bila napisana globina 1,5 m, ampak dna se ni videlo.
Zapustili smo Nurmes in se odpeljali v Oulu, največje mesto severne Finske. Oulu slovi po svoji univerzi, tehnološkem parku in po lepih plažah na obali Botniškega zaliva. Mesto je znano tudi po živahni glasbeni sceni in po glasbenih festivalih različnih zvrsti. Med drugim je tukaj doma moj najljubši vokalno-instrumentalni ansambel Kalmah, mojstri nordijskega death metala. Med bolj bizarnimi zanimivostmi, s katerimi se ponaša Oulu, je vsakoletno Air Guitar svetovno prvenstvo. Zvečer smo se sprehodili do centra mesta in tam preživeli nekaj prijetnih uric.
Naslednje jutro sem malce poklepetal s sosedom v kampu, lastnikom tega Forda in prikolice. Povedal je, da je doma v mestu Rovaniemi in da gre na počitnice na Norveško.
Naš naslednji cilj je bil prav Rovaniemi, ampak preden smo zapustili Oulu, smo še malce posedeli na lepi peščeni plaži. Privoščil sem si prijetno in osvežilno plavanje v morju. Morska voda na severu Botniškega zaliva vsebuje zelo malo soli, bilo je, kot da bi plaval v jezeru. Zaradi nizke vsebnosti soli in zaradi mrzlih zim tukaj morje pozimi zamrzne.
Iz mesta Oulu smo se najprej odpeljali v Pudasjärvi, od tam pa v Rovaniemi. Rovaniemi je mesto na robu polarnega kroga. Zelo obiskana je božičkova vas, kamor pa letos nismo šli. Mulc in smrklja sta že najstnika in ju to ni zanimalo, sicer smo pa itak tam že bili. V mesto smo prišli popoldne, se najprej utaborili, zvečer pa na pohod po mestnih ulicah.
Arktikum je bil na žalost že zaprt.
Kemijoki je najdaljša finska reka, dolga je 550 km. Opazovali smo živahen rečni promet in se sprehodili na drugo stran čez most Jätkänkynttilä, na katerem gori večni ogenj.
Naslednji dan smo se odpeljali proti severu v majhen kraj, imenovan Saariselkä. To je znano smučišče, v poletnih mesecih je pa tukaj popularno pohodništvo. Finci rečejo, da je to področje gorato, pri nas bi pa rekli, da je gričevnato. Najvišji vrh smučišča je Kaunispää, v višino meri 438 m. Ker naprave na smučišču niso bile videti prav privlačne, smo se raje odpravili na sosednji vrh Lisakkipää. Čeprav ti hribi niso prav visoki, so njihovi vrhovi že nad gozdno mejo.
Saariselkä je na robu velikega narodnega parka Urho Kekkonen, ki se razteza ob ruski meji. Najvišji vrh v narodnem parku je Sokosti, visok 718 m.
Na Finskem smo imeli do zdaj zelo lepo vreme, ampak na žalost je bilo popoldne tega konec. Že med pohodom na Lisakkipää je malce škropilo, zvečer pa še bolj. Kljub temu smo se odpeljali proti narodnemu parku Lemmenjoki, kjer smo naslednji dan načrtovali pohod. Prenočili smo v hiški ob lepem jezeru in upali, da bo vreme kmalu boljše.
Ampak zjutraj je še vedno deževalo in z našim pohodom ni bilo nič. Zato smo se vrnili v Inari, kjer sem občudoval tega Defenderja iz Švice.
Kdor je namenjen na Nordkapp, se iz Inarija praviloma odpelje naravnost tja. Mi smo pa malce severno od Inarija zavili v drugo smer - proti mestu Kirkenes na Norveškem. Kirkenes in Grense Jakobselv ob ruski meji sem imel že dolgo v načrtu. Do meje z Norveško je ob severni obali velikega jezera Inari speljana zelo lepa cesta z malo prometa.
Takoj po prihodu na Norveško se je pokrajina spremenila. Postala je bolj gorata in malce pred križiščem s cesto E6 smo si ogledali divjo reko Neiden.
V Kirkenesu smo se na hitro zapeljali skozi center, potem pa na vzhod proti ruski meji. Državljani Rusije morajo imeti za obisk Norveške sicer vizum, ampak za prebivalce Murmanska in okolice velja poseben, bolj sproščen, režim. Videli smo več ruskih avtov, ki so prišli v Kirkenes po nakupih.
Storskog je edini mejni prehod med Norveško in Rusijo. Mejo je možno prečkati med 7. in 21. uro, ponoči je pa prehod zaprt. Prehod je postal znan zaradi bizarnega prečkanja meje sirskih beguncev, ki so se iz Rusije na Norveško vozili na biciklih. Ruske oblasti ne dovolijo prečkanja meje pešcem, kolesarjem je pa to dovoljeno. Tako so begunci na ruski strani kupovali stare bicikle in potem kolesarili čez mejo. Nekateri Rusi so verjetno dobro zaslužili s preprodajo starih koles.
Ampak mi nismo šli v Rusijo. Malce pred mejnim prehodom smo zavili na severovzhod proti majhnemu naselju Grense Jakobselv na obali Barentsovega morja. Cesta do tja je bila grozna. Najprej zelo luknjast asfalt, zadnjih 15 km pa makadam. Kljub turobnemu vremenu sem občudoval okolico. Če bi sijalo sonce, bi bila pokrajina videti čudovita.
Na tej lepi plaži se je en junak vrgel v morje in se šel kite-surfing. Po nekaj minutah je padel v vodo in s težavo je skozi visoke valove vlekel svoj kite nazaj na obalo.
Na skalnatem hribu visoko nad obalo ima norveška vojska objekt, iz katerega nadzoruje mejo in opazuje rusko stran.
Na obali Barentsovega morja je bila parkirana množica avtodomov, v katerih so se posadke pripravljale na nočni počitek. Ampak razen nas (in kite-surferja v morju) ni bilo zunaj žive duše. Bili smo edini, ki smo na mrzlem vetru hodili naokrog in si ogledovali okolico.
Za kopanje je bilo nekoliko premrzlo, zato smo počasi krenili na pot nazaj proti Kirkenesu.
V 19. stoletju so se Norvežani in Rusi precej prerekali glede meje. Dogovorili so se, da bo meja reka Jakobselva, ampak vseeno je bilo veliko incidentov med ruskimi in norveškimi ribiči. Zato so Norvežani leta 1869 postavili tole precej veliko cerkev Kralja Oskarja II. S tem so želeli pokazati, da so ti kraji norveški. V vasi Grense Jakobselv je le nekaj hiš, tako da je ta cerkev videti zelo predimenzionirana.
Ob poti nazaj smo se večkrat ustavili ob reki Jakobselva. Meja med Norveško in Rusijo teče po sredini reke in reko bi se dalo z lahkoto prebresti. Seveda je pa to prepovedano. Norveška stran je poseljena - sicer zelo redko, pa vendar. Nekatere hiše so čisto ob meji (reki). Na ruski strani pa ni nikogar. Kopenska meja med državama je dolga 196 km in na ruski strani je po vsej dolžini postavljena bodeča žica. Bodeče žice sicer ni videti, ker ne teče čisto ob meji, ampak nekaj kilometrov stran.
Na poti nazaj v Kirkenes se je mulc med kratkim postankom ob jezeru zabaval s svojim RC čolnom.
Kirkenes se nam ni zdel prav lepo mesto. V bistvu ni bilo nič zanimivega. Turisti ga obiskujejo, ker je zadnja postaja norveške ladijske linije Hurtigruten. Narava v okolici mesta je lepa, v samem mestu pa prebivalci dajo več na funkcionalnost kot na estetiko.
Napočil je čas, da obiščemo še Nordkapp. Do tja je bila še kar dolga pot po ozkih, ovinkastih, hribovitih in luknjastih cestah.
Tana Bru je bil prvi večji kraj za Kirkenesom. Tukaj smo prečkali reko Tana.
Tole je edini most čez reko Tana, ki je v celoti na Norveškem. Obstajata še dva, ki pa oba prečkata mejo med Norveško in Finsko. Eden je v kraju Utsjoki, drugi pa v naselju Karigasniemi. Ti trije mostovi so približno sto kilometrov narazen.
Ko smo prečkali reko Tana, smo zapustili glavno cesto in zavili naravnost na sever. Naš namen je bil peljati po samotni cesti 98, ki pelje ob nekaj lepih fjordih in čez gorski prelaz Ifjordfjellet.
Občasno mi je bilo zaradi te odločitve žal, ker je bila cesta res zelo slaba. Ampak smo preživeli. Za nagrado smo pa uživali v prelepi pokrajini. Na prelazu Ifjordfjellet smo prišli v prave zimske razmere. Jezera so bila zamrznjena, gorska pobočja pa zasnežena.
Na drugi strani prelaza smo se ustavili ob izlivu reke Adamselva, ki v mogočnem slapu pada v Adamsfjord.
Še nekaj časa smo se vozili čez arktično tundro, potem smo pa v kraju Lakselv spet prišli na glavno cesto E6. Tukaj smo se vozili že večkrat in čakala nas je le še kratka pot do Nordkappa.
Na otoku Magerøya smo se utaborili v kampu Kirkeporten, obkroženi s čredo severnih jelenov. Naslednji dan je bil na vrsti obisk Nordkappa.
Imeli smo srečo z vremenom. Jutro je bilo oblačno, potem se je pa zjasnilo. Nordkapp smo si ogledali v prijetnem sončnem vremenu.
Na vzhodni strani Nordkappa je skalnat rog, imenovan Nordkapp Horn. Pomorščakom je včasih služil za orientacijo. Že večkrat sem sam sebi obljubil, da se moramo ob naslednjem obisku Nordkappa povzpeti nanj. Malce pred Nordkappom je na vzhodni strani pešpot do morske obale, do majhnega pristana po imenu Hornvika. Verjetno bi se od tam dalo priplezati do roga.
Preden je bila leta 1956 zgrajena cesta do Nordkappa, so morali obiskovalci s čolnom pripluti do Hornvike in se potem povzpeti od morske obale do Nordkappa na višini 307 metrov.
Preden smo zapustili otok Magerøya, smo se v Honningsvågu ustavili v trgovini Rema 1000 in tam je spet bil Land Rover Defender iz Švice, ki smo ga videli že v Inariju na Finskem.
Pot do Alte je bila izvrstna: lepa cesta in prekrasno vreme. Prenočišče smo poiskali v Langfjordbotnu.
Tudi naslednji dan je bilo vreme čudovito, tako da smo res uživali v vožnji po prelepi norveški pokrajini. Visoke zasnežene gore, gorski prelazi, temno modri fjordi in lepa naselja so se vrstili vse do švedske meje vzhodno od Narvika.
V Burfjordu smo se ustavili ob morski obali - zraven skupine Francozov s tremi avtodomi. In so že komentirali:
- "Nice car, mister!"
- "Of course, it's French!"
Takoj za švedsko mejo je narodni park Abisko in veliko jezero Torneträsk. Tu smo preživeli nekaj dni, hodili na pohode in posedali na obali jezera.
Lapporten (Laponska vrata) je eden najbolj znanih prizorov iz severne Švedske. Pred mnogimi leti, ko sem ga prvič videl na sliki, sem si rekel, da bi pa to šel kdaj pogledat. Zdaj smo končno bili tu, zato sem ga dodobra poslikal.
Abisko je začetek (ali pa konec) pohodne poti po gorati pokrajini arktične Švedske, dolge 440 kilometrov in imenovane Kungsleden (Kraljeva pot). To pot smo prihranili za naslednjič in raje opravili nekaj krajših pohodov.
Abisko kanjon, skozi katerega v jezero Torneträsk pridrvi reka Abiskojokk, ponuja lep sprehod in lepe razglede na divjo reko.
Iz Abiska smo se odpeljali proti rudarskemu mestu Kiruna. Kiruna nas ni kaj prida navdušila, zato smo kar nadaljevali do mesta Luleå na severnem koncu Botniškega zaliva. Moj načrt je sicer bil, da bi potovali skozi osrednjo Švedsko in ne ob obali. Že od nekdaj sem si želel videti, kako neki je videti kraj z imenom Jokkmokk. Ampak vremenska napoved za tiste kraje je bila zelo slaba, zato smo raje zavili proti morju.
Luleå slovi kot tehnološko središče severne Švedske, med drugim je tukaj svoj podatkovni center postavil Facebook. Lokacijo so izbrali zaradi dobre infrastrukture in hladne klime.
Po sprehodu skozi center mesta smo zatavali še v lep park južno od centra. Na tej peščeni plaži smo videli lokalne mulce, ki so navdušeno skakali v morje, čeprav ni bilo zelo toplo.
Naša naslednja postaja: Skellefteå. Vse je bilo super. Lepo vreme, lepi kraji in prijazno mesto. Edino izlet na morsko obalo se ni končal po pričakovanjih. Upal sem, da bomo našli kako lepo plažo, kjer bi lahko spet malo zaplaval, ampak izkazalo se je, da je Skelleftehamn veliko pristanišče, polno industrijskih objektov in skladišč.
Smo pa zato šli na lep pohod, imenovan Minerallleden. 18 kilometrov po lepi naravi severne Švedske, skozi gozdove, čez hribe in skozi lepe vasi.
Naš naslednji cilj je bil Sundsvall. Pot do tja ob Botniškem zalivu je bila lepa, še posebej predel, imenovan Höga kusten(visoka obala). Tukaj so visoke skalnate vzpetine prav na obali morja. Sundsvall je zanimivo mesto, vredno ogleda. Precej se razlikuje od drugih severnih mest - stavbe v centru mesta so zidane, lesenih stavb ni. Vzrok je velik požar, največji v vsej švedski zgodovini, ki je 25. junija 1888 uničil Sundsvall. Da se katastrofa ne bi ponovila, so mestne oblasti prepovedale gradnjo lesenih hiš.
Mesto leži v kotlini med dvema hriboma. Parkirali smo na severnem hribu in se sprehodili do centra.
Ni mi čisto jasno, zakaj so povsod kipci zmajev.
Popoldne smo se srečali z možakarjem, mahnjenim na Citroene iz polpretekle zgodovine. Pripeljal se je s tem C6, nas povabil na kavo, potem nam pa razkazal okolico. Najprej nas je peljal do vasi Spikarna na otoku Alnön, kjer prebivajo "piloti", lokalni pomorščaki, ki vodijo velike ladje v sundsvallsko pristanišče.
Zvečer smo si pa ogledali vilo Merlo, razkošno stavbo, ki jo je leta 1885 postavil lokalni bogataš Fredrik Bünsow. Obogatel je s svojimi žagami in izkoriščanjem gozdov okoli Sundsvalla. Njegovi potomci so še danes lastniki vile. Zgradbo se da najeti za prireditve, poroke itd.
Naslednji dan smo zapustili Sundsvall in med vožnjo opazili tole.
Odločili smo se izpustiti Stockholm, zato smo po Sundsvallu zavili v notranjost proti Falunu. Spet nas je čakalo nekaj ur lepe vožnje. Falun je znan po rudniku bakra Falu Gruva, ki je deloval več kot tisoč let. Svoje čase je bil največji rudnik bakra na svetu. Zaprli so ga leta 1992 in ga uredili za turistične oglede.
Ker se je vreme poslabšalo, smo ogled Faluna in rudnika izpustili in se odpeljali proti Karlstadu. Tudi v Karlstadu je deževalo, zato smo kar nadaljevali pot do Melleruda na obali velikega jezera Vänern. Vänern je največje švedsko jezero in tretje največje jezero v Evropi, veliko je kot približno četrtina Slovenije. Utaborili smo se v lepo urejenem kampu na obali jezera in tudi vreme se je popravilo. Kamp je bil dokaj zaseden, ampak dovolj velik, da ni bilo prehude gneče. Voda v jezeru je imela okoli 15 stopinj, tako da je bilo plavanje prijetno osvežilno.
Poleg plavanja smo šli še na lep pohod po gozdnih poteh ob jezeru.
Naša pot po Švedski se je bližala koncu. V bližini Göteborga smo se srečali z znancem iz službe in preživeli nekaj ur na obali jezera Delsjön. Jezero je priljubljeno kopališče.
Na Danskem smo si vzeli en dan za sprehod po Københavnu. Lepo in zanimivo mesto, lepo vreme in veliko ljudi.
Pred vrnitvijo domov smo se za nekaj časa ustavili blizu Braunschweiga v Nemčiji. Avtoceste okoli Hamburga in Hannovra so grozne, zato smo se jim izognili. Pomagal sem si s tako old school navigacijo.
Vem, da se sliši šokantno, ampak tudi v Nemčiji nekateri še vedno vozijo te stare kante. In smo šli pogledat njihov zbor v majhnem kraju Rötgesbüttel, med Braunschweigom in Gifhornom.
Tudi Braunschweig smo si ogledali, prijetno in zanimivo mesto. Žermani nikoli ne razočara.
